Jona 1

¹Torej Gospodova beseda je prišla k Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč:

²»Vstani, pojdi v Ninive, to veliko mesto in kliči zoper njega, kajti njihova zlobnost je prišla predme.«

³Toda Jona se je dvignil, da pred Gospodovo prisotnostjo zbeži v Taršíš in je odšel dol v Jopo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš. Tako je plačal njeno voznino in odšel dol vanjo, da gre z njimi v Taršíš, proč od Gospodove prisotnosti.

⁴Toda Gospod je na morje odposlal velik veter in tam na morju je bil mogočen vihar, tako da je ladjo hotel zlomiti.

⁵Potem so bili mornarji prestrašeni in vsak je klical k svojemu bogu in odvrgli [so] blago, ki je bilo na ladji, v morje, da jo olajšajo. Jona pa je odšel dol med ladijske boke in legel ter trdno zaspal.

⁶Tako je kapitan prišel k njemu in mu rekel: »Kaj ti misliš, oh zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu, če je tako, da bo Bog mislil na nas, da se ne pogubimo.«

⁷In rekli so vsak svojemu tovarišu: »Pridimo in mečimo žrebe, da bomo lahko izvedeli zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo.« Tako so metali žrebe in žreb je padel na Jona.

⁸Potem so mu rekli: »Povej nam, prosimo te, zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo. Kakšen je tvoj poklic? In od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela? In iz katerega ljudstva si?«

⁹Rekel jim je: »Jaz sem Hebrejec in se bojim Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno zemljo.«

¹⁰Potem so bili ljudje silno prestrašeni in mu rekli: »Zakaj si to storil?« Kajti ljudje so vedeli, da je pobegnil izpred Gospodovega obličja, ker jim je povedal.

¹¹Potem so mu rekli: »Kaj naj ti storimo, da se nam morje lahko umiri?« Kajti morje se je maščevalo in bilo viharno.

¹²Rekel jim je: »Vzemite me in me vrzite v morje. Tako se vam bo morje umirilo, kajti vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami.«

¹³Kljub temu so možje trdo veslali, da jo privedejo k obali, toda niso mogli, kajti morje se je maščevalo in bilo viharno proti njim.

¹⁴Zato so klicali h Gospodu in rekli: »Rotimo te, oh Gospod, rotimo te, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža in ne položi na nas nedolžne krvi, kajti ti, oh Gospod, si storil, kakor ti je ugajalo.«

¹⁵Tako so vzeli Jona in ga vrgli v morje in morje je odnehalo od svojega besnenja.

¹⁶Potem so se možje silno zbali Gospoda in Gospodu darovali klavno daritev in naredili zaobljube.

¹⁷Torej Gospod je pripravil veliko ribo, da je pogoltnila Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.

Jona 1

¹In prišla je beseda Gospodova Jonu, sinu Amitajevemu, govoreč:

²Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in kliči zoper njega; kajti njih zloba je prišla gori predme.

³Ali Jona vstane, da bi zbežal v Tarsis izpred obličja Gospodovega; in gre doli v Jafo in zaloti ladjo, ki se je peljala v Tarsis; in plača brodnino in stopi vanjo, da bi se peljal ž njimi v Tarsis izpred obličja Gospodovega.

⁴A Gospod je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju, da je hotelo ladjo razbiti.

⁵In mornarji se zboje in vpijejo vsak k svojemu bogu; in mečejo v morje orodje, ki je bilo na ladji, da bi si olajšali. Jona pa je bil šel na dno ladje in je legel in trdno zaspal.

⁶Tedaj pristopi k njemu poveljnik ladje in mu reče: Kaj je s tabo, zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu! morebiti se nas spomni tvoj Bog, da ne poginemo.

⁷In reko drug drugemu: Pridite, mečimo kocke, da zvemo, zavoljo koga nas je zadela ta nadloga. In mečejo kocke, in kocka pade na Jona.

⁸Tedaj mu reko: Povej nam, prosimo, zavoljo česa nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo in odkod si prišel? Katera je tvoja dežela in iz katerega si ljudstva?

⁹In jim reče: Hebrejec sem, in bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in suhoto.

¹⁰Tedaj prevzame može velik strah, in mu reko: Čemu si to storil? Vedeli so namreč možje, da je zbežal izpred obličja Gospodovega, ker jim je bil povedal.

¹¹In ga vprašajo: Kaj hočemo storiti s teboj, da se morje pomiri proti nam? Kajti morje je vedno bolj divjalo.

¹²In jim reče: Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.

¹³A možje so hrabro veslali, da bi pritegnili ladjo nazaj h kopnemu, a niso mogli, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim.

¹⁴Zato kličejo h Gospodu in reko: Ah, Gospod, prosimo, naj ne poginemo zavoljo tega moža duše in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, Gospod, si storil, kakor je bila volja tvoja.

¹⁵Nato vzamejo Jona in ga vržejo v morje. In morje je nehalo besneti.

¹⁶Možje pa so se bali z velikim strahom Gospoda, in darovali so klalščino Gospodu in storili obljube.

¹⁷In Gospod je pripravil veliko ribo, da bi požrla Jona. In Jona je bil v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.