Job 6

¹Toda Job je odgovoril in rekel:

²»Oh, da bi bila moja žalost temeljito stehtana in moja katastrofa skupaj položena na tehtnico!

³Kajti sedaj bi bila ta težja kakor morski pesek. Zato so moje besede požrte.

⁴Kajti puščice Vsemogočnega so znotraj mene, njihov strup vpija mojega duha. Strahote od Boga se postrojujejo zoper mene.

⁵Mar divji osel riga, kadar jé travo? Mar muka vol nad svojo krmo?

⁶Mar se lahko to, kar je neokusno, jé brez soli? Ali je sploh kaj okusa v jajčnem beljaku?

⁷Stvari, ki se jih moja duša ni hotela dotikati, so kakor moja hrana žalosti.

⁸Oh, da bi lahko imel svojo zahtevo in da bi mi Bog zagotovil stvar, po kateri hrepenim!

⁹Celo da bi to ugajalo Bogu, da me uniči, da bi popustil svojo roko in me odrezal!

¹⁰Potem bi vendar imel tolažbo; da, otrdil bi se v bridkosti. Naj mi ne prizanese, kajti nisem prikrival besed Svetega.

¹¹Kaj je moja moč, da bi upal? Kaj je moj konec, da bi podaljšal svoje življenje?

¹²Mar je moja moč moč kamnov? Ali je moje meso iz brona?

¹³Mar ni moja pomoč v meni? In ali je modrost popolnoma pregnana od mene?

¹⁴Tistemu, ki peša, naj bi bilo izkazano usmiljenje od njegovega prijatelja, toda on zapušča strah Vsemogočnega.

¹⁵Moji bratje so varljivo postopali kakor potok in kakor tok potokov so prešli,

¹⁶ki so potemneli zaradi razloga ledu in na katerih je skrit sneg.

¹⁷Kadar se ogrejejo, izginejo. Ko je vroče, so použiti iz svojega kraja.

¹⁸Steze njihove poti so obrnjene stran; gredo v nič in izginejo.

¹⁹Krdela iz Temá so gledala, skupine iz Sabe so čakale nanje.

²⁰Zbegani so bili, ker so upali. Prišli so tja in bili osramočeni.

²¹Kajti sedaj ste nič, vidite moje zavračanje in ste prestrašeni.

²²Mar sem rekel: ›Prinesite k meni?‹ ali ›Dajte mi nagrado iz svojega imetja?‹

²³ali: ›Osvobodite me pred sovražnikovo roko?‹ ali ›Odkupite med pred roko mogočnega?‹

²⁴Účite me in držal bom svoj jezik in dajte mi razumeti, kje sem se motil.

²⁵Kako prepričljive so prave besede! Toda kaj vaše razpravljanje ošteva?

²⁶Mar si domišljate, da grajate besede in govore tistega, ki je obupan, ki so kakor veter?

²⁷Da, vi nadvladate osirotelega in kopljete jamo za svojega prijatelja.

²⁸Zdaj torej bodite zadovoljni. Poglejte name, kajti to vam je očitno, če lažem.

²⁹Vrnite se, prosim vas, naj to ne bo krivičnost. Da, ponovno se vrnite, moja pravičnost je v tem.

³⁰Mar je na mojem jeziku krivičnost? Ne more moj okus razločevati sprevrženih stvari?

Job 6

¹In Job odgovori in reče:

²O da bi se stehtala nevolja moja in da bi na tehtnico položili nesrečo mojo vso!

³Kajti sedaj je težja nego morski pesek. Zato so bile nepremišljene besede moje.

⁴Zakaj pšice Vsemogočnega tiče v meni, katerih strup mora piti duh moj, Božje strahote so postavljene v boj zoper mene.

⁵Ali divji osel riga, kadar ima dosti trave, ali muka vol pri svoji krmi?

⁶Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?

⁷Česar se ni hotelo moji duši dotekniti, to mi je kakor gnusna jed sedaj.

⁸O da bi se zgodila prošnja moja, in da bi mi dal Bog, česar želim:

⁹da me Bog izvoli streti, da oprosti roko svojo in me odreže!

¹⁰Tako bi mi še ostala tolažba, in radoval bi se v bolečini, ki mi ne prizanaša, da nisem zatajil besede Svetega.

¹¹Kaj je moja moč, da naj stanovitno čakam, in kaj konec moj, da naj ostanem potrpežljiv?

¹²Trdna li kot kamen je moja moč in meso moje je li iz brona?

¹³Ni li pač tako, da nimam pomoči v sebi nobene, in vsaka pospešitev rešenja je daleč od mene?

¹⁴Prijatelj mora kazati usmiljenje obupujočemu, sicer se odreče strahu Vsegamogočnega.

¹⁵Bratje moji so varali kakor hudournik, kakor struga hudournikov, ki se gubé,

¹⁶ki se kalé od ledu, v katere se zateka sneg.

¹⁷Ob času, ko solnce vanje pripeka, presihajo, in ko je vroče, izginejo s svojega kraja.

¹⁸Vijejo se semtertja poti njih toka, gredo v puščavo in se razgube.

¹⁹Gledale so tja karavane iz Teme, potne družbe iz Sabe so upale vanje:

²⁰osramočene so bile, ker so se zanašale nanje, prišle so do tja, in rdečica jih je oblila.

²¹Res, tako ste mi postali v nič; strahoto ste zazrli in se preplašili.

²²Ali sem morda rekel: Dajte mi, ali: Žrtvujte zame darilo od svojega blaga,

²³ali: Oprostite me iz pesti zatiralčeve, ali: Odkupite me iz roke silovitnikove?

²⁴Poučite me, in molčal bom, in v čem sem se motil, razodenite mi!

²⁵Kako krepke so poštene besede! A kaj dokazuje karanje vaše?

²⁶Mislite li grajati besede moje? Saj v veter gredo govori obupujočega!

²⁷Še za siroto bi vi vrgli kocko in prodali prijatelja svojega!

²⁸In sedaj se blagovolite ozreti vmé, kajti v lice vam vendar ne bom lagal.

²⁹Povrnite se, ne zgodi naj se krivica, da, povrnite se, pravda moja je pravična!

³⁰Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?