Janez 12

¹Potem je Jezus, šest dni pred pasho, prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil mrtev, ki ga je obudil od mrtvih.

²Tam so mu pripravili večerjo in Marta je stregla, toda Lazar je bil eden izmed teh, ki je z njim sedel za mizo.

³Tedaj je Marija vzela funt zelo dragocenega mazila iz narde in mazilila Jezusova stopala in s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, in hiša je bila napolnjena z vonjem mazila.

⁴§ Potem reče eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, Simonov sin, ki naj bi ga izdal:

⁵»Zakaj ni bilo to mazilo prodano za tristo denarjev in dano revnim?«

⁶§ To je rekel, ne, ker bi skrbel za revne, temveč zato, ker je bil tat in je imel mošnjo ter nosil, kar je bilo dano vanjo.

⁷Potem je Jezus rekel: »Pusti jo pri miru. To je zadržala za dan mojega pokopa.

⁸Kajti revne imate vedno s seboj, mene pa nimate vedno.«

⁹Veliko ljudi izmed Judov je torej vedelo, da je bil tam. Niso pa prišli samo zaradi Jezusa, temveč, da bi lahko videli tudi Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih.

¹⁰Toda visoki duhovniki so se posvetovali, da bi mogli usmrtiti tudi Lazarja,

¹¹zato ker je zaradi tega razloga mnogo izmed Judov odšlo proč in verovalo v Jezusa.

¹²Naslednji dan je mnogo ljudi, ki so prišli na praznik, ko so slišali, da je v Jeruzalem prihajal Jezus,

¹³vzelo mladike palmovih dreves in mu odšlo naproti, da ga srečajo ter klicali: »Hozana: ›Blagoslovljen je Izraelov Kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu.‹«

¹⁴In Jezus, ko je našel mladega osla, je sédel nanj, kakor je pisano:

¹⁵»Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj Kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebetu.«

¹⁶Teh stvari njegovi učenci sprva niso razumeli, toda ko je bil Jezus poveličan, potem so se spomnili, da so bile te stvari pisane o njem in da so mu te stvari storili.

¹⁷Množica torej, ki je bila z njim, ko je Lazarja poklical iz njegovega groba in ga obudil od mrtvih, je pričevala.

¹⁸Zaradi tega razloga ga je množica tudi srečala, ker so slišali, da je storil ta čudež.

¹⁹Farizeji so torej med seboj govorili: »[Ali] ne zaznate, kako ničesar ne prevladate? Glejte, svet je odšel za njim.«

²⁰In med njimi so bili neki Grki, ki so ob prazniku prišli gor oboževat.

²¹Isti so torej prišli k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili, rekoč: »Gospod, mi bi videli Jezusa.«

²²Filip prihaja ter pove Andreju in prav tako Andrej ter Filip povesta Jezusu.

²³In Jezus jima je odgovoril, rekoč: »Ura je prišla, da naj bi bil Sin človekov poveličan.

²⁴Resnično, resnično, povem vam: ›Razen če pšenično zrno ne pade na tla in ne umre, ostaja sámo; toda če umre, obrodi mnogo sadu.‹

²⁵Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje.

²⁶Če katerikoli človek služi meni, naj mi sledi; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če katerikoli človek služi meni, ga bo moj Oče počastil.

²⁷Sedaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ›Oče, reši me pred to uro.‹ Toda zaradi tega razloga sem prišel v to uro.

²⁸›Oče, proslavi svoje ime.‹« Tedaj je tja prišel glas iz nebes, rekoč: »Proslavil sem ga in ponovno ga bom proslavil.«

²⁹Množica torej, ki je stala poleg in to slišala, je rekla, da je zagrmelo; drugi so rekli: »Angel mu je govoril.«

³⁰Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni prišel zaradi mene, temveč zaradi vas.

³¹Sedaj je sodba tega sveta. Sedaj bo princ tega sveta izgnan ven.

³²§ In jaz, če bom povzdignjen z zemlje, bom k sebi pritegnil vse ljudi.«

³³To je rekel, ker je naznanil, kakšne smrti naj bi umrl.

³⁴Množica mu je odgovorila: »Iz postave smo slišali, da Kristus ostaja večno; in kako praviš ti: ›Sin človekov mora biti dvignjen?‹ Kdo je ta Sin človekov?«

³⁵Potem jim je Jezus rekel: »Še malo časa je z vami svetloba. Hodíte, dokler imate svetlobo, da ne bi nad vas prišla tema, kajti kdor hodi v temi, ne ve, kam gre.

³⁶Dokler imate svetlobo, verujte v svetlobo, da boste lahko otroci svetlobe.« Te besede je govoril Jezus in odšel ter se skril pred njimi.

