Job 9 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 9

¹Potem je Job odgovoril in rekel:

²»Vem, to je tako res. Toda kako bi človek mogel biti pravičen z Bogom?

³Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih.

⁴On je moder v srcu in mogočen v moči; kdo se je utrdil zoper njega in je uspel?

⁵Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi.

⁶Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo.

⁷Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde.

⁸Ki sam razprostira nebo in stopa po valovih morja.

⁹Ki dela Arktur, Orion, Gostosevce in južne sobe.

¹⁰Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila.

¹¹Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim; gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam.

¹²Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira? Kdo mu bo rekel: ›Kaj delaš?‹

¹³Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosni pomočniki sklonijo pod njim.

¹⁴Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim?

¹⁵Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku.

¹⁶Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu.

¹⁷Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane.

¹⁸Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo.

¹⁹Če govorim o moči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja?

²⁰Če jaz sebe opravičim, me bodo moja lastna usta obsodila. Če rečem: ›Jaz sem popoln,‹ se bo izkazalo, da sem sprevržen.

²¹Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše; preziral bi svoje življenje.

²²To je ena stvar, zato sem rekel to: ›On uničuje popolnega in zlobnega.‹

²³Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih.

²⁴Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obličja njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?

²⁵Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, ničesar dobrega ne vidijo.

²⁶Minili so kakor nagle ladje, kakor orel, ki hiti k plenu.

²⁷Če rečem: ›Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil,‹

²⁸se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega.

²⁹Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman?

³⁰Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli,

³¹me boš vendar pahnil v jarek in moja lastna oblačila me bodo prezirala.

³²Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo.

³³Niti ni tukaj kakršnegakoli razsodnika med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba.

³⁴Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši.

³⁵Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda z menoj ni tako.

Job 9

¹Tedaj odgovori Job in reče:

²Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?

³Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.

⁴Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?

⁵On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.

⁶On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.

⁷On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.

⁸On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.

⁹On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.

¹⁰On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.

¹¹Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.

¹²Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?

¹³Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba se pred Njim morajo ukloniti.

¹⁴Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?

¹⁵Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.

¹⁶Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,

¹⁷on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,

¹⁸še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.

¹⁹Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“

²⁰Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.

²¹Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –

²²vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!

²³Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.

²⁴Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?

²⁵Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.

²⁶Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.

²⁷Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –

²⁸groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.

²⁹Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?

³⁰Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,

³¹ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!

³²Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.

³³Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.

³⁴Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,

³⁵in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.