Job 30

¹Toda sedaj me imajo tisti, ki so mlajši od mene, v posmeh, katerih očete bi preziral, da jih postavim s psi svojega tropa.

²Da, kako naj mi moč njihovih rok koristi, zrelost je odšla od njih?

³Zaradi potrebe in lakote so bili osamljeni. Bežijo v divjino, v prejšnjem času zapuščeno in opustošeno.

⁴Ki sekajo egiptovsko špinačo pri grmih in brinove korenine so njihova hrana.

⁵Pregnani so bili izmed ljudi (za njimi so vpili kakor za tatom),

⁶da prebivajo v pečinah dolin, v zemeljskih votlinah in v skalah.

⁷Med grmovjem so rigali, pod koprivami so bili zbrani skupaj.

⁸Bili so otroci bedakov, da, otroci nizkotnih mož, bili so zlobnejši kakor zemlja.

⁹Sedaj sem njihova pesem, da, jaz sem njihova tarča posmeha.

¹⁰Prezirajo me, bežijo daleč od mene in ne prizanašajo mi pljunka v moj obraz.

¹¹Ker je odvezal mojo vrvico in me prizadel, so tudi oni popustili uzdo pred menoj.

¹²Na moji desni roki vstaja mladina. Moja stopala odrivajo in zoper mene so dvignili poti svojega uničenja.

¹³Škodujejo moji stezi, postavili so mojo katastrofo, nobenega pomočnika nimajo.

¹⁴§ Prišli so nadme kakor [skozi] široko vrzel vodá. V opustošenju so se zgrnili nadme.

¹⁵Strahote so se zgrnile nadme. Mojo dušo zasledujejo kakor veter in moja blaginja mineva kakor oblak.

¹⁶Sedaj je moja duša izlita nadme, polastili so se me dnevi stiske.

¹⁷Moje kosti so prebodene v meni v nočnem obdobju in moje kite nimajo počitka.

¹⁸Z veliko silo moje bolezni je moja obleka spremenjena; naokoli me veže kakor ovratnik mojega plašča.

¹⁹Vrgel me je v blato in postal sem podoben prahu in pepelu.

²⁰Kličem k tebi, ti pa me ne slišiš. Vstanem, ti pa se ne oziraš name.

²¹Do mene si postal krut; s svojo močno roko se nastrojuješ zoper mene.

²²Vzdiguješ me k vetru, povzročaš mi, da jaham na njem in raztapljaš moje imetje.

²³Kajti vem, da me boš privedel k smrti in k hiši, določeni za vse živeče.

²⁴Vendar svoje roke ne bo iztegnil h grobu, čeprav v svojem uničenju kričijo.

²⁵Mar nisem jokal zaradi tistega, ki je bil v stiski? Mar ni moja duša žalovala za ubogim?

²⁶Ko sem gledal za dobrim, potem je prišlo k meni zlo. Ko pa sem pričakoval svetlobo, je prišla tema.

²⁷Moja notranjost vre in ne počiva. Dnevi stiske so me ovirali.

²⁸Odšel sem žalujoč brez sonca. Vstal sem in klical v skupnosti.

²⁹Brat sem zmajem in družabnik sovam.

³⁰Moja koža na meni je črna in moje kosti gorijo zaradi vročine.

³¹Tudi moja harfa je obrnjena v žalovanje in moja piščal v glas tistih, ki jokajo.

Job 30

¹Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje.

²Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost.

³Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna.

⁴Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana.

⁵Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi.

⁶Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah.

⁷Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo –

⁸otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele!

⁹In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico!

¹⁰Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem.

¹¹Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj.

¹²Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo.

¹³Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika.

¹⁴Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme.

¹⁵Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak.

¹⁶In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi.

¹⁷Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo.

¹⁸Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik.

¹⁹Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu.

²⁰Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš.

²¹Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš.

²²Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja.

²³Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim.

²⁴Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč?

²⁵Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka?

²⁶Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema.

²⁷Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi.

²⁸Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč.

²⁹Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš.

³⁰Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine.

³¹In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.