Job 11

¹Potem je odgovoril Cofár Naámčan in rekel:

²»Mar ne bo množica besed odgovorjena? Mar naj bo mož, poln govora, opravičen?

³Mar naj tvoje laži naredijo možem, da molčijo? In ko zasmehuješ, ali te noben človek ne bo osramotil?

⁴Kajti rekel si: ›Moj nauk je čist in jaz sem čist v tvojih očeh.‹

⁵Toda oh, da bi Bog spregovoril in zoper tebe odprl svoje ustnice

⁶in da bi ti pokazal skrivnosti modrosti, da so dvojne temu kar je! Vedi torej, da Bog od tebe terja manj, kakor zasluži tvoja krivičnost.

⁷Mar lahko z iskanjem najdeš Boga? Mar lahko do popolnosti spoznaš Vsemogočnega?

⁸To je tako visoko kakor nebo. Kaj lahko storiš? Globlje kakor pekel. Kaj lahko spoznaš?

⁹§ Njegova mera je daljša kakor zemlja in širša kakor morje.

¹⁰Če odseka in zapre, ali zbere skupaj, kdo ga potem lahko ovira?

¹¹Kajti pozna praznoglave ljudi. Tudi zlobnost vidi. Mar ne bo potem tega preudaril?

¹²Kajti praznoglav človek bi bil moder, čeprav bi bil človek rojen kakor žrebe divjega osla.

¹³Če pripraviš svoje srce in svoje roke iztegneš k njemu,

¹⁴če je krivičnost v tvoji roki, jo odloži daleč proč in naj zlobnost ne prebiva v tvojih šotorih.

¹⁵Kajti potem boš povzdignil svoj obraz brez madeža. Da, neomajen boš in se ne boš bal,

¹⁶ker boš pozabil svojo bedo in se je boš spominjal kakor vode, ki tečejo mimo,

¹⁷in tvoja starost bo jasnejša kakor opoldan; svetil boš naprej, ti boš kakor jutro.

¹⁸Ti boš varen, ker je upanje. Da, kopal boš okoli sebe in svoj počitek si boš vzel v varnosti.

¹⁹§ Tudi ulegel se boš in nihče te ne bo strašil. Da, mnogi te bodo obžalovali.

²⁰Toda oči zlobnih bodo odpovedale in ne bodo pobegnili in njihovo upanje bo kakor izročitev duha.«

¹Tedaj odgovori Zofar Naamatec in reče:

²Mnogobesedje ali naj ostane brez odgovora, in jezičnik bo li opravičen?

³Govoričenje tvoje naj sapo zapre ljudem, da bi se posmehoval, ne da te kdo osramoti,

⁴in da bi dejal: „Čist je moj nauk in čist sem pred Tvojim obličjem“?!

⁵O da bi pa Bog govoril in usta svoja odprl zoper tebe!

⁶Da ti naznani skrivnosti prave modrosti, da je mnogotera v znanju; potem bi spoznal, da Bog tebi v prid mnogo pozablja iz krivde tvoje.

⁷Moreš li globokost Božjo z umom doseči, ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti?

⁸Višave so to nebeške – kaj hočeš početi? globočja je nego šeol – kaj moreš vedeti?

⁹daljša nego zemlja je mera njena in širša nego morje.

¹⁰Če gre On poleg koga in ga dene v zapor in skliče sodni zbor, kdo mu zabrani?

¹¹Kajti On pozna ničemurne ljudi in vidi krivico, ne da bi mu bilo treba paziti.

¹²A puhloglavec dobi šele razum, kadar se divjega osla žrebe prerodi v človeka.

¹³Ako obrneš v pravo smer srce svoje in boš k Njemu razprostiral roke –

¹⁴če je krivica na roki tvoji, odpravi jo in nepravičnosti ne daj prebivati v šatorih svojih –

¹⁵res, tedaj boš smel vzdigniti obličje brez madeža in bodeš nepremakljiv in se ne boš bal.

¹⁶Kajti tedaj pozabiš nadlogo, spominjal se je boš kot vodá, ki so potekle mimo;

¹⁷in življenje ti zasije jasneje nego poldnevna svetloba, in zmrači li se kdaj, mine mrak kakor ob jutru.

¹⁸In boš upal, ker je nada zate, in ogledoval boš svoje, spaval brez skrbi.

¹⁹Počival boš in nihče te ne bo plašil, mnogi bodo pa prosili blagovoljnosti tvoje.

²⁰Brezbožnikom pa bodo oči od koprnenja hirale, in pribežališče jim izgine in njih upanje bo, da izdahnejo dušo.