Apostolska dela 19

¹In pripetilo se je, medtem ko je bil Apolo v Korintu, da je Pavel, ko je šel skozi gornje kraje, prišel v Efez. In ko je našel nekatere učence,

²jim je rekel: »Ali ste, odkar ste verovali, prejeli Svetega Duha?« Oni pa so mu rekli: »Mi smo komaj slišali, ali obstaja nek Sveti Duh.«

³In rekel jim je: »V kaj ste bili tedaj krščeni?« In rekli so: »Z Janezovim krstom.«

⁴Potem je Pavel rekel: »Janez je resnično krščeval s krstom kesanja, govoreč ljudem, da naj verujejo v tistega, ki naj bi prišel za njim, to je v Kristusa Jezusa.«

⁵Ko so to slišali, so bili krščeni v imenu Gospoda Jezusa.

⁶In ko je Pavel nanje položil svoje roke, je prišel nadnje Sveti Duh, in govorili so z jeziki ter prerokovali.

⁷In vseh mož je bilo okoli dvanajst.

⁸In odšel je v sinagogo in približno tri mesece pogumno govoril, razpravljal in prepričeval [o] stvareh glede Božjega kraljestva.

⁹Toda ko so bili številni zakrknjeni in niso verovali, temveč so pred množico o tej poti govorili hudobno, je odšel od njih in oddvojil učence in dnevno razpravljal v šoli nekega Tirána.

¹⁰In to se je nadaljevalo približno dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, slišali besedo Gospoda Jezusa, tako Judje kakor Grki.

¹¹In Bog je po Pavlovih rokah delal posebne čudeže,

¹²tako da so od njegovega telesa bolnim nosili robce ali predpasnike, in bolezni so odhajale od njih in zli duhovi so izhajali iz njih.

¹³Takrat so se tudi nekateri potepuški Judje, izganjalci duhov, lotili klicati ime Gospoda Jezusa nad temi, ki so imeli zle duhove, rekoč: »Mi vas zaklinjamo pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.«

¹⁴In bilo je sedem sinov nekega Skevá, Juda in vodilnega izmed duhovnikov, ki so to delali.

¹⁵Zli duh pa je odgovoril in rekel: »Jezusa poznam in Pavla poznam, toda kdo ste vi?«

¹⁶In človek, v katerem je bil zli duh, je skočil nanje ter jih premagal in prevladal proti njim, tako da so iz te hiše pobegnili nagi in ranjeni.

¹⁷In to je postalo znano vsem Judom in Grkom, ki so prav tako prebivali v Efezu in strah se je spustil na vse [izmed] njih in ime Gospoda Jezusa je bilo poveličano.

¹⁸In mnogi, ki so verovali, so prišli in priznali ter razodeli svoja dejanja.

¹⁹Tudi mnogi izmed teh, ki so uporabljali magijo, so svoje knjige prinesli skupaj in jih sežgali pred vsemi ljudmi, in izračunali so njihovo vrednost ter ugotovili, [da] je petdeset tisoč koščkov srebra.

²⁰Tako je Božja beseda mogočno rasla in prevladala.

²¹Ko so bile te stvari končane, se je Pavel v duhu namenil, ko je šel skozi Makedonijo in Ahajo, da gre do Jeruzalema, rekoč: »Potem ko sem bil tukaj, moram videti tudi Rim.«

²²Tako je v Makedonijo poslal dva izmed teh, ki so mu služili, Timóteja in Erásta, toda on sam je nekaj časa ostal v Aziji.

²³In hkrati je tam nastala ne majhna razvnetost glede te poti.

²⁴Kajti nek človek, po imenu Demetrij, srebrar, ki je izdeloval srebrne svetinje za Diano, ki so prinašale rokodelcem ne malo dobička,

²⁵ki jih je skupaj z delavci podobnega poklica sklical in rekel: »Gospodje, vi veste, da imamo od te obrti svoje premoženje.

²⁶Poleg tega vidite in slišite, da je, ne samo v Efezu, temveč skoraj po vsej celotni Aziji, ta Pavel prepričal in odvrnil mnogo ljudi, govoreč, da niso nikakršni bogovi, ki so narejeni z rokami,

²⁷tako da ni samo naša obrt v nevarnosti, da bo zaničevana, temveč, da naj bi bil preziran tudi tempelj velike boginje Diane in uničena naj bi bila njena veličastnost, ki jo obožuje vsa Azija in svet.«

²⁸In ko so slišali te besede, so bili polni besa in vpili, rekoč: »Velika je Diana Efeška.«

²⁹In celotno mesto je bilo napolnjeno z zmešnjavo. In ko so ujeli Gaja in Aristarha, moža iz Makedonije, Pavlova družabnika na potovanju, so z njima soglasno zdrveli v gledališče.

³⁰Ko pa je Pavel hotel vstopiti k ljudstvu [dežele], mu učenci niso dovolili.

³¹Nekateri izmed azijskih voditeljev, ki so bili njegovi prijatelji, pa so poslali k njemu ter ga prosili, da sebe v gledališču ne bi izpostavljal.

³²Nekateri so torej vpili eno stvar, nekateri pa drugo, kajti zbor je bil zmeden in večji del ni vedel, zakaj so prišli skupaj.

