Apostolska dela 21

¹In pripetilo se je, da potem, ko smo odšli od njih in odrinili, smo z ravno smerjo prispeli na Kos in naslednji dan na Rodos in od tam v Pátaro,

²in ko smo našli ladjo, ki je jadrala preko do Fenikije, smo se vkrcali in odpotovali.

³Torej ko smo odkrili Ciper, smo ga pustili na levi roki in odjadrali v Sirijo ter pristali v Tiru, kajti tam je ladja iztovorila svoj tovor.

⁴In ko smo našli učence, smo tam ostali sedem dni. Ti so Pavlu po Duhu povedali, da naj ne bi šel gor v Jeruzalem.

⁵In ko smo te dneve dovršili, smo se odpravili in odšli [po] naši poti. In na našo pot so nas vsi pospremili z ženami in otroki, dokler nismo bili izven mesta, in pokleknili smo na obali ter molili.

⁶In ko smo se poslovili drug od drugega, smo se odpeljali z ladjo, oni pa so se ponovno vrnili domov.

⁷In ko smo dokončali naše potovanje iz Tira, smo prišli v Ptolemáido in pozdravili brate in en dan ostali z njimi.

⁸In naslednji dan smo mi, ki smo bili iz Pavlove skupine, odšli ter prišli v Cezarejo in vstopili v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmih; in ostali z njim.

⁹In isti mož je imel štiri hčere, device, ki so prerokovale.

¹⁰In ko smo se tam mudili mnogo dni, je prišel dol iz Judeje nek prerok, po imenu Agab.

¹¹In ko je prišel k nam, je vzel Pavlov pas ter si zvezal svoje lastne roke in stopala ter rekel: »Tako govori Sveti Duh: ›Tako bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki ima v lasti ta pas in ga izročili v roke poganom.‹«

¹²In ko smo slišali te stvari, smo ga rotili, tako mi kakor tudi tisti iz tega kraja, naj ne hodi gor v Jeruzalem.

¹³Potem je Pavel odgovoril: »Kaj mislite, da jokate in da mi lomite moje srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, temveč v Jeruzalemu tudi umreti za ime Gospoda Jezusa.«

¹⁴In ko ni želel biti pregovorjen, smo prenehali, rekoč: »Zgôdi se Gospodova volja.«

¹⁵In po teh dneh smo vzeli svojo prtljago in odšli gor v Jeruzalem.

¹⁶§ Z nami so šli tja tudi nekateri učenci iz Cezareje in s seboj so privedli nekega Mnazona iz Cipra, starega učenca, pri katerem naj bi prenočili.

¹⁷In ko smo prišli v Jeruzalem, so nas bratje veselo sprejeli.

¹⁸In naslednji dan je Pavel z nami odšel k Jakobu in prisotne so bile vse starešine.

¹⁹In ko jih je pozdravil, je podrobno pojasnil, kakšne stvari je Bog po njegovi službi storil med pogani.

²⁰In ko so to slišali, so slavili Gospoda in mu rekli: »Vidiš, brat, kako mnogo tisočev Judov je tukaj, ki verujejo, in vsi so goreči za postavo,

²¹o tebi pa so obveščeni, da vse Jude, ki so med pogani, učiš, da zapustijo Mojzesa, rekoč, da jim ni treba obrezati njihovih otrok niti živeti po običajih.

²²Kaj je to torej? Množica mora brezpogojno priti skupaj, kajti slišali bodo, da si prišel.

²³Pravimo ti, stôri torej tole: ›Imamo štiri može, ki imajo na sebi zaobljubo;

²⁴vzemi jih in se z njimi očisti in naj bodo tvoji stroški, da si bodo lahko obrili svoje glave, in vsi bodo lahko spoznali, da te stvari, o katerih so bili glede tebe obveščeni, niso nič, temveč da tudi sam živiš redno in se držiš postave.‹

²⁵§ Kar zadeva pogane, ki verujejo, smo pisali in sklenili, da [naj] ne obeležujejo nobene takšne stvari, razen samo, da se varujejo pred stvarmi darovanim malikom in pred krvjo in pred zadavljenim in pred prešuštvom.«

²⁶Tedaj je Pavel vzel može in naslednji dan, ko se je očistil, je z njimi vstopil v tempelj, da naznani dovršitev dni očiščevanja, dokler se ne bi za vsakega izmed njih darovala daritev.

