Abdija 1

¹Abdíjevo videnje. Tako govori Gospod Bog glede Edóma: »Slišali smo govorico od Gospoda in predstavnik je poslan med pogane: ›Vstanite in vzdignimo se v bitki zoper njega.‹

²Glej, naredil sem te majhnega med pogani, silno si preziran.

³Ponos tvojega srca te je zavedel, ti, ki prebivaš v skalnih razpokah, katerega prebivališče je visoko, ki v svojem srcu praviš: ›Kdo me bo privedel dol na tla?‹

⁴Čeprav se povišuješ kakor orel in čeprav si svoje gnezdo postavil med zvezde, te bom od tam privedel dol,‹ govori Gospod.

⁵›Če pridejo k tebi tatovi, če roparji ponoči (kako si iztrebljen!), mar ne bodo kradli, dokler nimajo dovolj? Če pridejo k tebi obiralci grozdja, mar ne bodo pustili nekaj grozdov?

⁶Kako so Ezavove stvari preiskane! Kako so njegove skrite stvari poiskane!

⁷Vsi možje tvoje zaveze so te privedli, celó k meji. Možje, ki so bili v miru s teboj, so te zavedli in prevladali zoper tebe. Tisti, ki jedo tvoj kruh, so položili rano pod teboj. Nobenega razumevanja ni v njem.

⁸Mar ne bom na ta dan,‹ govori Gospod, ›celo uničil modre može iz Edóma in razumevanje z Ezavove gore?

⁹In tvoji mogočni ljudje, oh Temán, bodo zaprepadeni do konca, z namenom, da bo vsakdo z Ezavove gore iztrebljen s pokolom.

¹⁰Zaradi tvojega nasilja zoper tvojega brata Jakoba te bo pokrila sramota in iztrebljen boš na veke.

¹¹Na dan, ko stojiš na drugi strani, na dan, ko tujci odvedejo njegove sile ujete in tuji ljudje vstopijo v njegova velika vrata in mečejo žrebe nad Jeruzalemom, si bil celo ti kakor eden izmed njih.

¹²Toda ne bi smel gledati na dan svojega brata, na dan, ko je postal tujec, niti ne bi smel imeti veselja nad Judovimi otroki na dan njihovega uničenja, niti ne bi smel ponosno govoriti na dan tegobe.

¹³Ne bi smel vstopiti v velika vrata mojega ljudstva na dan njihove katastrofe. Da, ne bi smel gledati na njihovo stisko na dan njihove katastrofe niti rok položiti na njihovo imetje na dan njihove katastrofe;

¹⁴niti ne bi smel stati na razpotju, da bi iztrebil tiste izmed njegovih, ki so pobegnili; niti ne bi smel izročiti tistih izmed njegovih, ki so pobegnili na dan stiske.

¹⁵Kajti dan Gospodov je blizu nad vsemi pogani. Kakor si ti storil, tako bo storjeno tebi. Tvoja nagrada se bo povrnila na tvojo lastno glavo.

¹⁶Kajti kakor ste pili na moji sveti gori, tako bodo vsi pogani nenehno pili, da, pili bodo in bodo požirali in bodo, kot da jih ni bilo.

¹⁷Toda na gori Sion bo osvoboditev in tam bo svetost, in Jakobova hiša bo v last vzela njihove posesti.

¹⁸Jakobova hiša bo ogenj in Jožefova hiša plamen, Ezavova hiša pa strnišče in v njih se bodo vneli in jih požrli, in tam ne bo nobenega ostanka Ezavove hiše, kajti Gospod je to govoril.

¹⁹Tisti iz juga bodo vzeli v last goro Ezav, in tisti iz ravnine Filistejce in vzeli bodo v last Efrájimova polja in polja Samarije, Benjamin pa bo posedel Gileád.

²⁰Ujetništvo te vojske Izraelovih otrok bo vzelo v last to od Kánaancev, celó do Zarepte; in ujetništvo Jeruzalema, ki je v Sefarádu, bo posedlo južna mesta.

