Janez 11

¹Torej nek mož je bil bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, mesta Marije in njene sestre Marte.

²(Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z mazilom in je s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, katere brat Lazar je bil bolan.)

³Zato sta njegovi sestri poslali k njemu, rekoč: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

⁴Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo, da bo Božji Sin s tem lahko proslavljen.«

⁵Torej Jezus je ljubil Marto in njeno sestro ter Lazarja.

⁶Ko je torej slišal, da je bil bolan, je še dva dni ostal na istem kraju, kjer je bil.

⁷Šele nató reče svojim učencem: »Ponovno pojdimo v Judejo.«

⁸Njegovi učenci mu rečejo: »Učitelj, Judje so si nedavno prizadevali, da te kamnajo, ti pa greš ponovno tja?«

⁹Jezus je odgovoril: »Ali ni v dnevu dvanajst ur? Če katerikoli človek hodi podnevi, se ne spotika, ker vidi svetlobo tega sveta.

¹⁰Toda če človek hodi ponoči, se spotika, ker v njem ni svetlobe.«

¹¹Te besede je rekel in nató jim reče: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga lahko zbudim iz spanja.«

¹²Tedaj so njegovi učenci rekli: »Gospod, če spi, bo okreval.«

¹³Vendar je Jezus govoril o njegovi smrti, toda mislili so, da je govoril o počitku v spanju.

¹⁴Tedaj jim je Jezus odkrito povedal: »Lazar je mrtev.

¹⁵Zaradi vas pa sem vesel, da nisem bil tam, z namenom, da boste lahko verovali, vendar pojdimo k njemu.«

¹⁶Tedaj je Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, rekel svojim součencem: »Naj gremo tudi mi, da bomo lahko umrli z njim.«

¹⁷Potem ko je Jezus prišel, je odkril, da je že štiri dni ležal v grobu.

¹⁸Torej Betanija je bila blizu Jeruzalema, okoli petnajst dolžin brazd proč

¹⁹in mnogi izmed Judov so prišli k Marti in Mariji, da ju tolažijo glede njunega brata.

²⁰Potem je Marta, takoj ko je slišala, da je prihajal Jezus, odšla in ga srečala, toda Marija je še vedno sedela v hiši.

²¹Tedaj je Marta rekla Jezusu: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.

²²Toda jaz vem, da celó sedaj, karkoli hočeš prositi od Boga, ti bo Bog to dal.«

²³Jezus ji reče: »Tvoj brat bo ponovno vstal.«

²⁴Marta mu reče: »Vem, da bo ponovno vstal na vstajenje ob poslednjem dnevu.«

²⁵§ Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, četudi bi bil mrtev, bo vendarle živel.

²⁶In kdorkoli živi in veruje vame, ne bo nikoli umrl. Veruješ to?«

²⁷Ona mu reče: »Da, Gospod. Verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki naj bi prišel na svet.«

²⁸In ko je tako rekla, je šla svojo pot in na skrivnem poklicala svojo sestro Marijo, rekoč: »Učitelj je prišel in te kliče.«

²⁹Brž ko je ona to zaslišala, je hitro vstala in prišla k njemu.

³⁰Torej Jezus še ni prišel v mesto, temveč je bil na kraju, kjer ga je srečala Marta.

³¹Ko so Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli Marijo, da je v naglici vstala in odšla ven, so ji potem sledili, rekoč: »H grobu gre, da bi tam jokala.«

³²Torej ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus in ga zagledala, je padla dol k njegovim stopalom in mu rekla: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«

³³Ko jo je Jezus torej videl jokajočo in jokajoče tudi Jude, ki so prišli z njo, je v duhu zastokal in bil vznemirjen

³⁴ter rekel: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej.«

³⁵Jezus se je zjokal.

³⁶Tedaj so Judje rekli: »Glejte, kako ga je imel rad!«

³⁷Nekateri izmed njih pa so rekli: »Mar ni mogel ta človek, ki je slepemu odprl oči, storiti, da ta mož sploh ne bi umrl?«

³⁸Jezus torej, v sebi ponovno stokajoč, pride h grobu. To je bila votlina in nanjo je bil položen kamen.

³⁹Jezus je rekel: »Odstranite kamen proč.« Marta, sestra tega, ki je bil mrtev, mu reče: »Gospod, do sedaj že zaudarja, kajti mrtev je štiri dni.«

⁴⁰Jezus ji reče: »Kaj ti nisem rekel, da če boš verovala, boš videla Božjo slavo?«

⁴¹Tedaj so odstranili kamen z mesta, kamor je bil mrtvi položen. Jezus pa je povzdignil svoje oči in rekel: »Oče, hvala ti, da si me uslišal.

⁴²In vedel sem, da me ti vedno uslišiš, toda to sem rekel zaradi množice, ki stoji zraven, da bi lahko verovala, da si me ti poslal.«

⁴³In ko je tako govoril, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi naprej.«

⁴⁴In tisti, ki je bil mrtev, je prišel naprej, z rokami in nogami, povezanimi s pogrebnimi oblačili in njegov obraz je bil naokoli povezan s prtičem. Jezus jim reče: »Odvežite ga in ga pustite oditi.«

⁴⁵Potem so mnogi izmed Judov, ki so prišli k Mariji in videli stvari, ki jih je Jezus storil, verovali vanj.

⁴⁶Toda nekateri izmed njih so odšli po svojih poteh k farizejem in jim povedali, kakšne stvari je Jezus storil.

⁴⁷Tedaj so visoki duhovniki in farizeji zbrali véliki zbor ter rekli: »Kaj [naj] storimo? Kajti ta človek dela mnoge čudeže.

⁴⁸Če ga pustimo tako pri miru, bodo vsi ljudje verovali vanj in prišli bodo Rimljani in odvzeli tako naš prostor kakor narod.«

⁴⁹In eden izmed njih, po imenu Kajfa, ki je bil to isto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi čisto nič ne veste,

⁵⁰niti ne preudarite, da je za nas koristno, da naj bi en človek umrl za ljudi, ne pa da propade celoten narod.«

⁵¹To pa ni govoril [sam] od sebe, temveč ker je bil tisto leto véliki duhovnik, je prerokoval, da naj bi Jezus umrl za ta narod,

⁵²in ne samo za ta narod, temveč da naj bi tudi Božje otroke, ki so bili razkropljeni naokoli, skupaj zbral v enem.

⁵³Torej so se od tega dne dalje skupaj posvetovali, da ga usmrtijo.

⁵⁴Jezus torej med Judi ni več hodil javno, temveč je od tam odšel v deželo poleg divjine, v mesto, imenovano Efrájim in tam ostal s svojimi učenci.

⁵⁵In blizu je bila judovska pasha in mnogi iz dežele so pred pasho odšli gor v Jeruzalem, da se očistijo.

⁵⁶Medtem ko so stali v templju, so torej iskali Jezusa in med seboj govorili: »Kaj mislite, da ne bo prišel na praznik?«

⁵⁷Torej tako visoki duhovniki kakor farizeji so izdali zapoved, da če katerikoli človek ve, kje bi bil, naj to pokaže, da bi ga lahko prijeli.

Janez 11

¹Bil je pa eden bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre.

²Marija, katere brat Lazar je bil bolan, pa je bila ta, ki je pomazilila Gospoda z mazilom in mu utrla noge z lasmi svojimi.

³Sestri torej pošljeta k njemu, rekoč: Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan.

⁴Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni za smrt, marveč za slavo Božjo, da se Sin Božji po njej oslavi.

⁵Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja.

⁶Ko torej zasliši, da je bolan, tedaj ostane še dva dni na tistem mestu, kjer je bil.

⁷Potem šele veli učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo!

⁸Učenci mu reko: Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja?

⁹Jezus odgovori: Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;

¹⁰če pa kdo po noči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem.

¹¹To je povedal, in potem reče: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim.

¹²Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi.

¹³Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju.

¹⁴Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl;

¹⁵in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu.

¹⁶Tedaj reče Tomaž, ki se imenuje Dvojček, součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim.

¹⁷Ko torej Jezus pride, ga najde že štiri dni ležečega v grobu.

¹⁸Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst tečajev.

¹⁹In mnogo izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili po njunem bratu.

²⁰Ko torej zasliši Marta, da prihaja Jezus, mu gre naproti; a Marija je doma sedela.

²¹Marta torej reče Jezusu: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl.

²²A tudi sedaj vem, karkoli poprosiš Boga, ti Bog da.

²³Reče ji Jezus: Brat tvoj vstane.

²⁴Marta mu reče: Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.

²⁵Reče ji Jezus: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre;

²⁶in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to?

²⁷Reče mu: Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Sin Božji, ki je imel priti na svet.

²⁸In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, sestro svojo, rekoč: Učenik je tu in te kliče.

²⁹Ona pa, ko zasliši, hitro vstane in pride k njemu.

³⁰Jezus namreč še ni bil prišel v trg, temuč je bil še na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.

³¹Ko pa vidijo Judje, ki so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala in odšla, gredo za njo, misleč, da gre h grobu, da bi tam jokala.

³²Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl.

³³Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli ž njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten,

³⁴in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej!

³⁵Jezus se razjoka.

³⁶Judje tedaj reko: Glej, kako ga je ljubil!

³⁷A nekateri izmed njih reko: Ali ni mogel on, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl?

³⁸In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu. Bila je pa votlina in kamen je ležal na njej.

³⁹Jezus veli: Vzdignite kamen! Marta, sestra rajnikova, mu reče: Gospod, že smrdi; zakaj štiri dni je že v grobu.

⁴⁰Veli ji Jezus: Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo Božjo, če veruješ?

⁴¹Tedaj odvalijo kamen, kjer je mrtvec ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku in reče: Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal.

⁴²Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.

⁴³In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven!

⁴⁴In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.

⁴⁵Tedaj jih je veliko izmed Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je Jezus storil, sprejelo vero vanj.

⁴⁶A nekateri izmed njih odidejo k farizejem in jim povedo, kaj je storil Jezus.

⁴⁷Višji duhovniki in farizeji torej skličejo veliki zbor in reko: Kaj čemo storiti? kajti ta človek dela veliko čudežev.

⁴⁸Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj; in pridejo Rimljani in nam vzemo i zemljo i narod.

⁴⁹A eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim reče: Vi ničesar ne veste,

⁵⁰in tudi ne premišljate, da je bolje za vas, če eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil.

⁵¹Tega pa ni rekel sam od sebe, temuč, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, je prorokoval, da ima Jezus umreti za narod;

⁵²in ne samo za ta narod, ampak da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno.

⁵³Od tega dne torej se posvetujejo, kako naj ga umore.

⁵⁴Jezus pa ni hodil več očitno med Judi, temuč se je umaknil odtod v kraj blizu puščave, k mestu, ki se imenuje Efraim; in tu je prebival z učenci svojimi.

⁵⁵Bila je pa blizu Velika noč Judov; in veliko jih gre iz dežele gori v Jeruzalem pred Veliko nočjo, da se očistijo.

⁵⁶Iščejo tedaj Jezusa in se pogovarjajo med seboj, stoječ v templju: Kaj se vam zdi? Gotovo ne pride na praznik?

⁵⁷Izdali pa so višji duhovniki in farizeji zapoved, če kdo zve, kje je, naj to naznani, da bi ga zgrabili.