Apostolska dela 22

¹»Možje, bratje in očetje, poslušajte moj zagovor, ki vam ga sedaj delam.«

²(In ko so slišali, da jim je spregovoril v hebrejskem jeziku, so ohranili še večjo tišino, in on reče):

³»Jaz sem resnično človek, ki sem Jud, rojen v Tarzu, mestu v Kilikiji, vendar vzgojen v tem mestu pri Gamálielovih stopalih in poučevan glede na popolne običaje postave očetov in bil sem goreč za Boga, kakor ste danes vi vsi.

⁴In to pot sem preganjal do smrti ter zvezoval in izročal v ječe tako moške kakor ženske.

⁵Kakor tudi véliki duhovnik pričuje o meni in vse visoke starešine, od katerih sem prav tako prejel pisma za brate in odšel v Damask, da privedem te, ki so bili tam, zvezane v Jeruzalem, da bi bili kaznovani.

⁶In pripetilo se je, da ko sem bil na potovanju in sem okoli poldneva prišel blizu Damaska, je nenadoma okoli mene z neba zasijala močna svetloba.

⁷In padel sem na tla ter zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš?‹

⁸§ In odgovoril sem: ›Kdo si ti, Gospod?‹ On pa mi je rekel: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹

⁹In tisti, ki so bili z menoj, so zares videli svetlobo in so bili prestrašeni, toda niso slišali glasu tistega, ki mi je govoril.

¹⁰In rekel sem: ›Kaj naj storim, Gospod.‹ In Gospod mi je rekel: ›Vstani in pojdi v Damask in tam ti bo povedano o vseh stvareh, ki so ti določene, da jih storiš.‹

¹¹In ko zaradi slave te svetlobe nisem mogel videti, sem voden za roko teh, ki so bili z menoj, prišel v Damask.

¹²In nek Hananija, glede na postavo predan mož, na dobrem glasu od vseh Judov, ki so prebivali tam,

¹³je prišel k meni in se ustavil ter mi rekel: ›Brat Savel, prejmi svoj vid.‹ In isto uro sem pogledal nanj.

¹⁴In rekel je: ›Bog naših očetov te je izbral, da bi spoznal njegovo voljo in vidiš tega Pravičnega in da bi slišal glas iz njegovih ust.

¹⁵Kajti ti boš njegova priča vsem ljudem o tem, kar si videl in slišal.

¹⁶In sedaj, zakaj se mudiš? Vstani in bodi krščen in izperi svoje grehe ter kliči Gospodovo ime.‹

¹⁷In pripetilo se je, ko sem ponovno prišel v Jeruzalem, medtem ko sem molil v templju, da sem bil v zamaknjenju;

¹⁸in videl sem njega, ki mi je rekel: ›Podvizaj se in pojdi hitro iz Jeruzalema, kajti ne bodo sprejeli tvojega pričevanja glede mene.‹

¹⁹In rekel sem: ›Gospod, oni vedo, da sem v vsaki sinagogi zapiral in pretepal te, ki so verovali vate,

²⁰in ko je bila prelita kri tvojega mučenca Štefana, sem tudi sam stal poleg in soglašal k njegovi smrti in varoval obleko teh, ki so ga usmrtili.‹

²¹In rekel mi je: ›Pojdi, kajti od tod te bom poslal daleč k poganom.‹«

²²In poslušali so ga do te besede in nato so povzdignili svoje glasove ter rekli: »Proč z zemlje z njim, kajti ne spodobi se, da bi živel.«

²³In ko so zakričali in odvrgli svoja oblačila ter v zrak metali prah,

²⁴mu je vrhovni poveljnik velel, naj bo priveden v grad in zaukazal, da naj bi bil zaslišan z bičanjem, da bi lahko izvedel, zakaj so tako vpili zoper njega.

²⁵In ko so ga zvezali z jermeni, je Pavel rekel stotniku, ki je stal poleg: »Ali je za vas zakonito, da bičate človeka, ki je Rimljan in neobsojen?«

²⁶Ko je stotnik to slišal, je odšel in povedal vrhovnemu poveljniku, rekoč: »Pazi, kaj delaš, kajti ta človek je Rimljan.«

²⁷Potem je prišel vrhovni poveljnik in mu rekel: »Povej mi, ali si Rimljan?« Rekel je: »Da.«

²⁸§ In vrhovni poveljnik je odgovoril: »Z velikim zneskom sem dosegel to svobodo.« Pavel pa je rekel: »Toda jaz sem bil rojen svoboden.«

²⁹Potem so nemudoma odstopili od njega ti, ki naj bi ga zaslišali. In tudi vrhovni poveljnik je bil prestrašen, potem ko je izvedel, da je bil Rimljan in ker ga je zvezal.

