Luka 20

¹In pripetilo se je, da so na enega izmed tistih dni, ko je v templju učil ljudi in oznanjal evangelij, prišli nad njega visoki duhovniki in pisarji s starešinami

²in mu spregovorili, rekoč: »Povej nam, s kakšno oblastjo delaš te stvari? Ali kdo je tisti, ki ti je dal to oblast?«

³In odgovoril je ter jim rekel: »Tudi jaz vas bom vprašal eno besedo in odgovorite mi:

⁴›Ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi?‹«

⁵Oni pa so razpravljali med seboj, rekoč: »Če bomo rekli: ›Iz nebes,‹ bo rekel: ›Zakaj mu potem niste verjeli?‹

⁶Toda če rečemo: ›Od ljudi,‹ nas bodo vsi ljudje kamnali, kajti pregovorjeni so, da je bil Janez prerok.«

⁷In odgovorili so, da ne morejo povedati, od kod je bil.

⁸In Jezus jim je rekel: »Niti vam jaz ne povem, s kakšno oblastjo delam te stvari.«

⁹Potem je začel ljudem govoriti to prispodobo: »Neki človek je zasadil vinograd in ga prepustil poljedelcem ter za dolgo časa odšel v daljno deželo.

¹⁰Ob primernem obdobju pa je poslal k poljedelcem služabnika, da bi mu lahko dali od sadu vinograda, toda poljedelci so ga pretepli in ga odposlali praznega.

¹¹On pa je ponovno poslal drugega služabnika in tudi njega so pretepli in sramotno ravnali z njim ter ga odposlali praznega.

¹²Pa je ponovno poslal tretjega in tudi njega so ranili ter ga vrgli ven.

¹³Potem je gospodar vinograda rekel: ›Kaj naj storim? Poslal bom svojega ljubljenega sina. Ko ga bodo videli, ga bodo mogoče spoštovali.‹

¹⁴Toda ko so ga poljedelci zagledali, so med seboj razpravljali, rekoč: ›Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, da bo dediščina lahko naša.‹

¹⁵Tako so ga vrgli iz vinograda in ga ubili. Kaj jim bo torej storil gospodar vinograda?

¹⁶Prišel bo in uničil te poljedelce, vinograd pa bo dal drugim.« Ko pa so to slišali, so rekli: »Bog ne daj.«

¹⁷On pa jih je pogledal in rekel: »Kaj je torej to, kar je pisano: ›Kamen, ki so ga graditelji zavrgli, ta isti je postal glava vogalu?‹

¹⁸Kdorkoli bo padel na ta kamen, bo razbit, toda na kogarkoli bo ta padel, ga bo zmlel v prah.‹«

¹⁹In visoki duhovniki ter pisarji so skušali to isto uro položiti roke nanj; bali pa so se ljudi, kajti zaznali so, da je to prispodobo govoril proti njim.

²⁰In opazovali so ga ter poslali oglednike, ki naj bi se hlinili [za] pravične može, da bi ga lahko prijeli za njegove besede, da bi ga tako lahko izročili voditeljevi moči in oblasti.

²¹In vprašali so ga, rekoč: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš niti ne sprejemaš zunanjega videza kogarkoli, temveč resnično učiš Božjo pot:

²²›Ali je za nas zakonito, da dajemo cesarju davek ali ne?‹«

²³Vendar je zaznal njihovo prebrisanost in jim rekel: »Zakaj me skušate?

²⁴Pokažite mi kovanec. Čigavo podobo in napis ima?« Odgovorili so in rekli: »Cesarjevo.«

²⁵In rekel jim je: »Povrnite torej cesarju stvari, ki so cesarjeve, Bogu pa stvari, ki so Božje.«

²⁶In pred ljudmi ga niso mogli prijeti zaradi njegovih besed in čudili so se ob njegovem odgovoru in molčali.

²⁷Potem so prišli k njemu nekateri izmed saducejev, ki zanikajo, da obstaja kakršnokoli vstajenje in vprašali so ga,

²⁸rekoč: »Učitelj, Mojzes nam je napisal: ›Če komu umre brat, ki ima ženo in umre brez otrok, da naj njegov brat vzame njegovo ženo in svojemu bratu obudi seme.

²⁹Bilo je torej sedem bratov in prvi je vzel ženo ter umrl brez otrok.

³⁰§ In drugi jo je vzel za ženo ter umrl brez otrok.

³¹In vzel jo je tretji in na podoben način tudi sedmi, pa niso zapustili otrok in so umrli.

³²Zadnja izmed vseh je umrla tudi ženska.

³³Čigava žena od teh bo torej ob vstajenju? Kajti sedem jo je imelo za ženo.‹«

³⁴Jezus jim odgovori in reče: »Otroci tega sveta se poročajo in so dane v zakon,

³⁵toda tisti, ki bodo šteti za vredne, da dosežejo oni svet in vstajenje od mrtvih, se ne bodo niti poročali, niti ne bodo dane v zakon,

³⁶niti ne morejo več umreti, kajti enaki so angelom in so Božji otroci, saj so otroci vstajenja.

