Job 32

¹Tako so ti trije možje prenehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih lastnih očeh.

²Potem je bil vžgan bes Elihúja, Barahélovega sina, Buzéjca iz Rámovega rodu. Njegov bes je bil vžgan zoper Joba, ker je sebe bolj opravičeval kakor Boga.

³Tudi zoper njegove tri prijatelje je bil vžgan njegov bes, ker niso našli nobenega odgovora, pa so vendar obsodili Joba.

⁴Torej Elihú je čakal, dokler Job ni spregovoril, ker so bili starejši kakor on.

⁵Ko je Elihú videl, da ni bilo nobenega odgovora v ustih teh treh mož, je bil potem vžgan njegov bes.

⁶Elihú, Barahélov sin, Buzéjec, je odgovoril in rekel: »Jaz sem mlad, vi pa ste zelo stari, zato sem bil prestrašen in se vam nisem drznil pokazati svojega mnenja.

⁷Rekel sem: ›Dnevi naj bi spregovorili in množica let naj bi učila modrost.‹

⁸Toda v človeku je duh. Navdih Vsemogočnega jim daje razumevanje.

⁹Veliki možje niso vedno modri niti ostareli ne razumejo sodbe.

¹⁰Zato sem rekel: ›Prisluhnite mi. Tudi jaz bom pokazal svoje mnenje.

¹¹Glejte, čakal sem na vaše besede, prisluhnil sem vašim razlogom, medtem ko ste iskali, kaj bi rekli.

¹²Da, prisluhnil sem vam in glejte nikogar izmed vas ni bilo, da prepriča Joba ali da odgovori njegovim besedam,

¹³da ne bi rekli: ›Pridobili smo modrost. Bog ga suva dol, ne človek.‹

¹⁴Torej svojih besed ni usmeril zoper mene niti mu ne bom odgovoril z vašimi govori.«

¹⁵Bili so osupli, niso več odgovarjali. Prenehali so govoriti.

¹⁶Ko sem čakal (kajti niso govorili, temveč mirno stali in niso več odgovarjali),

¹⁷sem rekel: »Tudi jaz bom odgovoril svoj del, tudi jaz bom pokazal svoje mišljenje.

¹⁸Kajti poln sem stvari, duh znotraj mene me sili.

¹⁹Glejte, moj trebuh je kakor vino, ki nima oddušnika. Pripravljeno je, da poči kakor novi mehovi.

²⁰Govoril bom, da bom lahko osvežen. Odprl bom svoje ustnice in odgovoril.

²¹Ne pustite mi, prosim vas, sprejeti obličja kateregakoli moža niti mi ne pustite, da dajem laskave nazive človeku.

²²Kajti ne znam dajati laskavih nazivov. Če bi tako počel, bi me moj stvarnik hitro odvedel.

Job 32

¹In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.

²Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.

³Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.

⁴Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.

⁵In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.

⁶In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.

⁷Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.

⁸Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.

⁹Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.

¹⁰Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.

¹¹Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,

¹²in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.

¹³Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!

¹⁴Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.

¹⁵Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.

¹⁶In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?

¹⁷Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.

¹⁸Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.

¹⁹Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.

²⁰Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!

²¹Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.

²²Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.