Marko 4

¹In ponovno je začel učiti ob morski obali, in tam se je k njemu zbrala velika množica, tako da je vstopil na ladjo in [na njej] sedel na morju; celotna množica pa je bila ob morju na kopnem.

²In s prispodobami jih je učil mnoge stvari in jim s svojim naukom govoril:

³»Prisluhnite: ›Glejte, sejalec je odšel sejat,

⁴in pripetilo se je, medtem ko je sejal, da je nekaj padlo poleg poti in prišla je perjad neba in to pozobala.

⁵In nekaj je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo dovolj zemlje; in je takoj pognalo, ker ni imelo nobene globine zemlje,

⁶toda ko je sonce vzšlo, je bilo ožgano; in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

⁷In nekaj je padlo med trnje in trnje je zraslo in ga zadušilo in ni obrodilo sadu.

⁸Drugo pa je padlo na dobro zemljo in rodilo sad, ki je pognal in se povečeval; in obrodilo, nekatero trideseterno in nekatero šestdeseterno in nekatero stoterno.‹«

⁹In rekel jim je: »Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

¹⁰Ko je bil sam, so ga ti, ki so bili z dvanajsterimi okoli njega, vprašali o prispodobi.

¹¹Rekel jim je: »Vam je dano, da poznate skrivnost Božjega kraljestva, toda tem, ki so zunaj, so vse te stvari prikazane v prispodobah,

¹²da bi z gledanjem lahko videli, pa ne zaznali; in s poslušanjem lahko slišali, pa ne razumeli; da se ne bi kadarkoli spreobrnili in bi jim bili njihovi grehi odpuščeni.«

¹³In rekel jim je: »Ali ne razumete te prispodobe? In kako boste potem razumeli vse prispodobe?

¹⁴Sejalec seje besedo.

¹⁵§ In ti so tisti ob poti, kjer je bila posejana beseda, toda ko so jo slišali, takoj pride Satan in vzame besedo, ki je bila posejana v njihova srca.

¹⁶In ti so prav tako tisti, ki so posejani na kamnita tla; ko so slišali besedo, jo takoj z veseljem sprejmejo,

¹⁷v sebi pa nimajo korenine in tako zdržijo le nekaj časa. Kasneje, ko zaradi besede nastaneta stiska ali preganjanje, pa so takoj pohujšani.

¹⁸In ti so tisti, ki so posejani med trnje; tisti, ki slišijo besedo,

¹⁹in skrbi tega sveta, zapeljivost bogastev in poželenja po drugih stvareh vstopijo, zadušijo besedo in ta postane brezplodna.

²⁰In ti so tisti, ki so posejani na dobra tla; takšni, ki slišijo besedo in jo sprejmejo ter obrodijo sad, nekateri trideseternega, nekateri šestdeseternega in nekateri stoternega.«

²¹In rekel jim je: »Ali se sveča prinese, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? In ali se ne postavi na svečnik?

²²Kajti nič ni skrito, kar ne bo jasno pokazano; niti nič ni bilo obdržano tajno, razen da bi postalo znano.

²³Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.«

²⁴Rekel jim je: »Pazite, kaj poslušate; s kakršno mero merite, tako vam bo odmerjeno; in vam, ki slišite, vam bo dano več.

²⁵Kajti kdor ima, njemu bo dano; kdor pa nima, bo od njega vzeto celó to, kar ima.«

²⁶In rekel je: »Božje kraljestvo je takšno, kot če bi človek v zemljo vrgel seme,

²⁷in bi spal in vstajal ponoči ter podnevi in seme bi pognalo in raslo, da sam ne ve kako.

²⁸Kajti zemlja sama od sebe prinaša sad; najprej bilko, potem klas in nató polno žita v klasu.

²⁹Toda ko sad obrodi, takoj pošlje srp, kajti prišla je žetev.«

³⁰In rekel je: »S čim naj primerjamo Božje kraljestvo? Ali s kakšno primerjavo naj ga primerjamo?

³¹Podobno je zrnu gorčičnega semena, ki je, ko je posejano v zemljo, manjše od vseh semen, ki so v zemlji;

³²toda ko je posejano, zraste in postane večje od vseh zelišč in poganja ven velike mladike, tako da lahko pod njegovo senco prenočuje perjad neba.«

³³In z mnogimi takšnimi prispodobami jim je govoril besedo, kakor so jo bili zmožni slišati.

³⁴Toda brez prispodobe jim ni govoril. Ko pa so bili sami, je svojim učencem pojasnil vse besede.

³⁵In istega dne, ko je prišel večer, jim reče: »Prepeljimo se na drugo stran.«

³⁶Ko so množico odpustili, so ga vzeli na ladjo, tako kakor je bil. Z njim pa so bile tam tudi druge majhne ladje.

³⁷In vzdignil se je velik vetroven vihar in valovi so udarjali v ladjo, tako, da je bila v kratkem polna.

³⁸On pa je bil na zadnjem delu ladje, speč na blazini in zbudili so ga ter mu rekli: »Učitelj, te ne skrbi, da ginemo?«

³⁹In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Mir, bodi mirno.« In veter je ponehal in bil je velik mir.

⁴⁰In rekel jim je: »Zakaj ste tako boječi? Kako to, da nimate vere?«

⁴¹In silno so se ga bali in drug drugemu govorili: »Kakšne vrste človek je to, da ga ubogata celó veter in morje?«

Marko 4

¹In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh.

²In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem:

³Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat.

⁴In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo.

⁵A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.

⁶Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.

⁷In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu.

⁸In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero.

⁹In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁰In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah.

¹¹In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah,

¹²da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“.

¹³In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli?

¹⁴Sejalec seje besedo.

¹⁵Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje.

¹⁶In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo;

¹⁷pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo.

¹⁸In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo,

¹⁹pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu.

²⁰In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.

²¹In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik?

²²Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo.

²³Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

²⁴In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam.

²⁵Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.

²⁶In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo,

²⁷in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako.

²⁸Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.

²⁹Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.

³⁰In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?

³¹Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji,

³²a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo.

³³In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati.

³⁴Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse.

³⁵In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.

³⁶In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim.

³⁷Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala.

³⁸In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?

³⁹In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota.

⁴⁰In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere?

⁴¹In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?