Psalmi 74

¹Oh Bog, zakaj nas zavračaš za vedno? Zakaj se tvoja jeza kadi proti ovcam tvoje paše?

²Spomni se svoje skupnosti, ki si jo odkupil od davnine, palico svoje dediščine, ki si jo odkupil, to goro Sion, kjer prebivaš.

³Dvigni svoja stopala k neprestanim opustošenjem, celó vsemu kar je sovražnik zlobnega storil v svetišču.

⁴Tvoji sovražniki rjovijo v sredi tvojih skupnosti, svoje zastave so postavili za znamenja.

⁵§ Človek je bil slaven, če je nad debela drevesa dvigoval sekire.

⁶Toda sedaj so s sekirami in kladivi takoj zlomili rezljano delo le-tega.

⁷Ogenj so vrgli v tvoje svetišče, s podrtjem do tal so omadeževali bivališče tvojega imena.

⁸V svojih srcih so rekli: »Skupaj jih uničimo.« V deželi so požgali vse Božje sinagoge.

⁹Ne vidimo svojih znamenj. Nobenega preroka ni več niti tukaj med nami ni nobenega, ki ve doklej.

¹⁰Oh Bog, doklej bo nasprotnik grajal? Mar bo sovražnik na veke preklinjal tvoje ime?

¹¹Zakaj umikaš svojo roko, celó svojo desnico? Iztrgaj jo iz svojega naročja.

¹²Kajti Bog je moj Kralj od davnine, ki dela rešitev duš v sredi zemlje.

¹³S svojo močjo si razdelil morje. Razbijaš glave zmajem v vodah.

¹⁴Razbijaš glave leviatána na koščke in ga daješ, da postane hrana ljudstvu, ki prebiva v divjini.

¹⁵§ Združil si studenec in morje, osušuješ mogočne reke.

¹⁶§ Dan je tvoj, tudi noč je tvoja, pripravil si svetlobo in sonce.

¹⁷Določil si vse meje zemlje. Naredil si poletje in zimo.

¹⁸Spomni se, da je sovražnik grajal, oh Gospod in da je nespametno ljudstvo izrekalo bogokletje proti tvojemu imenu.

¹⁹Oh ne izročaj duše svoje grlice množici zlobnih. Ne pozabi skupnosti svojih ubogih na veke.

²⁰§ Ozri se k zavezi, kajti temni kraji zemlje so polni prebivališč krutosti.

²¹Oh naj se zatirani ne vrne osramočen. Naj ubog in pomoči potreben hvalita tvoje ime.

²²Vstani, oh Bog, zagovarjaj svojo lastno pravdo. Spomni se, kako te nespameten človek dnevno graja.

²³Ne pozabi glasu svojih sovražnikov. Hrup teh, ki vstajajo zoper tebe, se nenehno povečuje.

¹{Nauk, Asafov.} Zakaj, o Bog, nas zametaš vedno? zakaj se kadi jeza tvoja zoper čredo paše tvoje?

²Spomni se občine svoje, ki si jo pridobil oddavnaj in odkupil za rod posesti svoje, gore Sionske, ki si na njej prebival!

³Prispej k podrtinam večnim! Vse zlo je storil sovražnik v svetišču.

⁴Rjuli so nasprotniki tvoji sredi zbirališča tvojega, postavili so svoja znamenja za znamenja.

⁵Bilo je videti, kakor da vsak dviga kvišku sekiro v goščavi gozdni.

⁶In zdaj razbijajo rezbe njegove vse s sekirami in s kladivi.

⁷Zažgali so svetišče tvoje, do tal so oskrunili prebivališče tvojega imena.

⁸Rekli so v srcu svojem: Ugonobimo jih vse vkup! Požgali so vsa zbirališča Boga mogočnega v deželi.

⁹Znamenj naših ne vidimo, ni več proroka, in ni ga med nami, ki bi vedel, doklej –?

¹⁰Doklej, o Bog, bo zasramoval stiskalec, večno li bo zaničeval sovražnik ime tvoje?

¹¹Zakaj odtezaš roko svojo in desnico svojo? Potegni jo iz nedrij svojih in naredi konec!

¹²Vendar pa je Bog kralj moj že od nekdaj, ki dela rešitve na zemlji.

¹³Ti si razklal v moči svoji morje, razbil si zmajem glave na vodah.

¹⁴Ti si raztreskal leviatanu glave, dal si ga za jed rodu, zverinam puščave.

¹⁵Ti si odprl studenec in potok, ti si posušil reke neusahljive.

¹⁶Tvoj je dan, tvoja tudi noč, ti si napravil luč njeno in solnce.

¹⁷Ti si določil vse meje zemlji, poletje in zimo napravil si ti.

¹⁸Spomni se vendar, da je sovražnik sramotil Gospoda in da ljudstvo nespametno zaničuje ime tvoje.

¹⁹Ne daj tisti zveri duše grlice svoje, krdela ubožcev svojih ne zabi vekomaj.

²⁰Ozri se na zavezo, ker po kotih dežele je polno bivališč silovitosti.

²¹Ponižanec naj se ne vrne osramočen, ubožec in siromak naj hvalita ime tvoje.

²²Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo, spomni se zasramovanja, ki ti ga delajo nespametneži vsak dan.

²³Ne pozabi glasu sovražnikov svojih, ropota vzpenjajočih se zoper tebe, ki se vedno vzdiguje kvišku.