Job 37 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 37

¹Tudi ob tem moje srce trepeta in je premaknjeno iz svojega mesta.

²Pozorno prisluhnite hrupu njegovega glasu in zvoku, ki gre iz njegovih ust.

³Tega usmerja pod celotnim nebom in svoje bliskanje do koncev zemlje.

⁴Za tem rjovi glas. Grmi z glasom svoje odličnosti in ne bo jih zadržal, ko se zasliši njegov glas.

⁵Bog s svojim glasom čudovito grmi. Dela velike stvari, ki jih ne moremo doumeti.

⁶Kajti snegu pravi: ›Bodi na zemlji,‹ podobno majhnemu dežju in velikemu dežju njegove moči.

⁷Pečati roko vsakega človeka, da bi vsi ljudje lahko poznali njegovo delo.

⁸Potem gredo živali v brloge in ostanejo na svojih mestih.

⁹Iz juga prihaja vrtinčast veter in mraz iz severa.

¹⁰Z dihom Boga je dana zmrzal in širina vodá je omejena.

¹¹Tudi z namakanjem obtežuje debel oblak. Razpršuje svoj svetli oblak.

¹²Ta je obrnjen ob njegovih nasvetih, da lahko naredijo karkoli jim zapoveduje na obličju zemeljskega [kroga] na zemlji.

¹³Povzroča mu, da pride, bodisi za grajanje ali za njegovo deželo ali za usmiljenje.

¹⁴Prisluhni temu, oh Job. Stoj mirno in preudari čudovita Božja dela.

¹⁵Ali veš, kdaj jih je Bog razporedil in svetlobi svojega oblaka velel, da zasije?

¹⁶Mar poznaš izravnavanja oblakov, čudovita dela njega, ki je popoln v spoznanju?

¹⁷Kako so tvoje obleke tople, ko z južnim vetrom umiri zemljo?

¹⁸Ali si ti z njim razprostrl nebo, ki je močno in kakor staljeno zrcalo?

¹⁹Pouči nas, kaj mu bomo rekli, kajti svojega govora ne moremo urediti zaradi teme.

²⁰Mar mu bo povedano, da jaz govorim? Če človek govori, bo zagotovo požrt.

²¹Sedaj ljudje ne vidimo svetle svetlobe, ki je v oblakih, toda veter gre mimo in jih očisti.

²²Lepo vreme prihaja iz severa. Z Bogom je strašno veličanstvo.

²³Glede Vsemogočnega, ne moremo ga srečati. Odličen je v moči, v sodbi in v obilici pravice. Ne bo prizadel.

²⁴Ljudje se ga zato bojijo. Ne ozira se na nobenega od tistih, ki so modrega srca.«

Job 37

¹Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta.

²Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih!

³Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje.

⁴Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov.

⁵Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo.

⁶Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim.

⁷Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo.

⁸Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih.

⁹Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz.

¹⁰Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo.

¹¹Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne.

¹²Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje,

¹³bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti.

¹⁴Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega!

¹⁵Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi?

¹⁶Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju?

¹⁷Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji,

¹⁸moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo?

¹⁹Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine.

²⁰Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen?

²¹Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti.

²²Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast;

²³Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile.

²⁴Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.