Apostolska dela 23

¹In ko je Pavel iskreno gledal véliki zbor, je rekel: »Možje in bratje, do danes sem živel po vsej dobri vesti pred Bogom.«

²Véliki duhovnik Hananija pa je ukazal tem, ki so stali poleg, da ga udarijo po ustih.

³Potem mu je Pavel rekel: »Bog bo udaril tebe, ti pobeljeni zid, kajti sediš, da mi sodiš po postavi, velevaš pa, da sem udarjen v nasprotju s postavo?«

⁴In ti, ki so stali poleg, so rekli: »Ti zasramuješ Božjega vélikega duhovnika?«

⁵Potem je Pavel rekel: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik, kajti pisano je: ›O vladarju svojih ljudi ne boš govoril hudobno.‹«

⁶§ Toda ko je Pavel zaznal, da jih je bilo v vélikem zboru en del saducejev, drugi pa farizeji, je v zboru vzkliknil: »Možje in bratje, jaz sem farizej, sin farizeja; zaradi upanja in vstajenja mrtvih sem poklican na zaslišanje.«

⁷In ko je tako rekel, je med farizeji in saduceji nastalo nesoglasje, in množica je bila razdeljena.

⁸Kajti saduceji pravijo, da ni vstajenja niti angela niti duha, toda farizeji oboje priznavajo.

⁹§ In nastalo je veliko vpitje. In pisarji, ki so bili iz farizejskega dela, so vstali ter se prepirali, rekoč: »Na tem človeku ne najdemo nobenega zla, temveč če mu je govoril duh ali angel, se ne bojujmo proti Bogu.«

¹⁰In ko je nastalo veliko nesoglasje, je vrhovni poveljnik, ker se je bal, da ne bi Pavla raztrgali na koščke, ukazal vojakom, da gredo dol in ga na silo vzamejo izmed njih ter ga privedejo v grad.

¹¹In naslednjo noč je poleg njega stal Gospod ter rekel: »Bodi dobre volje, Pavel, kajti kakor si pričeval o meni v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.«

¹²In ko je bil dan, so se nekateri izmed Judov zbrali skupaj ter se pod prekletstvom zavezali, rekoč, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler Pavla ne ubijejo.

¹³In bilo jih je več kot štirideset, ki so sklenili to zaroto.

¹⁴In prišli so k visokim duhovnikom in starešinam ter rekli: »Mi smo se pod velikim prekletstvom zavezali, da ne bomo ničesar jedli, dokler Pavla ne umorimo.«

¹⁵Zdaj torej z vélikim zborom naznanite vrhovnemu poveljniku, da ga naslednji dan privede dol k vam, kot da glede njega zahtevate nekaj bolj podrobnega, mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden pride blizu.

¹⁶In ko je sin Pavlove sestre slišal o njihovem prežanju, je odšel in vstopil v grad ter povedal Pavlu.

¹⁷Potem je Pavel k sebi poklical enega izmed stotnikov in rekel: »Spremite tega mladeniča k vrhovnemu poveljniku, kajti povedati mu ima neko stvar.«

¹⁸Tedaj ga je ta vzel in ga spremil k vrhovnemu poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, da tega mladeniča spremim k tebi, ki ti ima nekaj povedati.«

¹⁹Potem ga je vrhovni poveljnik prijel za roko in odšel z njim stran na samo ter ga vprašal: »Kaj je to, kar mi imaš povedati?«

²⁰In rekel je: »Judje so se strinjali, da od tebe zahtevajo, da jim naslednji dan privedeš Pavla dol v véliki zbor, kakor da bodo od njega zahtevali nekaj bolj podrobnega.

²¹Ampak ne ukloni se jim, kajti nanj preži izmed njih več kot štirideset mož, ki so se s prisego zavezali, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler ga ne ubijejo. In sedaj so pripravljeni, ker od tebe pričakujejo obljubo.«

²²Tako je potem vrhovni poveljnik pustil mladeniču oditi in mu naročil: »Glej, da nobenemu človeku ne poveš, da si mi razodel te besede.«

²³In k sebi je poklical dva stotnika, rekoč: »Pripravita dvesto vojakov in sedemdeset konjenikov in dvesto suličarjev, da gredo ob tretji nočni uri v Cezarejo,

²⁴in priskrbite jim živali, da bodo lahko Pavla posadili nanje in ga varno privedite k voditelju Feliksu.«

²⁵In napisal je pismo na ta način:

²⁶›Klavdij Lizija pošilja pozdrav nadvse odličnemu voditelju Feliksu.

²⁷Tega moža so Judje prijeli in bi ga bili ubili. Potem sem prišel z vojsko in ko sem izvedel, da je bil Rimljan, sem ga rešil.

²⁸In ko sem hotel izvedel razlog, zakaj so ga obtožili, sem ga privedel v njihov véliki zbor.

²⁹O njem sem zaznal, da je obtožen vprašanj iz svoje postave, toda k njegovi obtožbi ni položenega ničesar vrednega smrti ali ujetništva.

³⁰In ko mi je bilo povedano, kako Judje prežijo na tega človeka, sem ga nemudoma poslal k tebi in tudi njegovim tožnikom sem dal zapoved, da pred teboj povedo, kar so imeli zoper njega. Zbogom.‹

³¹Potem so vojaki, kakor jim je bilo ukazano, vzeli Pavla in ga ponoči privedli do Antipatríde.

³²Naslednji dan so konjenike pustili, da gredo z njim in se vrnili h gradu.

³³Ki so, ko so prišli v Cezarejo in poslanico izročili voditelju, predenj izročili tudi Pavla.

³⁴In ko je voditelj pismo prebral, je vprašal, iz katere province je. In ko je razumel, da je bil iz Kilikije,

³⁵je rekel: »Poslušal te bom, ko pridejo tudi tvoji tožniki.« In ukazal ga je zadržati v Herodovi sodni dvorani.

Apostolska dela 23

¹Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

²Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

³Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

⁴Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

⁵Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

⁶Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

⁷Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

⁸Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

⁹In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

¹⁰Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

¹¹Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

¹²Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

¹³Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

¹⁴Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

¹⁵Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

¹⁶Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

¹⁷Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

¹⁸On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

¹⁹In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

²⁰In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

²¹Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

²²Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

²³In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

²⁴ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku.

²⁵In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

²⁶Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

²⁷Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

²⁸Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

²⁹in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

³⁰Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

³¹Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

³²A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

³³Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

³⁴Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,

³⁵reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.