Job 10

¹Moji duši se gnusi moje življenje. Svojo pritožbo bom pustil nad seboj; govoril bom v grenkobi svoje duše.

²Bogu bom rekel: ›Ne obsodi me. Razloži mi, zakaj se pričkaš z menoj.‹

³Mar ti je dobro, da bi zatiral, da bi preziral delo svojih rok in bi sijal nad nasvetom zlobnega?

⁴Imaš mesene oči? Mar vidiš, kakor vidi človek?

⁵So tvoji dnevi kakor dnevi človeka? So tvoja leta kakor človeški dnevi,

⁶da poizveduješ za mojo krivičnostjo in preiskuješ za mojim grehom?

⁷Ti veš, da nisem zloben in nikogar ni, ki lahko osvobodi iz tvoje roke.

⁸Tvoje roke so me naredile in me oblikovale skupaj na vsaki strani, vendar si me uničil.

⁹Spomni se, rotim te, da si me naredil kakor ilo, ti pa me hočeš ponovno privesti v prah?

¹⁰Mar me nisi iztočil kakor mleko in me strdil kakor sir?

¹¹Oblekel si me s kožo in mesom in me obdal s kostmi in kitami.

¹²Zagotovil si mi življenje in naklonjenost in tvoje obiskovanje je ohranilo mojega duha.

¹³Te stvari si skril v svojem srcu, vem, da je to s teboj.

¹⁴Če grešim, potem me zaznamuješ in me ne boš oprostil pred mojo krivičnostjo.

¹⁵Če bi bil zloben, gorje meni. Če bi bil pravičen kljub temu ne bi dvignil svoje glave. Poln zmedenosti sem, zato poglej mojo stisko,

¹⁶§ kajti ta narašča. Loviš me kakor krut lev in se ponovno kažeš čudovitega nad menoj.

¹⁷Zoper mene obnavljaš svoje pričevanje in nad menoj povečuješ svoje ogorčenje. Spremembe in vojna so zoper mene.

¹⁸Zakaj si me potem privedel ven iz maternice? Oh, da bi izročil duha in me nobeno oko ne bi videlo!

¹⁹Bil bi kakor, če me ne bi bilo, od maternice bi bil odnesen v grob.

²⁰Mar ni mojih dni malo? Odnehaj torej in me pusti samega, da se malo potolažim,

²¹preden grem, od koder se ne bom vrnil, celó v deželo teme in smrtne sence,

²²deželo teme kakor tema sama in smrtne sence, brez kakršnegakoli reda in kjer je svetloba kakor tema.«

¹Duši moji se gnusi življenje; zato naj tožba moja teče, govoril bodem v bridkosti duše svoje.

²Rečem Bogu: Ne obsojaj me; povej mi, zakaj se prepiraš z menoj?

³Ti li dobro de, da tlačiš, da zametaš rok svojih delo, s svetlobo pa obsevaš namero brezbožnih?

⁴Imaš li oči mesene, ali pa vidiš, kakor človek vidi?

⁵So li dnevi tvoji kakor dnevi smrtnika, ali leta tvoja omejena kakor dnevi človeka?

⁶da vprašuješ tako po krivdi moji in greh moj zasleduješ,

⁷dasi veš, da nisem kriv in da nikogar ni, ki more oteti iz tvoje roke!

⁸Roke tvoje so me upodobile in naredile vsega, kakor sem kroginkrog – in sedaj me zatiraš?

⁹Spomni se vendar, da si me kakor glino napravil, in hočeš me zopet vrniti v prah?

¹⁰Me li nisi kakor mleko ulil in strdil kakor sir?

¹¹S kožo in mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me prepletel.

¹²Življenje in milost si mi daroval in s svojo skrbjo mi duha varoval.

¹³A tole si skrival v srcu svojem, vem, da ti je bilo to v mislih:

¹⁴ako bom grešil, da name boš strogo pazil in krivde moje me ne boš oprostil.

¹⁵Ako sem krivično ravnal, gorje mi! in čeprav bi bil pravičen, si ne upam povzdigniti glave, nasičen sramote in zroč bedo svojo.

¹⁶In ako bi povzdignil glavo, podil me boš kakor lev in zopet izkazoval čudovito moč svojo na meni;

¹⁷vnovič postaviš priče svoje proti meni in pomnožiš nevoljo svojo zoper mene, vedno nova krdela in vojske boš pošiljal nadme.

¹⁸Zakaj si mi dal priti iz materinega telesa? Naj bi bil umrl in nobeno oko me ne bi bilo videlo!

¹⁹Naj bi bil, kakor bi ne bil živel nikdar, od materinega telesa naj bi bil prenesen v grob!

²⁰Ni li dni mojih malo? Odnehaj, obrni se od mene, da se malo razvedrim,

²¹preden odidem, odkoder se ne vrnem, v deželo temine in smrtne sence,

²²v deželo temnejšo od mraka, kjer je le senca smrti in nered, kjer noč najbolj črna se šteje za svetlost.