³³In iz množice so potegnili Aleksandra, ki so ga Judje porivali naprej. In Aleksander je z roko dal znamenje in želel narediti svoj zagovor pred ljudstvom [dežele].

³⁴Vendar ko so spoznali, da je bil Jud, so vsi soglasno približno dve uri vpili: »Velika je Diana Efeška.«

³⁵In ko je mestni uradnik pomiril množico, je rekel: »Vi efeški možje, kateri človek tukaj ne ve, kako je mesto Efežanov oboževalec velike boginje Diane in podobe, ki je padla dol iz Jupitra?

³⁶Ker pa se torej zoper te stvari ne more govoriti, morate biti mirni in ne storite ničesar prenagljenega.

³⁷Kajti sèm ste privedli ta moža, ki nista niti roparja cerkvá niti nista bogokletnika vaše boginje.

³⁸Zatorej, če imajo Demetrij in rokodelci, ki so z njim, besedo proti kateremukoli človeku, je sodišče odprto in tam so namestniki; naj drug drugega tožijo.

³⁹Toda če karkoli povprašujete glede drugih zadev, bo to odločeno na zakonitem zboru.

⁴⁰Kajti v nevarnosti smo, da bi bili klicani na zagovor zaradi vstaje tega dne, kajti nobenega razloga ni, s čimer lahko damo obračun tega vrveža.«

⁴¹§ In ko je to rekel, je razpustil zbor.

Apostolska dela 19

¹Zgodi se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da pride Pavel, prehodivši gorenje strani, v Efez in tu najde nekaj učencev;

²in jim reče: Ali ste prejeli svetega Duha, ko ste postali verni? Oni mu pa reko: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh.

³In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na krst Janezov.

⁴Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom izpokorjenja, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, ki prihaja za njim, to je Jezusa.

⁵Ko so pa to slišali, se dado krstiti v ime Gospoda Jezusa.

⁶In ko poklada Pavel nanje roke, pride sveti Duh nanje, in govore jezike in prorokujejo.

⁷Bilo jih je pa vseh skup kakih dvanajst mož.

⁸In ko pride v shodnico, srčno oznanjuje in govori tri mesece in prepričava o kraljestvu Božjem,

⁹Ko so se pa nekateri zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopi od njih in odloči učence, ter govori vsak dan v Tiranovi šoli.

¹⁰To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki.

¹¹In ne male čudeže je delal Bog po rokah Pavlovih;

¹²tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od života njegovega, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih.

¹³Poskusili so pa tudi nekateri izmed Judov, ki so okrog hodili in hudiče rotili, klicati ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove, govoreč: Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje.

¹⁴Bilo je pa sedem sinov nekega žida Skeve, višjega duhovnika, ki so to delali.

¹⁵Odgovori pa hudobni duh in reče: Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste?

¹⁶In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil duh hudobni, dva izmed njih in ju zdela tako, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše.

¹⁷To pa je prišlo na znanje vsem, Judom in Grkom, ki so prebivali v Efezu; in strah jih je obšel vse, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo.

¹⁸Mnogi tudi teh, ki so bili sprejeli vero, so prihajali ter priznavali in razodevali dela svoja.

¹⁹A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov.

²⁰Tako je beseda Gospodova rasla z močjo in se utrjevala.

²¹A ko se je to dopolnilo, se nameni Pavel v duhu, da pojde, prehodivši Macedonijo in Ahajo, v Jeruzalem in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim.

²²Pošlje pa v Macedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta; sam ostane še nekaj časa v Aziji.

²³Nastane pa v ta čas ne majhen hrup zavoljo pota Gospodovega.

²⁴Neki srebrar namreč, Demetrij po imenu, ki je delal srebrne tempeljčke Diani, je dajal umetnikom ne malo dobička.

²⁵In skliče te in druge take delavce in reče: Možje, veste, da imamo od tega dela blagostanje svoje,

²⁶in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temuč skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni.

²⁷Ni pa samo nevarnost, da pride to delo naše na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel velike boginje Diane tempelj in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet.

²⁸Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov!

²⁹In po vsem mestu zavlada zmešnjava; in zaženo se enodušno na gledališče in zgrabijo s seboj Gaja in Aristarha, Macedonca, sopotovalca Pavlova.

³⁰Ko je pa Pavel hotel iti med ljudstvo, ga niso učenci pustili.

³¹Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče.

³²Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli.

³³A nekateri so izvlekli Aleksandra izmed množice, ko so ga tudi Judje naprej potiskali. Aleksander pa zamahne z roko, naj umolknejo, in hoče ljudstvu govoriti.

³⁴Ko pa spoznajo, da je Jud, vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: Velika je Diana Efežanov!

³⁵Mestni pisar pa, ko je množico pomiril, reče: Možje Efežani! kateri človek je, ki bi ne vedel, da mesto Efežanov je varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe?

³⁶Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite.

³⁷Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista ne svetišča oropala, ne boginje naše preklinjala.

³⁸Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so ž njim, tožbo zoper koga, sodišča so in namestniki so; naj tožijo drug drugega.

³⁹Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravna v postavnem zboru.

⁴⁰Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega nimamo vzroka, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod.

⁴¹§ In rekši to, je razpustil zbor.