³⁷Torej, da so mrtvi obujeni, je pokazal celó Mojzes pri grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov.‹

³⁸Kajti on ni Bog mrtvih, temveč živih, kajti njemu vsi živijo.«

³⁹Tedaj so nekateri izmed pisarjev odgovorili in rekli: »Učitelj, dobro si povedal.«

⁴⁰Nató pa se ga niso drznili vprašati nobenega vprašanja več.

⁴¹In rekel jim je: »Kako pravijo, da je Kristus Davidov sin?

⁴²In sam David pravi v knjigi Psalmov: ›Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sedi na mojo desnico,

⁴³dokler ne naredim tvojih sovražnikov [za] tvojo pručko.‹‹

⁴⁴David mu torej reče Gospod, kako je potem on njegov sin?«

⁴⁵Potem je pred občinstvom vseh ljudi svojim učencem rekel:

⁴⁶»Pazite se pisarjev, ki želijo hoditi v dolgih svečanih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih in najvišje sedeže v sinagogah ter vodilna mesta na praznovanjih,

⁴⁷ki vdovam požirajo hiše in zaradi lepšega delajo dolge molitve; isti bodo prejeli večje prekletstvo.«

Luka 20

¹In zgodi se enega tistih dni, ko je učil ljudstvo v templju in oznanjeval evangelij, da pridejo višji duhovniki in pismarji s starejšinami

²in ga ogovore in reko: Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš? ali kdo je, ki ti je dal to oblast?

³Odgovori pa in jim reče: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo. Povejte mi:

⁴Krst Janezov je li bil iz nebes ali od ljudi?

⁵A oni premišljujejo sami pri sebi, govoreč: Ako rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu niste verovali?

⁶Ako pa rečemo: Od ljudi, vse ljudstvo nas bo s kamenjem posulo, zakaj prepričano je, da je Janez prorok.

⁷In odgovore, da ne vedo, odkod.

⁸In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.

⁹Ljudstvu pa začne praviti tole priliko: Nekdo je zasadil vinograd in ga dal vinogradnikom v najem, in odpotoval je za veliko časa.

¹⁰In ob svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dado od sadu vinogradovega; a vinogradniki ga pretepo in odpošljejo praznega.

¹¹In zopet pošlje drugega hlapca; a oni pretepo tudi tega in zasramote ter odpošljejo praznega.

¹²In zopet pošlje tretjega; in oni ranijo tudi tega in ga izženo.

¹³Reče pa gospodar vinogradov: Kaj naj storim? Pošljem sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, nemara da se bodo bali.

¹⁴Ko ga pa vinogradniki ugledajo, se posvetujejo med seboj, govoreč: Ta je dedič; umorimo ga, da bode dediščina naša.

¹⁵In vržejo ga ven iz vinograda in umore. Kaj jim bo torej storil gospodar vinogradov?

¹⁶Pride in pogubi vinogradnike te in da vinograd drugim. Ko so pa to slišali, reko: Bog ne daj!

¹⁷On pa jih pogleda in reče: Kaj je torej to, kar je pisano: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu“?

¹⁸Vsak, kdor pade na ta kamen, se razbije; na kogar pa on pade, ga razdrobi.

¹⁹In pismarji in višji duhovniki bi bili radi položili nanj roke v to uro, ali zboje se ljudstva; spoznali so namreč, da je zanje povedal to priliko.

²⁰In zalezujoč ga, pošljejo prežune, ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in oblasti poglavarjevi.

²¹In vprašajo ga, rekoč: Učenik, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš pot Božjo.

²²Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?

²³Ker pa spozna njih zvijačo, jim reče: Kaj me izkušate?

²⁴Pokažite mi denar. Čigavo podobo ima in napis? Pa reko: Cesarjevo.

²⁵In on jim veli: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

²⁶In niso ga mogli ujeti v besedi vpričo ljudstva, in umolknejo, čudeč se odgovoru njegovemu.

²⁷In pristopijo nekateri od saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

²⁸rekoč: Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu umre brat, oženjen, pa brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu.

²⁹Bilo je pa sedem bratov. In prvi vzame ženo in umre brez otrok.

³⁰In drugi

³¹in tretji jo vzame, in tako tudi vseh sedem, in pomrjejo, ne da bi bili zapustili otrok.

³²Naposled umre tudi žena.

³³Ta žena torej čigava izmed njih bo ob vstajenju? zakaj sedem jih jo je imelo za ženo.

³⁴In reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé.

³⁵Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možile;

³⁶kajti tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angelom in so sinovi Božji, ker so sinovi vstajenja.

³⁷Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega.

³⁸Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.

³⁹Odgovore pa nekateri pismarji in reko: Učenik, dobro si povedal.

⁴⁰Kajti nič več si ga niso upali vpraševati.

⁴¹Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov?

⁴²David sam namreč pravi v knjigi psalmov: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnici moji,

⁴³dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

⁴⁴David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov?

⁴⁵A ko ga vse ljudstvo posluša, reče učencem svojim:

⁴⁶Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in ljubijo pozdrave po ulicah in prve stole v shodnicah in prve prostore na gostijah,

⁴⁷ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.