³⁰Naslednji dan, ker je hotel zagotovo izvedeti, zakaj je bil obtožen od Judov, ga je odvezal od njegovih jermenov ter visokim duhovnikom in vsemu njihovemu vélikemu zboru ukazal, da se prikažejo in Pavla privedel dol ter ga postavil prednje.

Apostolska dela 22

¹Možje, bratje in očetje, poslušajte sedaj moj zagovor proti vam!

²Ko pa slišijo, da jim v hebrejskem jeziku govori, so še bolj tiho. In on reče:

³Jaz sem mož Jud, rojen v Tarsu v Ciliciji, odgojen pa v tem mestu pri nogah Gamalielovih, poučen po natančnosti postave naših očetov, in bil sem vnet za Boga, kakor ste vsi vi danes,

⁴ki sem preganjal ta pot celó do smrti, ko sem može in žene vezal in v ječo izročal,

⁵kakor mi to more izpričati tudi veliki duhovnik in vse starejšinstvo; od katerih sem prejel tudi pisem do bratov v Damasku in sem tja šel, da bi pripeljal tudi tiste, ki so tam bili, zvezane v Jeruzalem, da bi jih kaznovali.

⁶Zgodi se pa, ko grem in se bližam Damasku, da me okoli poldne nagloma obsije velika svetloba z neba;

⁷in padem na tla in slišim glas, da mi pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš?

⁸Jaz pa odgovorim: Kdo si, Gospod? In mi reče: Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.

⁹Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, ali glasu njega, ki mi je govoril, niso slišali.

¹⁰In rečem: Kaj naj storim, Gospod? Gospod pa mi veli: Vstani in pojdi v Damask, in tam se ti pove o vsem, kar ti je odločeno, da storiš.

¹¹Ko pa nisem videl od bleščeče te svetlobe, so me peljali za roko, ki so bili z menoj, in sem prišel v Damask.

¹²Neki Ananija pa, mož pobožen po postavi, ki ima dobro pričevanje od vseh Judov, ki tam prebivajo,

¹³pride k meni, pristopi in mi reče: Savel, brat, izpregledaj! In tisto uro sem izpregledal in pogledal nanj.

¹⁴On pa reče: Bog očetov naših te je vnaprej določil, da spoznaš voljo njegovo in vidiš Pravičnega in slišiš glas iz ust njegovih;

¹⁵kajti priča mu boš pri vseh ljudeh o tem, kar si videl in slišal.

¹⁶In sedaj, kaj se obotavljaš? Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo.

¹⁷Zgodi se pa, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil,

¹⁸in videl sem ga, da mi pravi: Pohiti in odidi naglo iz Jeruzalema, ker ne sprejmo pričevanja tvojega o meni.

¹⁹In jaz rečem: Gospod, sami vedo, da sem jaz zapiral v ječe in tepel po shodnicah te, ki verujejo v tebe;

²⁰in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, sem tudi jaz stal zraven in sem se ž njimi veselil smrti njegove ter varoval oblačila tistih, ki so ga pobijali.

²¹In veli mi: Pojdi, kajti jaz te pošljem daleč tja med pogane.

²²In poslušali so ga do te besede, in tu povzdignejo glas in kriče: Proč z zemlje s takšnim! ker ni prav, da živi.

²³Ko so pa vpili in raz sebe metali oblačila in prah lučali kvišku,

²⁴ga ukaže tisočnik odpeljati v grad, rekši, naj ga mučijo z biči, da bi zvedel, kaj je vzrok, da tako vpijejo nad njim.

²⁵Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je zraven stal: Smete li človeka Rimljana, in to še ne obsojenega bičati?

²⁶Ko pa sliši to stotnik, pristopi in sporoči tisočniku, rekoč: Kaj boš storil? Ta človek namreč je Rimljan.

²⁷Pristopi pa tisočnik in mu reče: Povej mi, če si ti Rimljan? On pa reče: Sem.

²⁸In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel reče: Jaz sem se pa tudi rodil Rimljan.

²⁹Tedaj precej odstopijo od njega, ki so ga imeli mučiti; pa tudi tisočnik se zboji, ko je zvedel, da je Rimljan in da ga je dal zvezati.

³⁰Drugi dan pa, ker je hotel za gotovo zvedeti, za kaj ga Judje tožijo, ga oprosti vezi in ukaže priti višjim duhovnikom in vsemu velikemu zboru. In pripelje Pavla doli in ga postavi mednje.