³⁷Toda čeprav je pred njimi storil toliko čudežev, kljub temu niso verovali vanj,

³⁸da se je lahko izpolnila beseda preroka Izaija, ki je govoril: ›Gospod, kdo je veroval našemu poročilu in komu se je razodel Gospodov laket?‹

³⁹Torej niso mogli verovati, zato ker je ta Izaija ponovno rekel:

⁴⁰›Oslepel je njihove oči in zakrknil njihovo srce, da ne bi mogli videti s svojimi očmi niti razumeti s svojim srcem in ne bi bili spreobrnjeni in bi jih jaz ne ozdravil.‹

⁴¹Te besede je izrekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in govoril o njem.

⁴²Vendar so tudi med visokimi vladarji mnogi verovali vanj, toda zaradi farizejev ga niso priznali, da ne bi bili izločeni iz sinagoge,

⁴³kajti bolj so ljubili hvalo ljudi kakor Božjo hvalo.

⁴⁴Jezus je zaklical in rekel: »Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal.

⁴⁵In kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal.

⁴⁶Prišel sem, svetloba na svet, da kdorkoli veruje vame, ne bi ostal v temi.

⁴⁷In če katerikoli človek sliši moje besede in ne veruje, ga ne sodim jaz, kajti nisem prišel, da svet sodim, temveč da svet rešim.

⁴⁸Kdor zavrača mene in ne sprejema mojih besed, ima nekoga, ki ga sodi. Beseda, ki sem jo govoril, ta ista ga bo sodila na poslednji dan.

⁴⁹Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj govorim.

⁵⁰In jaz vem, da je njegova zapoved večno življenje. Karkoli torej govorim, govorim tako, celó kakor mi je rekel Oče.«

Janez 12

¹Šest dni pred Veliko nočjo pa Pride Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil iz mrtvih.

²In napravijo mu tu večerjo; in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden med temi, ki so ž njim sedeli za mizo.

³Marija pa vzame libro nardovega mazila, pravega in dragocenega, in pomazili noge Jezusove in mu jih otre z lasmi svojimi; in hiša se napolni z duhom mazila.

⁴Toda Juda Simonov Iškariot, eden učencev njegovih, ki ga je imel izdati, reče:

⁵Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim?

⁶To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo.

⁷Jezus pa reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila.

⁸Kajti uboge imate vsekdar pri sebi, a mene nimate vsekdar.

⁹Zvedelo je pa preprosto ljudstvo izmed Judov, da je tukaj, ter pridejo ne samo zaradi Jezusa, ampak da bi tudi videli Lazarja, ki ga je bil obudil iz mrtvih.

¹⁰Višji duhovniki pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili;

¹¹ker so mnogi izmed Judov hodili tja zavoljo njega in so sprejemali vero v Jezusa.

¹²Drugi dan zasliši velika množica, ki je bila prišla na praznik, da gre Jezus v Jeruzalem.

¹³In vzemo palmove veje in mu pridejo naproti in vpijejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, kralj Izraelov!

¹⁴In Jezus dobi osliča in sede nanj, kakor je pisano:

¹⁵„Ne boj se, hči sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu osličjem.“

¹⁶Tega učenci njegovi izprva niso razumeli, ampak ko je bil Jezus oslavljen, tedaj so se spomnili, da je bilo to pisano za njega in da so mu to storili.

¹⁷Ljudstvo torej, ki je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil iz mrtvih, je pričevalo o njem.

¹⁸Zato mu je tudi množica prišla naproti, ker so slišali, da je storil ta čudež.

¹⁹Farizeji reko tedaj med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, ves svet leti za njim.

²⁰Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku.

²¹Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli.

²²Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu.

²³Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov.

²⁴Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.

²⁵Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje.

²⁶Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče.

²⁷Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro.

²⁸Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim.

²⁹Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril.

³⁰Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas.

³¹Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven.

³²In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi.

³³To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti.

³⁴Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov?

³⁵Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre.

³⁶Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi.

³⁷In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj,

³⁸da se izpolni beseda Izaija proroka, ki jo je rekel: „Gospod, kdo je veroval našemu poročilu? in rama Gospodova komu se je razodela?“

³⁹Verovati pa zato niso mogli, ker je zopet rekel Izaija:

⁴⁰„Oslepil jim je oči in zakrknil jim je srce, da ne bi z očmi videli in s srcem umeli in se izpreobrnili, in jaz bi jih ozdravil.“

⁴¹To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo in je govoril o njem.

⁴²Vendar so pa tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice.

⁴³Kajti ljubili so slavo pri ljudeh bolj nego slavo pri Bogu.

⁴⁴Jezus pa zakliče in reče: Kdor veruje v mene, veruje ne v mene, marveč v tega, ki me je poslal.

⁴⁵In kdor vidi mene, vidi tega, ki me je poslal.

⁴⁶Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene.

⁴⁷In če kdo sliši moje besede in jih ne hrani, jaz ga ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da zveličam svet.

⁴⁸Kdor zaničuje mene in ne sprejema besed mojih, ima svojega sodnika: beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan.

⁴⁹Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temuč Oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim.

⁵⁰In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.