Apostolska dela 20

¹In potem, ko je vstaja prenehala, je Pavel k sebi poklical učence ter jih objel in odšel, češ da gre v Makedonijo.

²In ko je odšel preko teh krajev in jim dal mnogo spodbude, je prišel v Grčijo

³in tam je ostal tri mesece. In ko so Judje prežali nanj, ko je že skoraj odplul v Sirijo, se je namenil vrniti preko Makedonije.

⁴§ In v Azijo so ga spremljali Sópater iz Beróje; in iz Tesaloníke Aristarh in Sekúndus; in Gaj iz Derbe in Timótej; in iz Azije Tihik in Trofim.

⁵Ti, ki so šli pred nami, so nas pričakali v Troádi.

⁶In po dneh nekvašenega kruha smo odjadrali iz Filípov in v petih dneh prišli k tem v Troádo, kjer smo ostali sedem dni.

⁷In na prvi dan tedna, ko so učenci prišli skupaj k lomljenju kruha, jim je Pavel oznanjal, pripravljen, da jutri odide; in svoj govor nadaljeval do polnoči.

⁸V zgornji sobi, kjer so bili skupaj zbrani, pa je bilo mnogo svetilk.

⁹In na oknu je sedel nek mladenič, po imenu Evtih, ki je padel v globoko spanje. In medtem ko je Pavel dolgo pridigal, se je pogreznil v spanje in padel dol z [najvišjega], tretjega nadstropja in pobran je bil mrtev.

¹⁰In Pavel je odšel dol, se zgrudil nanj, ga objel ter rekel: »Ne vznemirjajte se, kajti njegovo življenje je v njem.«

¹¹Ko je torej ponovno prišel gor in prelomil kruh in jedel ter še dolgo časa govoril, celó do svita, je tako odšel.

¹²In mladeniča so privedli živega in bili so ne malo potolaženi.

¹³In šli smo naprej k ladji in odjadrali do Asosa. Tam smo nameravali sprejeti Pavla, kajti tako je določil, ker je nameraval iti peš.

¹⁴In ko se je z nami srečal pri Asosu, smo ga sprejeli in prišli v Mitiléno.

¹⁵§ In od tam smo odjadrali in naslednji dan prišli nasproti Hiosu. In naslednji dan smo prispeli v Samos in ostali v Trogilu. In naslednji dan smo prišli v Milet.

¹⁶Kajti Pavel se je odločil, da jadra mimo Efeza, ker v Aziji ni želel porabiti časa, kajti hitel je, če bi mu bilo mogoče, da bo na binkoštni dan v Jeruzalemu.

¹⁷In iz Mileta je poslal v Efez in poklical starešine cerkve.

¹⁸In ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, veste, na kakšen način sem bil z vami v vseh obdobjih

¹⁹in služil Gospodu z vso ponižnostjo mišljenja ter z mnogimi solzami in preizkušnjami, ki so me doletele med prežanjem Judov,

²⁰in kako nisem ničesar zamolčal, kar vam je bilo koristno, temveč sem vam pokazal in vas javno učil ter od hiše do hiše

²¹pričeval obojim, tako Judom kakor tudi Grkom, kesanje pred Bogom in vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa.

²²In sedaj glejte, grem v Jeruzalem, zvezan v duhu in ne poznam stvari, ki me bodo tam doletele,

²³razen da Sveti Duh v vsakem mestu pričuje, rekoč, da me čakajo vezi in stiske.

²⁴§ Toda nobena od teh besed me ne gane niti ne cenim svojega življenja dragocenega sebi, tako da bom lahko dokončal svoj tek z radostjo in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evangelij o Božji milosti.

²⁵In sedaj glejte, vem, da vi vsi, med katere sem odšel in oznanjal Božje kraljestvo, ne boste več videli mojega obraza.

²⁶Zaradi tega vam danes dajem izjavo, da sem čist pred krvjo vseh ljudi.

²⁷Kajti nisem se izogibal, da vam oznanim vso Božjo namero.

²⁸Zatorej pazite nase in na ves trop, nad katerim vas je Sveti Duh naredil nadzornike, da pasete Božjo cerkev, ki jo je pridobil s svojo lastno krvjo.

