Luka 18 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Luka 18

¹In povedal jim je priliko zato, da morajo ljudje vedno moliti in ne izgubiti poguma,

²rekoč: »V mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga niti se ni oziral na človeka.

³In v tistem mestu je bila vdova in prišla je k njemu, rekoč: ›Maščuj me pred mojim nasprotnikom.‹

⁴On pa nekaj časa ni hotel, toda kasneje si je sam pri sebi rekel: ›Čeprav se ne bojim Boga niti se ne oziram na človeka,

⁵vendarle, ker me ta vdova nadleguje, ji bom izvršil pravico, da me s svojim nenehnim prihajanjem ne bi izmučila.‹«

⁶Gospod pa je rekel: »Poslušajte, kaj pravi nepravični sodnik.

⁷In ali ne bo Bog maščeval svojih lastnih izvoljenih, ki dan in noč vpijejo k njemu, čeprav jih dolgo prenaša?

⁸Povem vam, da jih bo naglo maščeval. Vendar ko pride Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?«

⁹Nekaterim pa, ki so zaupali sami vase, da so bili pravični in so prezirali druge, je povedal to prispodobo:

¹⁰»Dva človeka sta šla gor v tempelj molit: en farizej, drugi pa davkar.

¹¹Farizej je stal in sam s seboj takole molil: ›Bog, zahvaljujem se ti, ker nisem kakor so drugi ljudje, izsiljevalci, nepravični, zakonolomci ali celó kakor ta davkar.

¹²Postim se dvakrat tedensko, desetine dajem od vsega, kar imam.

¹³Davkar pa, ki je stal daleč stran, ni hotel niti svojih oči povzdigniti k nebu, temveč se je udarjal po svojih prsih, rekoč: ›Bog bodi usmiljen meni grešniku.‹

¹⁴Povem vam, ta človek je odšel dol k svoji hiši toliko bolj opravičen kakor drugi, kajti vsak, kdor sebe povišuje, bo ponižan; kdor pa sebe ponižuje, bo povišan.«

¹⁵K njemu pa so privedli tudi otročiče, da bi se jih dotaknil, toda ko so njegovi učenci to videli, so jih ošteli.

¹⁶Toda Jezus jih je poklical k sebi in rekel: »Dovolite majhnim otrokom prihajati k meni in ne prepovejte jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.

¹⁷Resnično, povem vam: ›Kdorkoli ne bo sprejel Božjega kraljestva kakor majhen otrok, nikakor ne bo vstopil vanj.‹«

¹⁸In nek vladar ga je vprašal, rekoč: »Dobri Učitelj, kaj naj storim, da bom podedoval večno življenje?«

¹⁹Jezus pa mu je rekel: »Zakaj me kličeš dober? Nihče ni dober, razen enega, to je Boga.

²⁰Zapovedi poznaš: ›Ne zagreši zakonolomstva,‹ ›Ne ubijaj,‹ ›Ne kradi,‹ ›Ne pričaj po krivem,‹ ›Spoštuj svojega očeta in svojo mater.‹«

²¹On pa je rekel: »Vsega tega sem se držal od svoje mladosti dalje.«

²²Torej ko je Jezus slišal te besede, mu je rekel: »Vendarle ti manjka ena stvar. Prodaj vse, kar imaš in razdeli revnim in imel boš zaklad v nebesih in pridi, hodi za menoj.«

²³In ko je oni to slišal, je bil zelo žalosten, kajti bil je zelo bogat.

²⁴In ko je Jezus videl, da je bil zelo žalosten, je rekel: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastva, vstopili v Božje kraljestvo!

²⁵Kajti lažje je za kamelo, da gre skozi šivankino uho, kakor za bogataša vstopiti v Božje kraljestvo.«

²⁶Tisti pa, ki so to slišali, so rekli: »Kdo je potem lahko rešen?«

²⁷In rekel je: »Stvari, ki so nemogoče z ljudmi, so mogoče z Bogom.«

²⁸Potem je Peter rekel: »Glej! Vse smo zapustili in ti sledili.«

²⁹In rekel jim je: »Resnično, povem vam: ›Ni človeka, ki je zapustil hišo ali starše ali brate ali ženo ali otroke zaradi Božjega kraljestva,

³⁰ki ne bo prejel mnogokrat več v tem sedanjem času in večno življenje v svetu, ki pride.‹«

³¹Potem je k sebi vzel dvanajstere in jim rekel: »Glejte, mi gremo gor v Jeruzalem in vse besede, ki so glede Sina človekovega napisane po prerokih, se bodo dovršile.

³²Kajti izročen bo poganom in bo zasmehovan in hudobno tretiran ter opljuvan,

³³pa tudi bičali ga bodo in usmrtili in tretji dan bo ponovno vstal.«

³⁴Oni pa niso razumeli nobene od teh besed in ta govor je bil skrit pred njimi niti niso razumeli besed, ki so bile izgovorjene.

