Job 16

¹Potem je Job odgovoril in rekel:

²»Slišal sem mnoge takšne stvari. Vi vsi ste bedni tolažniki.

³Mar bodo besede ničnosti imele konec? Ali kaj te opogumlja, da odgovarjaš?

⁴Tudi jaz bi lahko govoril, kakor delate vi. Če bi bila vaša duša namesto moje duše, bi lahko kopičil besede zoper vas in z glavo zmajeval nad vami.

⁵Toda jaz bi vas želel okrepiti s svojimi usti in premikanje mojih ustnic bi omililo vašo žalost.

⁶Čeprav govorim, moja žalost ni zmanjšana in čeprav potrpim, koliko sem olajšan?

⁷Toda sedaj me je naredil izmučenega. Vso mojo skupino si naredil zapuščeno.

⁸Napolnil si me z gubami, ki so priča zoper mene. Moja pustost vstaja v meni in pričuje v moj obraz.

⁹Trga me v svojem besu ta, ki me sovraži. Nad menoj škripa s svojimi zobmi. Moj sovražnik svoje oči ostri nad menoj.

¹⁰S svojimi usti so zevali vame. Grajalno so me udarili na lice. Skupaj so se zbrali zoper mene.

¹¹Bog me je izročil brezbožnim in me predal v roke zlobnih.

¹²Bil sem sproščen, toda razlomil me je. Prijel me je tudi za moj vrat in me stresel na koščke in me postavil za svoje znamenje.

¹³Njegovi lokostrelci so me obdali naokoli, on mojo notranjost cepi narazen in ne prizanaša; moj žolč izliva na tla.

¹⁴Lomi me z vrzeljo nad vrzeljo, nadme teče kakor velikan.

¹⁵Sešil sem vrečevino na svoji koži in svoj rog omadeževal v prahu.

¹⁶Moj obraz je zapacan od joka in na mojih vekah je smrtna senca,

¹⁷ne zaradi kakršnekoli nepravičnosti na mojih rokah. Tudi moja molitev je čista.

¹⁸Oh zemlja, ne pokrij moje krvi in naj moj jok nima prostora.

¹⁹Tudi sedaj, glej, moja priča je v nebesih in moje pričevanje je na višini.

²⁰Moji prijatelji me zasmehujejo, toda moje oko izliva solze k Bogu.

²¹Oh, da bi se nekdo lahko potegoval za človeka pri Bogu, kakor se človek poteguje za svojega bližnjega!

²²Ko pride nekaj let, potem bom šel pot, od koder se ne bom vrnil.

¹In Job odgovori in reče:

²Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

³Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

⁴Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

⁵rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

⁶Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

⁷Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

⁸Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

⁹Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

¹⁰Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

¹¹Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

¹²Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

¹³Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

¹⁴Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

¹⁵Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

¹⁶Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

¹⁷dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

¹⁸O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

¹⁹Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

²⁰Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

²¹da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!

²²Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.