Job 29 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 29

¹Poleg tega je Job nadaljeval svojo prispodobo in rekel:

²»Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

³ko je njegova sveča svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,

⁴kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost na mojem šotoru,

⁵ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,

⁶ko sem svoje korake umival z maslom in mi je skala izlivala reke olja,

⁷ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!

⁸Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.

⁹Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.

¹⁰Plemiči so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.

¹¹Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,

¹²ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.

¹³Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.

¹⁴Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.

¹⁵Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.

¹⁶Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.

¹⁷Zlomil sem čeljusti zlobnemu in izpulil plen iz njegovih zob.

¹⁸Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹

¹⁹Moja korenina je bila razprostrta pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.

²⁰Moja slava je bila sveža v meni in moj lok je bil obnovljen v moji roki.

²¹Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.

²²Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.

²³Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.

²⁴Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.

²⁵Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.

Job 29

¹In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:

²O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

³ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;

⁴kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,

⁵ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;

⁶ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!

⁷Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,

⁸mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,

⁹knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,

¹⁰plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.

¹¹Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.

¹²Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.

¹³Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.

¹⁴Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.

¹⁵Slepcu sem bil oko in noga hromcu.

¹⁶Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.

¹⁷Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.

¹⁸Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.

¹⁹Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;

²⁰slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.

²¹Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.

²²Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.

²³Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.

²⁴Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.

²⁵Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.