²¹Rešitelji bodo prišli na goro Sion, da sodijo Ezavovo goro, in kraljestvo bo Gospodovo.‹«

Abdija 1

¹Prikazen Obadijeva. Tako pravi Gospod Jehova o Edomu: Oznanilo smo slišali Gospodovo in poslanec je bil poslan med narode: „Vstanite in vzdignimo se v boj zoper njega!“

²Glej, majhnega sem te storil med narodi, silno si zaničevan.

³Prevzetnost srca tvojega te je premotila, ki prebivaš v razpoklinah skalnih, sedež imaš na višavi in v srcu svojem govoriš: Kdo me potegne na tla?

⁴Čeprav bi se visoko vznesel kakor orel in ako bi bilo med zvezdami postavljeno gnezdo tvoje: te potegnem doli od tam, govori Gospod.

⁵Ako bi prišli k tebi tatje ali razbojniki po noči, – kako si pokončan! – ali bi ne kradli, dokler bi jim bilo dovolj? Če bi trgači prišli k tebi, ali bi vsaj paberka ne popustili?

⁶Kako je preiskano, kar je Ezavovega, kako so se našli skriti zakladi njegovi!

⁷Vsi zavezniki tvoji so te odpravili nazaj do meje; prekanili, premogli so te, ki so mir sklenili s teboj; kateri jedo kruh tvoj, so nastavili zadrgo pod tebe. Ni razuma pri njem.

⁸Ne pogubim li tisti dan, govori Gospod, modrih iz Edoma in razumnosti z gore Ezavove?

⁹In tvoji junaki, o Teman, izgube pogum, zato da bo vsakdo iztrebljen z gore Ezavove v moritvi.

¹⁰Zavoljo silovitosti, storjene bratu tvojemu Jakobu, te pokrije sramota in iztrebljen boš na vekomaj.

¹¹Oni dan, ko si stal nasproti, v dan, ko so tujci peljali stran imetje njegovo in so inostranci vstopili skozi vrata in so za Jeruzalem metali kocko, tedaj si tudi tí bil kakor eden od njih.

¹²A ti ne bi bil smel všečno gledati dneva brata svojega v dan njegove nesreče in se ne veseliti nad sinovi Judovimi v dan njih pogube, ne se širokoustiti v dan stiske;

¹³ti ne bi bil smel stopiti v vrata ljudstva mojega v dan nadloge njegove, prav ti ne bi bil smel všečno gledati nesreče njegove v dan nadloge njegove, ne roke iztegniti po blagu njegovem v dan nadloge njegove;

¹⁴ti ne bi bil smel stati ob razpotju, da bi posekal njegove ubežnike, in ne bi bil smel izročiti sovražniku tistih, ki so mu preostali v dan stiske.

¹⁵Kajti dan Gospodov je blizu nad vsemi poganskimi narodi: kakor si storil ti, se bo storilo tebi; dejanje tvoje se ti povrne na glavo.

¹⁶Kakor ste namreč pili na gori svetosti moje, tako bodo neprestano pili vsi narodi; da, pili bodo in srkali in bodo kakor taki, ki jih nikdar ni bilo.

¹⁷Ali na gori Sionu bode rešitev, in bode sveta; in v last prejme hiša Jakobova posesti onih.

¹⁸In hiša Jakobova bode ogenj in hiša Jožefova plamen, hiša Ezavova pa strnišče; in bosta goreli med njimi in jih požrli, da ne preostane hiši Ezavovi noben ostanek; kajti Gospod je govoril.

¹⁹In tisti, ki so proti Jugu, posedejo gorovje Ezavovo, in kateri so na ravnini, Filistejo, tudi posedejo poljane Efraimove in poljane samarijske, Benjamin pa posede Gilead.

²⁰Kateri pa so bili v sužnost odpeljani iz tega krdela sinov Izraelovih, posedejo, kar je last Kanaancev tja do Sarepte; in odpeljanci v sužnost iz Jeruzalema, ki so v Sefaradu, posedejo mesta na Jugu.

²¹In rešitelji pojdejo na goro Sion, da sodijo goro Ezavovo. Kraljestvo pa bode Gospodovo.