²⁷In ko se je sedem dni skoraj dokončalo, so Judje, ki so bili iz Azije, ko so ga zagledali v templju, razvneli vso množico in nanj položili roke

²⁸ter vzklikali: »Možje Izraelci, pomagajte: ›To je človek, ki povsod vse može uči proti ljudem in postavi ter temu kraju, in razen tega je tudi Grke privedel v tempelj in oskrunil ta sveti prostor.‹«

²⁹(Kajti prej so v mestu videli z njim Efežana Trofima, za katerega so domnevali, da ga je Pavel privedel v tempelj.)

³⁰In vse mesto je bilo razdraženo in ljudje so tekli skupaj in prijeli so Pavla ter ga odvlekli iz templja in nemudoma so bila vrata zaprta.

³¹In medtem ko so ga poskušali ubiti, so prišle k vrhovnemu poveljniku čete novice, da je bil ves Jeruzalem v vstaji.

³²Ki je takoj vzel vojake in stotnike ter stekel dol k njim. In ko so zagledali vrhovnega poveljnika in vojake, so Pavla prenehali pretepati.

³³Tedaj se je približal vrhovni poveljnik in ga prijel ter mu ukazal, naj bo zvezan z dvema verigama in zahteval je kdo je bil in kaj je storil.

³⁴In nekateri so med množico vpili eno stvar, nekateri drugo in ko ni mogel zanesljivo izvedeti gotovosti za hrup, je ukazal, da ga s seboj vzamejo v grad.

³⁵In ko je prišel na stopnice, je bilo tako, da so ga zaradi nasilja množice nesli vojaki.

³⁶Kajti množica ljudi je sledila za njimi in kričala: »Proč z njim.«

³⁷In ko naj bi bil Pavel odveden v grad, je vrhovnemu poveljniku rekel: »Ti smem spregovoriti?« Ki je rekel: »Znaš govoriti grško?

³⁸Ali nisi ti tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi naredil vstajo in v divjino odvedel štiri tisoč mož, ki so bili morilci?«

³⁹Vendar je Pavel rekel: »Jaz sem človek, ki sem Jud iz Tarza, mesta v Kilikiji, meščan ne nepomembnega mesta, in rotim te, dovoli mi, da spregovorim ljudem.«

⁴⁰In ko mu je dal dovoljenje, je Pavel stal na stopnicah in z roko dal znamenje ljudem. In ko je nastala velika tišina, jim je spregovoril v hebrejskem jeziku, rekoč:

Apostolska dela 21

¹Ko smo se pa odtrgali od njih in se odpeljali, smo prišli naravnost v Kon, drugi dan v Rod in odtod v Pataro.

²In ko smo našli ladjo, ki je imela jadrati v Fenicijo, smo stopili nanjo in se peljali.

³Ko smo pa ugledali Ciper, smo ga pustili na levi strani in se peljali v Sirijo, in izkrcali smo se v Tiru; tu namreč je imela ladja iztovoriti blago.

⁴In ko smo našli učence, smo ostali tu sedem dni; ti so pravili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

⁵Ko smo pa te dni dopolnili, smo se odpravili, in spremljali so nas vsi z ženami in otroki ven za mesto; in pokleknivši na bregu, smo molili.

⁶In ko smo se poslovili drug od drugega, smo stopili na ladjo, a oni so se vrnili domov.

⁷Mi pa, ko smo vožnjo iz Tira dokončali, smo prišli v Ptolemajdo, in pozdravivši se z brati, smo ostali en dan pri njih.

⁸A drugi dan smo odrinili in prišli v Cezarejo; in šli smo v hišo Filipa evangelista, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali smo pri njem.

⁹Ta pa je imel štiri hčere device, ki so prorokovale.

¹⁰Ko smo se pa več dni mudili, pride iz Judeje neki prorok, po imenu Agab;

¹¹ko pride ta k nam, vzame pas Pavlov in, zvezavši si roke in noge, reče: To veli sveti Duh: Moža, čigar je ta pas, zvežejo tako Judje v Jeruzalemu in ga izroče poganom v roke.

¹²Ko smo pa to slišali, smo ga prosili mi in ondišnji, naj ne hodi gori v Jeruzalem.

¹³Tedaj odgovori Pavel: Kaj delate, da jokate in mi trgate srce? Saj jaz sem pripravljen ne le biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.