²⁹Kajti vem to, da bodo po mojem odhodu vstopili med vas nadležni volkovi, ki ne bodo prizanašali tropu.

³⁰Prav tako bodo izmed vas vstali možje, ki bodo govorili sprevržene besede, da učence odtegnejo za seboj.

³¹Torej čujte in se spomnite, da v obdobju treh let, ponoči in podnevi, nisem prenehal s solzami vsakogar svariti.

³²In sedaj, bratje, vas priporočam Bogu in besedi njegove milosti, ki je zmožna, da vas izgradi in da vam da dediščino med vsemi temi, ki so posvečeni.

³³Nisem hlepel po nikogaršnjem srebru ali zlatu ali obleki.

³⁴Da, tudi vi sami veste, da so te roke služile mojim potrebam in tem, ki so bili z menoj.

³⁵Pokazal sem vam vse stvari, da moramo s takšnim trudom podpirati slabotne in se spominjati besed Gospoda Jezusa, kako je rekel: ›Bolj blagoslovljeno je dajati kakor prejemati.‹«

³⁶In ko je tako govoril, je pokleknil in z njimi vsemi molil.

³⁷In vsi so bridko jokali in se oklenili Pavlovega vratu ter ga poljubljali

³⁸in žalovali predvsem zaradi vseh besed, ki jih je govoril, da naj ne bi več videli njegovega obraza. In pospremili so ga k ladji.

Apostolska dela 20

¹Ko je pa ta hrup nehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje v Macedonijo.

²In prehodi te strani in opominja učence z mnogimi besedami, in pride v Grško.

³In prebivši tu tri mesece, sklene vrniti se skozi Macedonijo, ker so ga Judje zalezovali, ko se je hotel po morju odpeljati v Sirijo.

⁴Spremljali pa so ga do Azije: Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim.

⁵Ti so bili šli naprej in nas čakali v Troadi.

⁶A mi smo se po dneh presnih kruhov odpeljali iz Filip, in prišli smo k njim v Troado v petih dneh; tu smo se pomudili sedem dni.

⁷A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh, jim je govoril Pavel, ker je hotel drugi dan odpotovati, in je podaljšal govor svoj do polnoči;

⁸bilo je pa dosti svetilnic v gornji izbi, kjer smo bili zbrani.

⁹Sedel je pa neki mladenič, po imenu Evtih, na oknu, in ko je Pavel le še govoril, trdno zaspi; in premagan od spanja, pade s tretjega nadstropja doli, in vzdignejo ga mrtvega.

¹⁰Pavel pa gre doli in se skloni nanj ter ga objame in reče: Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.

¹¹Nato gre zopet gori, prelomi kruh in jé, govori ž njimi še mnogo, dokler se ne zdani, in tako odpotuje.

¹²A mladeniča so pripeljali živega, in bili so ne malo potolaženi.

¹³A mi smo že prej stopili na ladjo in se odpeljali v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, hoteč sam priti peš.

¹⁴Ko se je pa bil v Asonu k nam pridružil in smo ga vzeli na ladjo, smo prišli v Mitileno;

¹⁵in odpeljavši se odtod, smo prišli drugi dan Hiju nasproti, in dan pozneje smo pripluli k Samu, in ko smo v Trogiliji prenočili, smo prišli drugi dan v Milet.

¹⁶Odločil je bil namreč Pavel, da se bomo peljali mimo Efeza, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi bil, ako bi mu bilo mogoče, Binkoštni dan v Jeruzalemu.

¹⁷Iz Mileta pa pošlje v Efez in pokliče starejšine cerkve.

¹⁸Ko pa pridejo k njemu, jim reče: Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami,

¹⁹služeč gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele vsled zalezovanja Judov;

²⁰kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah,

²¹pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.

²²In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi,

²³razen da mi sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske.

²⁴Ali življenja svojega ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam tek svoj in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij milosti Božje.

²⁵In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli obličja mojega vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč kraljestvo Božje.

²⁶Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh;

²⁷zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.

²⁸Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe [Škof, da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo.

²⁹Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi;

³⁰in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.

³¹Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas.

³²In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi.

³³Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel;

³⁴sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.

³⁵V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.

³⁶In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli ž njimi vsemi.

³⁷In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali,

³⁸žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.