Job 14 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Job 14

¹Človek, ki je rojen iz ženske, je malo-dneven in poln težav,

²poganja kakor cvet in je odtrgan, odleti tudi kakor senca in ne nadaljuje.

³Mar odpiraš svoje oči nad takšnim in me s seboj vodiš na sodbo?

⁴Kdo lahko privede čisto stvar iz nečiste? Niti en.

⁵Ker so njegovi dnevi določeni, je število njegovih mesecev s teboj; ti si določil njegove meje, ki jih ne more prestopiti.

⁶Obrni se od njega, da lahko počiva, dokler svojega dneva ne bo dovršil kakor najemnik.

⁷Kajti upanje je za drevo, če je posekano, da bo ponovno pognalo in da njegove nežne veje ne bodo odnehale.

⁸Čeprav se njegova korenina v zemlji postara in njegov štor umre v zemlji,

⁹vendar preko vonja vode vzbrsti in požene veje kakor rastlina.

¹⁰Toda človek umre in obleži. Da, človek izroči duha in kje je?

¹¹Kakor vode izhlapevajo iz morja in se poplava izsušuje in posuši,

¹²tako se človek uleže in ne vstane. Dokler ne bo več neba, se ne bodo prebudili niti ne bodo dvignjeni iz svojega spanja.

¹³Oh, da bi me hotel skriti v grob, da bi me varoval na skrivnem, dokler tvoj bes ne mine, da bi mi določil določeni čas in me spomnil!

¹⁴Če človek umre, mar bo ponovno živel? Vse dni svojega določenega časa bom čakal, dokler ne pride moja sprememba.

¹⁵Klical boš in jaz ti bom odgovoril; imel boš željo po delu svojih rok.

¹⁶Kajti sedaj šteješ moje korake. Mar ne paziš nad mojim grehom?

¹⁷Moj prestopek je zapečaten v mošnji in ti zašiješ mojo krivičnost.

¹⁸Zagotovo padajoča gora pride v nič in skala je odstranjena iz svojega kraja.

¹⁹Vode brusijo kamne. Ti izpiraš stvari, ki rastejo ven iz zemeljskega prahu in ti uničuješ upanje človeka.

²⁰Na veke prevladuješ zoper njega in on premine. Spreminjaš njegovo obličje in ga pošiljaš proč.

²¹Njegovi sinovi so prišli v čast in on tega ne ve. Ponižani so, toda tega ne zaznava o njih.

²²Toda njegovo meso na njem bo imelo bolečino in njegova duša znotraj njega bo žalovala.«

Job 14

¹Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

²je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

³In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

⁴O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

⁵Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

⁶ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

⁷Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

⁸Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

⁹da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

¹⁰Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

¹¹Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

¹²tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

¹³O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

¹⁴(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

¹⁵Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

¹⁶Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

¹⁷Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

¹⁸Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

¹⁹vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

²⁰Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

²¹Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.

²²Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.