Job 20 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 20

¹Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:

²»Zato mi moje misli povzročajo, da odgovorim in zaradi tega hitim.

³Slišal sem preverjanje svoje graje in duh mojega razumevanja mi povzroča, da odgovorim.

⁴Mar ne veš tega od davnine, odkar je bil človek postavljen na zemljo,

⁵da je zmagoslavje zlobnega kratko, radost hinavca pa le za trenutek?

⁶Čeprav se njegova odličnost vzpenja do neba in njegova glava sega do oblakov,

⁷se bo vendarle pogubil za vedno, kot njegov lastni iztrebek. Tisti, ki so ga videli, bodo rekli: ›Kje je?‹

⁸Odletel bo proč kakor sanje in ne bo ga najti. Da, pregnan bo kakor nočno videnje.

⁹Tudi oko, ki ga je videlo, ga ne bo več videlo niti ga njegov kraj ne bo več gledal.

¹⁰Njegovi otroci bodo iskali, da ugodijo revnemu in njegove roke bodo obnovile njihove dobrine.

¹¹Njegove kosti so polne greha iz njegove mladosti, ki se bodo ulegle z njim v prah.

¹²Čeprav je zlobnost sladka v njegovih ustih, čeprav to skriva pod svojim jezikom,

¹³čeprav temu prizanaša in tega ne zapusti, temveč to mirno drži znotraj svojih ust,

¹⁴je vendar njegova hrana v njegovi notranjosti spremenjena, to je žolč kober znotraj njega.

¹⁵Pogoltnil je bogastva in ponovno jih bo izbljuval. Bog jih bo izvrgel iz njegovega trebuha.

¹⁶Sesal bo strup kober, gadov jezik ga bo ubil.

¹⁷Ne bo videl rek, poplav, potokov iz meda in masla.

¹⁸To, za kar se je trudil, bo povrnil in tega ne bo pogoltnil. Glede na njegovo imetje bo povračilo in v tem se ne bo veselil.

¹⁹Ker je zatiral in zapustil ubogega, ker je nasilno odvzel hišo, ki je ni zgradil,

²⁰zagotovo ne bo čutil spokojnosti v svojem trebuhu, ne bo rešil od tega, kar si je želel.

²¹Ničesar ne bo ostalo od njegove hrane, zato noben človek ne bo gledal za njegovimi dobrinami.

²²V polnosti svoje zadostnosti bo v stiskah; vsaka roka zlobnega bo prišla nadenj.

²³Ko si namerava napolniti svoj trebuh, bo Bog nadenj vrgel razjarjenost svojega besa in ta bo deževala nadenj, medtem ko jé.

²⁴Pobegnil bo pred železnim orožjem in lok iz jekla ga bo prebodel.

²⁵Ta je izvlečen in prihaja iz telesa. Da, lesketajoč meč prihaja iz njegovega žolča; strahote so nad njim.

²⁶Vsa tema bo skrita v njegovih skritih krajih. Ogenj, ki se ni razgorel, ga bo požrl; slabo bo šlo s tistim, ki je ostal v njegovem šotoru.

²⁷Nebesa bodo razodela njegovo krivičnost in zemlja se bo dvignila zoper njega.

²⁸Donos njegove hiše bo odšel in njegove dobrine bodo odtekle na dan njegovega besa.

²⁹To je delež zlobnemu človeku od Boga in od Boga določena mu dediščina.«

Job 20

¹Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

²Zato mi odgovarjajo misli moje in zaradi tega sem znotraj razburjen.

³Svarilo, sebi v sramoto, mi je poslušati! A duh moj po razsodnosti svoji mi odgovarja.

⁴Ne veš li tega, kar je od vekomaj, odkar je bil človek postavljen na zemljo:

⁵da je zmagoslavje brezbožnih kratko in radost bogapozabnika le za trenotek?

⁶Najsi celó do neba stopa visokost njegova in glava njegova se dotika oblakov:

⁷kakor blato njegovo pogine za vselej; kateri so ga videli, poreko: Kje je?

⁸Kakor sen odleti, in ne bodo ga našli, izgubi se kakor ponočna prikazen.

⁹Oko ga je ugledalo, a ne bo ga videlo več, in nikdar več ga ne bo gledalo mesto njegovo.

¹⁰Njegovi otroci bodo iskali prijaznosti ubogih in njih roke bodo povračale oškodovancem imetje njegovo.

¹¹Kosti so mu bile polne mladostne moči, ta pa zdaj leži ž njim v prahu.

¹²Čeprav mu je hudoba sladka v ustih in jo skriva pod jezikom svojim,

¹³jo slastno goji in je noče pustiti, ampak jo zadržuje v grlu svojem:

¹⁴vendar se izpremeni hrana v životu njegovem, kačji strup bode v notranjščini njegovi.

¹⁵Bogastvo je požrl, pa ga bo izbljuval, iz trebuha mu ga potegne Bog mogočni.

¹⁶Sesal je kačji strup: gadji jezik ga usmrti.

¹⁷Ne bo gledal veselja svojega v potokih, v tekočih rekah medu in smetane.

¹⁸Povrniti mora, kar je pridelal, ne sme tega uživati; primerno imetju, ki ga je pridobil, se ne more veseliti.

¹⁹Kajti potrl je in zapustil ubožce, hiše si je siloma vzel, a ne bo jih dozidal.

²⁰Kajti pokoja ni poznal v osrčju svojem, zato ne ohrani ničesar, kar mu je drago.

²¹Nič ni ušlo njegovi požrešnosti, zato ne bode trpežno blagostanje njegovo.

²²Ko bode v obilni obilosti, ga zadene stiska, roka vsakega trpina pride nanj.

²³Ko si bo hotel napolniti trebuh, Bog spusti nanj jeze svoje togoto, in deževala bo nanj, njemu v jed.

²⁴Bežal bo pred železnim orožjem, a prestreli ga bronasti lok.

²⁵Izdere pšico, in pride ven iz telesa njegovega, svetlo jeklo iz žolči njegove, strahote ga objamejo.

²⁶Zgolj nesreča je prihranjena za vse zaklade njegove, požre ga ogenj, ki ga človek ne podpihava, požge, kar je preostalo v šatoru njegovem.

²⁷Nebesa razkrijejo njegovo krivico, in zemlja se vzdigne zoper njega.

²⁸Dobiček hiše njegove se spravi vstran, povodenj ga odplavi v dan jeze Božje.

²⁹To je človeku brezbožnemu delež od Boga in dediščina, prisojena mu od Boga mogočnega.