Job 31 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 31

¹Sklenil sem zavezo s svojimi očmi. Zakaj naj bi potem mislil na devico?

²Kajti kakšen delež od Boga je od zgoraj? In kakšna dediščina od Vsemogočnega od zgoraj?

³Mar ni uničenje za zlobne? In posebna kazen za delavce krivičnosti?

⁴Mar on ne vidi mojih poti in šteje vse moje korake?

⁵Če sem hodil z ničnostjo ali če je moje stopalo hitelo k prevari,

⁶naj bom stehtan na pravilni tehtnici, da Bog lahko spozna mojo neokrnjenost.

⁷Če se je moj korak obrnil iz poti in je moje srce hodilo za mojimi očmi in če se je kakršenkoli madež prilepil na moje roke,

⁸potem naj jaz sejem in naj drug jé. Da, naj bo moje potomstvo izkoreninjeno.

⁹Če je bilo moje srce zavedeno z žensko, ali če sem prežal pri vratih svojega soseda,

¹⁰potem naj moja žena melje drugemu in naj se drugi sklanjajo nadnjo.

¹¹Kajti to je grozoten zločin. Da, to je krivičnost, ki naj se kaznuje s sodniki.

¹²Kajti to je ogenj, ki použiva v uničenje in bi izkoreninil ves moj donos.

¹³Če sem preziral zadevo svojega sluga ali svoje dekle, ko so se pričkali z menoj,

¹⁴kaj bom potem storil, ko se dvigne Bog? In ko on obiskuje, kaj naj mu odgovorim?

¹⁵Mar ni on, ki me je naredil v maternici, naredil njega? Ali naju ni eden oblikoval v maternici?

¹⁶Če sem uboge zadržal pred njihovo željo, ali očem vdove storil, da opešajo,

¹⁷ali sem sam pojedel svoj grižljaj in osiroteli ni jedel od njega

¹⁸(kajti od moje mladosti je bil vzgajan z menoj kakor z očetom in usmerjal sem jo od maternice svoje matere),

¹⁹če sem gledal kogarkoli giniti zaradi pomanjkanja obleke ali kateregakoli revnega brez pokrivala,

²⁰če me njegova ledja niso blagoslovila in če ni bil ogret z runom moje ovce;

²¹če sem povzdignil svojo roko zoper osirotelega, ko sem videl svojo pomoč v velikih vratih,

²²potem naj moj laket pade od moje lopatice in moj laket [naj] bo odlomljen od kosti.

²³Kajti uničenje od Boga mi je bilo strahota in zaradi razloga njegovega visočanstva ne bi mogel zdržati.

²⁴Če sem zlato naredil za svoje upanje ali sem čistemu zlatu rekel: ›Ti si moje zaupanje,‹

²⁵če sem se veselil, ker je bilo moje premoženje veliko in ker je moja roka veliko pridobila,

²⁶če sem pogledal sonce, ko je sijalo ali luno hoditi v sijaju

²⁷in je bilo moje srce skrivno premamljeno, oziroma so moja usta poljubila mojo roko?

²⁸Tudi to bi bila krivičnost, da bi bil kaznovan od sodnika, kajti jaz bi zanikal Boga, ki je zgoraj.

²⁹Če sem se veselil ob uničenju tistega, ki me je sovražil ali sem se povzdignil, ko ga je našlo zlo,

³⁰niti svojim ustom nisem dopustil, da grešijo z želenjem prekletstva njegovi duši.

³¹Če možje mojega šotora niso rekli: ›Oh, da bi imeli njegovo meso! Ne moremo biti zadovoljni.‹

³²Tujec ni prenočeval na ulici, temveč sem svoja vrata odprl popotniku.

³³Če sem svoje prestopke pokril kakor Adam, s skrivanjem svoje krivičnosti v svojem naročju,

³⁴ali sem se bal velike množice, ali me straši zaničevanje družin, da sem molčal in nisem šel izpred vrat?

³⁵Oh, da bi me nekdo poslušal! Glej, moja želja je, da bi mi Vsemogočni odgovoril in da bi moj nasprotnik napisal knjigo.

³⁶Zagotovo bi to vzel na svojo ramo in si to privezal kot krono.

³⁷Prikazal bi mu število mojih korakov. Kakor princ bi šel blizu k njemu.

³⁸Če moja dežela joka zoper mene ali da se njene brazde podobno pritožujejo,

³⁹če sem brez denarja pojedel njene sadove ali sem njenim lastnikom povzročil, da izgubijo svoje življenje,

⁴⁰naj osat raste namesto pšenice in smrdljiv plevel namesto ječmena.« Jobove besede so končane.

Job 31

¹Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici?

²A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti?

³Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico?

⁴Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih?

⁵Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro

⁶(naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

⁷ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok:

⁸sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

⁹Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

¹⁰naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

¹¹Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

¹²Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

¹³Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj:

¹⁴kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

¹⁵Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

¹⁶Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele,

¹⁷ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota

¹⁸(pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

¹⁹ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje,

²⁰in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

²¹ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

²²odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!

²³Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

²⁴Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

²⁵ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila;

²⁶ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec,

²⁷in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

²⁸tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

²⁹Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

³⁰(a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

³¹ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

³²na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku –

³³ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo,

³⁴ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri...

³⁵O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

³⁶Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec!

³⁷Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez.

³⁸Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo;

³⁹ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil:

⁴⁰tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.