Psalmi 88 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Psalmi 88

¹Oh Gospod Bog, rešitev moje duše, pred teboj sem klical dan in noč.

²Naj moja molitev pride predte, svoje uho nagni k mojemu klicu,

³kajti moja duša je polna stisk in moje življenje se bliža grobu.

⁴Prištet sem s tistimi, ki gredo dol v jamo. Sem kakor človek, ki nima moči.

⁵Svoboden med mrtvimi, kakor umorjeni, ki ležijo v grobu, ki se jih ne spominjaš več in so iztrebljeni iz tvoje roke.

⁶Položil si me v najglobljo jamo, v temo, v globine.

⁷Tvoj bes trdno leži na meni in prizadel si me z vsemi svojimi valovi. Sela.

⁸Mojega znanca si postavil daleč od mene, njim si me naredil [za] ogabnost; zaprt sem in ne morem priti ven.

⁹Moje oko žaluje zaradi stiske; Gospod, vsak dan sem klical k tebi, svoje roke sem iztegoval k tebi.

¹⁰Hočeš mrtvim pokazati čudeže? Mar bodo mrtvi vstali in te hvalili? Sela.

¹¹Bo tvoja ljubeča skrbnost oznanjena v grobu? Ali tvoja zvestoba v propadu?

¹²Bodo tvoji čudeži spoznani v temi? In tvoja pravičnost v deželi pozabljivosti?

¹³Toda jaz sem klical k tebi, oh Gospod in zjutraj te bo moja molitev prestregla.

¹⁴Gospod, zakaj zavračaš mojo dušo? Zakaj skrivaš svoj obraz pred menoj?

¹⁵Prizadet sem in od svoje mladosti pripravljen umreti; medtem ko trpim tvoje strahote, sem raztresen.

¹⁶Tvoj kruti bes gre prek mene, tvoje strahote so me uničile.

¹⁷Vsak dan so prišli okoli mene kakor voda, skupaj so me obkrožali.

¹⁸Ljubega in prijatelja si postavil daleč od mene in mojega znanca v temo.

Psalmi 88

¹{Pesem in psalm sinov Korahovih. Načelniku godbe; na mahalat leanot. Pouk Hemana Ezrahovca.} O Gospod, Bog zveličanja mojega, po dnevi kličem in po noči pred teboj.

²Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje k mojemu vpitju.

³Kajti nasičena je z nadlogami duša moja in življenje moje je dospelo do kraja mrtvih.

⁴Štejejo me med tiste, ki se pogrezajo v jamo; podoben sem možu, ki mu je minila življenja moč.

⁵Med mrtvimi sem zapuščen kakor pobiti, ležeči v grobu, ki se jih ne spominjaš več, ker so ločeni od tvoje roke.

⁶Položil si me v jamo najglobočjo, v kraje temne, v globočine.

⁷Trdo me tlači jeza tvoja in vse valove svoje zaganjaš v me. (Sela.)

⁸Oddalil si od mene znance moje, storil si me njim v najhujšo gnusobo; zajet sem, in pobegniti ne morem.

⁹Oko moje mrli od bede; kličem te, Gospod, vsak dan, k tebi razpenjam roke svoje.

¹⁰Boš li na mrtvih delal čudeže? Ali mrtvi vstajajo, da bi te slavili? (Sela.)

¹¹Ali naj bi se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v kraju pogube?

¹²Ali se mar v temini spoznajo čuda tvoja in pravičnost tvoja v pozabljenja deželi?

¹³Jaz pa vpijem, Gospod, k tebi, že zjutraj ti hiti naproti molitev moja.

¹⁴Zakaj zametaš dušo mojo, o Gospod, skrivaš mi obličje svoje?

¹⁵Siromak sem in blizu smrti od mladosti svoje, strahove tvoje prenašam in sem izbegan.

¹⁶Jeze tvoje žar gre čezme, strahote tvoje me uničujejo;

¹⁷obdajajo me kakor vode ves dan, obstopajo me vse skupaj.

¹⁸Oddalil si od mene prijatelja in tovariša, temine so mi znanci edini.