¹⁴In ko ga nismo mogli pregovoriti, smo umolknili, rekši: Volja Gospodova se zgódi!

¹⁵A po teh dneh smo se pripravili in šli gori v Jeruzalem.

¹⁶Šlo je pa z nami tudi nekaj učencev iz Cezareje, ki so peljali s seboj nekega Mnasona s Cipra, starega učenca, ki smo pri njem imeli gostovati.

¹⁷Ko smo pa prišli v Jeruzalem, so nas radostno sprejeli bratje.

¹⁸A drugi dan je šel Pavel z nami k Jakobu, kjer so se sešli vsi starejšine.

¹⁹In ko se je bil ž njimi pozdravil, je pripovedoval vse po vrsti, kaj je storil Bog med pogani po njegovi službi.

²⁰Oni pa, ko so to slišali, so slavili Boga; in njemu reko: Vidiš, brat, koliko tisoč jih je med Judi, ki so sprejeli vero, in vsi so vneti za postavo.

²¹Slišali pa so zate, da učiš odstop od Mojzesa vse Jude, ki so med pogani, in praviš, naj ne obrezujejo sinov svojih in se tudi ne ravnajo po starih šegah.

²²Kaj je torej storiti? Gotovo [se zbere množica, kajti] zaslišijo, da si prišel.

²³To torej stóri, kar ti povemo: So pri nas štirje možje, ki imajo obljubo na sebi;

²⁴te vzemi k sebi in očisti se ž njimi in plačaj zanje, da si ostrižejo glave, in vsi bodo zvedeli, da ni res, kar so o tebi slišali, ampak da tudi sam redno živiš in izpolnjuješ postavo.

²⁵Glede tistih pa, ki so izmed poganov sprejeli vero, smo sklenili in pisali, da naj se varujejo malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti.

²⁶Tedaj vzame k sebi Pavel može, in očistivši se ž njimi drugi dan, gre v tempelj in oznani, kdaj se dopolnijo dnevi očiščevanja, dokler se ni darovala daritev za vsakega od njih.

²⁷Ko so se pa sedmeri dnevi skoro dokončali, ga ugledajo v templju Judje iz Azije, razdražijo vse ljudstvo ter polože nanj roke,

²⁸kričeč: Možje Izraelci, pomagajte! Ta je tisti človek, ki povsod uči vse zoper naše ljudstvo in postavo in ta kraj, in vrhutega je tudi Grke pripeljal v tempelj in oskrunil ta sveti kraj.

²⁹Videli so bili namreč poprej Trofima Efežana ž njim v mestu, in o njem so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.

³⁰In vse mesto se je vzdignilo in ljudstvo je drlo skupaj; in zgrabivši Pavla, so ga vlekli ven iz templja; in precej so zaprli vrata.

³¹Ko so ga pa že hoteli umoriti, pride glas do tisočnika vojaške trume, da se je vzdignil ves Jeruzalem.

³²Ta vzame takoj vojakov in stotnikov in priteče nadnje. Ko pa ugledajo tisočnika in vojake, nehajo bíti Pavla.

³³Tedaj se tisočnik približa in ga prime, in veli ga vkleniti v dve verigi, ter vpraša, kdo da je in kaj je storil.

³⁴In eni vpijejo to, a drugi drugo med ljudstvom. Ko pa ni mogel nič gotovega zvedeti zavoljo hrupa, ga ukaže odpeljati v grad.

³⁵In ko pride do stopnic, se prigodi, da ga morajo vojaki nesti zavoljo sile druhali;

³⁶kajti šla je za njim množica ljudstva, kričeč: Pogubi ga!

³⁷Ravno pa, ko hočejo Pavla peljati v grad, reče on tisočniku: Ali smem kaj govoriti s teboj? On pa reče: Znaš grški?

³⁸Nisi li torej tisti Egipčan, ki je pred temi dnevi napravil upor in izpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?

³⁹Pavel pa reče: Jaz sem Jud iz Tarsa, meščan ne neznatnega mesta v Ciliciji; prosim pa te, dovoli mi govoriti ljudstvu.

⁴⁰In ko mu je dovolil, namigne Pavel, stoječ na stopnicah, z roko ljudstvu, naj umolknejo; in ko nastane velika tihota, govori k njim v hebrejskem jeziku takole: