Psalmi 22

¹{Načelniku godbe; kakor ‚Košuta jutranje zarje‘. Psalm Davidov.} Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? Daleč si od rešitve moje, od stoka mojega besed.

²O Bog moj, kličem po dnevi, a ne odgovarjaš, tudi po noči, in ni mi pokoja.

³Ti si vendar svet, ki stoluješ nad slavospevi Izraela.

⁴V tebe so upali očetje naši, upali so, in osvobodil si jih.

⁵K tebi so vpili, in oteti so bili, v tebe so upali, in niso bili osramočeni.

⁶Jaz pa sem črv in ne mož, poroga ljudem in zaničevan od ljudstva.

⁷Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, režé se in z glavo majó:

⁸Zanašal se je na Gospoda! Ta naj ga reši, otme ga naj, ker ima veselje nad njim!

⁹Saj ti si, ki si me potegnil iz materinega telesa, vdahnil si mi upanje pri prsih matere moje.

¹⁰Nate sem oprt od rojstva, od telesa matere moje si Bog moj mogočni ti.

¹¹Ne bivaj daleč od mene, ker je blizu stiska, ker ni pomočnika.

¹²Obsuli so me junci mnogi, krepki junci basánski so me obstopili.

¹³Žrelo svoje odpirajo zoper mene kakor lev zgrabljiv in rjoveč.

¹⁴Kakor voda se razlivam in vse kosti moje se razklepajo; srce moje je podobno vosku, taja se v osrčju mojem.

¹⁵Moč moja je usehnila, da je kakor čepinja, in jezik moj se prijemlje nébesa mojega, in v prah smrti si me položil.

¹⁶Kajti obdali so me psi, hudobnikov krdelo me je obkrožilo, prebodli so moje roke in noge moje.

¹⁷Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo v me.

¹⁸Oblačila moja delé med seboj in za suknjo mojo mečejo kocko.

¹⁹Ti pa, Gospod, ne bivaj daleč, moč moja, hiti mi na pomoč!

²⁰Otmi meču dušo mojo, iz moči psa edino mojo.

²¹Reši me iz žrela levovega! Da, izpred rogovja divjih bivolov si me uslišal.

²²Oznanjati hočem ime tvoje bratom svojim, sredi zbora te bom hvalil:

²³Vi, ki se bojite Gospoda, hvalite ga; vse seme Jakobovo, slavite ga, in boj se ga vse seme Izraelovo!

²⁴Ker ni zaničeval in ni mrzel trpljenja trpinovega, tudi ni skril obličja svojega pred njim; temuč ko je vpil do njega, ga je uslišal.

²⁵Od tebe izvira hvalospev moj v zboru velikem; obljube svoje bom opravljal vpričo njih, ki se ga boje.

²⁶Jedli bodo krotki in se nasitili, hvalili bodo Gospoda, kateri ga iščejo; živi naj srce vaše vekomaj!

²⁷Spomnijo se in izpreobrnejo se h Gospodu vsi kraji zemlje, in klanjale se bodo pred teboj vse družine poganskih narodov.

²⁸Kajti Gospodovo je kraljestvo in on vlada nad narodi.

²⁹Jedli bodo in priklanjali se vsi zemlje bogatini; pred njim bodo padali vsi, ki gredo v prah in ki ne morejo ohraniti duše svoje v življenju.

³⁰Potomstvo mu bo služilo; pripovedovali bodo o Gospodu prihodnjemu rodu.

³¹Pridejo in oznanjali bodo pravičnost njegovo ljudstvu, ki se porodi, da je to izvršil.

Psalmi 22

¹Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Zakaj si tako daleč proč od pomoči meni in od besed mojega vpitja?

²Oh moj Bog, jokam podnevi, toda ti me ne uslišiš in v nočnem času in nisem tiho.

³Toda ti si svet, oh ti, ki naseljuješ Izraelove hvalnice.

⁴Naši očetje so zaupali vate. Zaupali so in si jih osvobodil.

⁵Klicali so k tebi in so bili osvobojeni. Zaupali so vate in niso bili zbegani.

⁶Toda jaz sem [škrlatni] črv in ne mož; graja ljudem in preziran od ljudstva.

⁷Vsi, ki me vidijo, se mi smejijo do norčevanja. Namrdnejo ustnico [in] zmajujejo z glavo, rekoč:

⁸»Zaupal je v Gospoda, da ga bo osvobodil. Naj ga reši, glede na to, da se je razveseljeval v njem.«

⁹Toda ti si ta, ki me je potegnil iz maternice. Oblikoval si mi zaupanje, ko sem bil na prsih svoje matere.

¹⁰Iz maternice sem bil vržen nate. Ti si moj Bog od trebuha moje matere.

¹¹Ne bodi daleč od mene, kajti stiska je blizu, kajti nikogar ni, da pomaga.

¹²Obdalo me je mnogo bikov. Močni bašánski biki so me obdali naokoli.

¹³S svojimi gobci so zevali vame, kakor ropa željan in rjoveč lev.

¹⁴Izlit sem kakor voda in vse moje kosti so izpahnjene. Moje srce je podobno vosku, stopljeno je v sredi moje notranjosti.

¹⁵Moja moč je izsušena kakor črepinja in moj jezik se lepi k mojim čeljustim in ti si me privedel v smrtni prah.

¹⁶Kajti psi so me obdali. Zajel me je zbor zlobnih. Prebodli so moje roke in moja stopala.

¹⁷Vse svoje kosti lahko razločim. Oni pa gledajo in strmijo vame.

¹⁸Moje obleke si razdeljujejo med seboj in za mojo suknjo so metali žrebe.

¹⁹Toda ti, oh Gospod, ne bodi daleč od mene. Oh moja moč, hiti, da mi pomagaš.

²⁰Osvobodi mojo dušo pred mečem, mojo ljubljeno pred močjo psa.

²¹Reši me pred levjimi usti, kajti uslišal si me pred rogovi samorogov.

²²Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom. Na sredi skupnosti te bom hvalil.

²³Vi, ki se bojite Gospoda, hvalite ga, vsi vi, seme Jakobovo, proslavite ga, in bojte se ga, vsi vi, seme Izraelovo.

²⁴Kajti ni zaničeval niti preziral stiske stiskanih niti svojega obraza ni skrival pred njim; toda ko je klical k njemu, je slišal.

²⁵Moja hvala v veliki skupnosti bo o tebi. Svoje zaobljube bom izpolnil pred tistimi, ki se ga bojijo.

²⁶Krotki bodo jedli in bodo nasičeni. Hvalili bodo Gospoda [tisti], ki ga iščejo. Vaše srce bo živelo na veke.

²⁷Vsi konci zemlje se bodo spomnili in obrnili h Gospodu in vsa sorodstva narodov bodo oboževala pred teboj.

²⁸Kajti kraljestvo je Gospodovo in on je voditelj med narodi.

²⁹Vsi tisti, ki so na zemlji obilni, bodo jedli in oboževali. Vsi tisti, ki gredo dol v prah, se bodo poklonili pred njim, svoje lastne duše pa nihče ne more ohraniti žive.

³⁰Seme mu bo služilo; to bo šteto h Gospodu za rod.

³¹Prišli bodo in oznanjali bodo njegovo pravičnost ljudem, ki bodo rojeni, da je on to storil.