³⁵In pripetilo se je, da ko je prišel blizu Jerihe, da je ob poti sedèl nek slepi mož ter beračil.

³⁶In ko je slišal iti mimo množico, je vprašal, kaj je to pomenilo.

³⁷In povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan.

³⁸In ta je zavpil, rekoč: »Jezus, ti Davidov Sin, usmili se me.«

³⁹Tisti pa, ki so hodili spredaj, so ga ošteli, da naj molči, toda on je bolj in bolj vpil: »Ti, Davidov Sin, usmili se me.«

⁴⁰In Jezus se je ustavil ter ukazal, naj bo priveden k njemu in ko je ta prišel bliže, ga je vprašal,

⁴¹rekoč: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da lahko prejmem svoj vid.«

⁴²Jezus mu je rekel: »Prejmi svoj vid, tvoja vera te je rešila.«

⁴³In takoj je prejel svoj vid in mu sledil ter proslavljal Boga. In ko so vsi ljudje to videli, so dali hvalo Bogu.

Luka 18

¹Pravil jim je pa tudi priliko, kako jim je treba vsekdar moliti in ne naveličati se, rekoč:

²Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni sramoval ljudi.

³Bila pa je v tistem mestu vdova, in hodila je k njemu, proseč: Izvrši zame pravico nad nasprotnikom mojim.

⁴In dolgo časa ni hotel; potem pa reče sam v sebi: Če se tudi Boga ne bojim in se ne sramujem ljudi,

⁵vendar zato, ker me tolikanj nadleguje ta vdova, izvršim ji pravico, da naposled ne pride in me ogluši.

⁶In reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik!

⁷Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice izvoljencem svojim, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša?

⁸Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem. Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?

⁹Pove pa tudi nekaterim, ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko:

¹⁰Dva človeka sta šla gori v tempelj molit, eden je bil farizej, a drugi cestninar.

¹¹Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako: Bog, zahvaljujem te, da nisem, kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar.

¹²Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam.

¹³Cestninar pa stoji oddaleč in še oči si ne upa povzdigniti k nebu, temuč trka na prsi svoje, rekoč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku!

¹⁴Pravim vam: Ta je šel opravičen na dom svoj, a ne oni: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, a kdor se ponižuje, bo povišan.

¹⁵Prinašali so pa k njemu tudi otročičke svoje, da bi se jih dotikal; videč pa to, jih karajo učenci.

¹⁶A Jezus jih pokliče k sebi in reče: Pustite otročiče, naj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje.

¹⁷Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanje.

¹⁸In vpraša ga neki poglavar, rekoč: Dobri učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

¹⁹Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog.

²⁰Zapovedi znaš: „Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta svojega in mater svojo“.

²¹On pa reče: Vse to sem izpolnjeval od mladosti svoje.

²²In ko sliši to, mu Jezus veli: Enega ti je še treba: prodaj vse, karkoli imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!

²³On pa, ko to sliši, se zelo razžalosti, zakaj bil je silno bogat.

²⁴Ko ga pa vidi Jezus žalostnega, reče: Kako težko pridejo v kraljestvo Božje, kateri imajo bogastvo!

²⁵Laže je namreč velblodu priti igli skozi uho, nego bogatinu stopiti v kraljestvo Božje.

²⁶Pa reko, ki so to slišali: Kdo se potem more zveličati?

²⁷On pa reče: Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu.

²⁸A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj.

²⁹On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, ki je zapustil dom, ali ženo, ali brate, ali roditelje, ali otroke zavoljo kraljestva Božjega,

³⁰ki ne bi prejel mnogokrat več v tem času, a v prihodnjem svetu večnega življenja.

³¹Vzame pa dvanajstere k sebi in jim reče: Glej, gremo gori v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali proroki.

³²Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj,

³³in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti.

³⁴In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo.

³⁵Zgodi se pa, ko se bliža Jerihu, da sedi slepec kraj pota in prosjači.

³⁶Ko pa sliši, da gre ljudstvo mimo, povprašuje, kaj bi to bilo.

³⁷Povedo mu pa, da gre Jezus Nazarečan mimo.

³⁸In zavpije rekoč: Jezus, sin Davidov, usmili se me!

³⁹In spredaj gredoči, mu preté, naj umolkne; on pa kriči še veliko bolj: Sin Davidov, usmili se me!

⁴⁰Jezus se pa ustavi in ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, ga vpraša:

⁴¹Kaj hočeš, naj ti storim? On pa reče: Gospod, da izpregledam.

⁴²In Jezus pa reče: Izpreglej! vera tvoja te je rešila.

⁴³In takoj izpregleda in gre za njim, hvaleč Boga. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je dalo hvalo Bogu.