Job 7 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 7

¹Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?

²Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,

³tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.

⁴Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.

⁵Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.

⁶Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.

⁷Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.

⁸Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.

⁹§ Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor.

¹⁰Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.

¹¹Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.

¹²§ Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?

¹³Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo,‹

¹⁴takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,

¹⁵tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.

¹⁶To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.

¹⁷Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?

¹⁸Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?

¹⁹Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?

²⁰Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?

²¹Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«

Job 7

¹Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?

²Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:

³tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.

⁴Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.

⁵Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.

⁶Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.

⁷Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.

⁸Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!

⁹Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol;

¹⁰ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.

¹¹Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.

¹²Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?

¹³Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:

¹⁴tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,

¹⁵da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.

¹⁶Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.

¹⁷Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih

¹⁸in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?

¹⁹Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?

²⁰Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?

²¹Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.