Job 24

¹Zakaj, videč, da časi niso skriti pred Vsemogočnim, tisti, ki ga ne poznajo, vidijo njegove dni?

²Nekateri odstranjujejo mejnike, na silo odvedejo trope in se hranijo z njimi.

³Odvedli so osla osirotelemu, vdovinega vola so vzeli za jamstvo.

⁴Pomoči potrebnega odvrnejo iz poti. Revni na zemlji se skupaj skrivajo.

⁵Glej, kakor divji osli v puščavi gredo naprej k svojemu delu; ob zori se dvigajo za plenom. Divjina zanje in za njihove otroke obrodi hrano.

⁶Žanjejo vsak svoje žito na polju, in zbirajo trgatev zlobnih.

⁷Nagim povzročajo, da prenočujejo brez oblačil, da v mrazu nimajo nobenega pokrivala.

⁸Mokri so od nalivov z gora in se oklepajo skale v želji po zatočišču.

⁹Siroto trgajo od prsi in jemljejo jamstvo revnemu.

¹⁰Povzročajo mu, da hodi nag, brez obleke in jemljejo snop pred lačnim,

¹¹ki dela olje znotraj njihovih zidov in mendra njihove vinske stiskalnice in trpi žejo.

¹²Iz mesta stokajo ljudje in duša ranjenega vpije, vendar Bog nanje ne polaga nespametnosti.

¹³Oni so izmed tistih, ki se upirajo svetlobi. Ne poznajo njenih poti niti ne ostajajo na njenih stezah.

¹⁴Morilec vstaja s svetlobo, ubija uboge in pomoči potrebne in v noči je kakor tat.

¹⁵Tudi oko zakonolomca čaka na mrak, rekoč: ›Nobeno oko me ne bo videlo‹ in skriva svoj obraz.

¹⁶V temi kopljejo skozi hiše, ki so si jih označili podnevi; oni ne poznajo svetlobe.

¹⁷Kajti jutro jim je celo kakor senca smrti. Če jih kdo prepozna, so v strahotah smrtne sence.

¹⁸Nagel je kakor vode. Njihov delež je preklet na zemlji. Ne gleda poti v vinograde.

¹⁹Suša in vročina použijeta snežne vode; tako grob tiste, ki so grešili.

²⁰Maternica ga bo pozabila, ličinka se bo medéno hranila na njem. Ne bo se ga več spominjalo in zlobnost bo zlomljena kakor drevo.

²¹Z jalovo, ki ne rojeva, postopa hudobno in ne dela dobrega vdovi.

²²§ S svojo močjo priteguje tudi mogočne. On vstaja in noben človek ni prepričan v življenje.

²³Čeprav mu je dano, da bi bil na varnem, kjer počiva, so vendar njegove oči na njihovih poteh.

²⁴Povišani so za malo časa, toda izginejo in so ponižani. Vzeti so iz poti kakor vsi drugi in odsekani kakor vrhovi žitnega klasja.

²⁵Če ne bi bilo to sedaj tako, kdo me bo naredil za lažnivca in moj govor naredil brez vrednosti?«

Job 24

¹Zakaj ni vnaprej določil Vsemogočni sodnih rokov? in zakaj ne vidijo, kateri ga poznajo, njegovih sodnih dni?

²Krivičniki prestavljajo mejnike, plenijo črede in jih sebi pasejo.

³Osle sirotam odganjajo in vdovam jemljejo v zastavo vole.

⁴Ubožce pehajo s cest, krotki, kar jih je v deželi, se morajo skrivati vsi.

⁵Glej, kakor divji osli v pustinji hodijo ubožci na delo svoje, marljivo iščoč plena: puščava jim daje hrane za njih otroke.

⁶Na polju žanjejo žito krivičnikovo in paberkujejo v njegovem vinogradu.

⁷Nagi leže vso noč, ker nimajo obleke, in nimajo odeje v mrazu.

⁸Lijak z gora jih premoči, in ker nimajo strehe, se oklepajo skalovja. –

⁹Siroto od prsi trgajo krivičniki, in kar ima na sebi ubožec, jemljejo v zastavo. –

¹⁰Goli hodijo, brez oblačila, in lačni nosijo bogatinom snope;

¹¹v njih hramih jim morajo delati olje, tlačijo v tlačilnici in žeje se suše.

¹²Iz mesta se sliši ječanje umirajočih, in duša ranjencev vpije. A Bog tega ne šteje za nepristojnost!

¹³Drugi pa so sovražniki svetlobe: njenih potov ne poznajo, na njenih stezah ne ostajajo.

¹⁴Ob jutranjem svitu vstaja razbojnik, mori ubožca in potrebnega, in po noči je kakor tat.

¹⁵In oko prešeštnikovo čaka, da nastane mrak, češ: Nobeno oko me ne zagleda, in krinko si dene na obraz.

¹⁶V temi vdirajo v hiše; po dnevi se zapirajo, svetlobe ne poznajo.

¹⁷Kajti najbolj črna tema jim je vsem jutro, ker vsak izmed njih je vešč grozotam črne teme.

¹⁸Hiter je v teku svojem po površju vodá; njih delež je proklet na zemlji; ne hodi več po poti proti vinogradom.

¹⁹Suša in vročina odpravita snežnico: enako šeol tiste, ki so grešili.

²⁰Mati pozabi takega, črvadi bo dobro teknil, ne bodo se ga več spominjali; tako bo strta kakor drevo nepravičnost

²¹tistega, ki je plenil nerodovitno, ki ni rodila, in vdovi ničesar ni storil dobrega.

²²Bog pa z močjo svojo dolgo vzdržuje mogočneže; marsikateri še vstane, ko je že obupal nad življenjem.

²³Bog mu daje varnosti, in on se naslanja nanjo; toda oči Njegove so nad njih poti.

²⁴Stopijo visoko, a malo le, pa jih ni več; zvrnejo se, smrt jih pograbi kakor vse druge, posečeni bodo kakor dozoreli klasovi.

²⁵Ni li tako? Kdo dokaže, da lažem, in dene v nič govor moj?