4. Mojzesova 32

¹Torej Rubenovi in Gadovi otroci so imeli veliko množico živine in ko so zagledali deželo Jazêr in deželo Gileád, glej, [ta] kraj je bil kraj za živino,

²so Gadovi otroci in Rubenovi otroci prišli in spregovorili Mojzesu, duhovniku Eleazarju in princem skupnosti, rekoč:

³»Atarót, Dibón, Jazêr, Nimra, Hešbón, Elalé, Sebma, Nebó in Beón

⁴torej dežela, ki jo je Gospod udaril pred Izraelovo skupnostjo, je dežela živine in tvoji služabniki imajo živino.«

⁵Zatorej so rekli: »Če smo našli milost v tvojem pogledu, naj bo ta dežela dana tvojim služabnikom za posest in ne odvedi nas čez Jordan.«

⁶Mojzes je Gadovim otrokom in Rubenovim otrokom rekel: »Mar bodo vaši bratje šli na vojno, vi pa boste tukaj sedeli?

⁷Zakaj odvračate srce Izraelovih otrok od tega, da bi šli čez, v deželo, ki jim jo je dal Gospod?

⁸Tako so storili vaši očetje, ko sem jih poslal iz Kadeš Barnée, da pogledajo deželo.

⁹Kajti ko so odšli gor, v dolino Eškól in videli deželo, so odvrnili srca Izraelovih otrok, da naj ne bi šli v deželo, ki jim jo je dal Gospod.

¹⁰Isti čas je bila vžgana Gospodova jeza in prisegel je, rekoč:

¹¹›Zagotovo ne bo nihče izmed mož, ki so prišli gor iz Egipta, od dvajset let starih in navzgor, videl dežele, ki sem jo prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ker mi niso popolnoma sledili,

¹²razen Jefunéjevega sina Kaléba, Kenázovca in Nunovega sina Józueta, kajti onadva sta popolnoma sledila Gospodu.‹

¹³Gospodova jeza je bila vžgana zoper Izrael in primoral jih je, da so se štirideset let klatili po divjini, dokler ni bil použit ves rod, ki je počel zlo v Gospodovih očeh.

¹⁴In glejte, vzdignjeni ste na mesta svojih očetov, zarod grešnikov, da še povečate Gospodovo kruto jezo zoper Izraela.

¹⁵Kajti če se odvrnete od njega, jih bo ponovno pustil v divjini in vi boste uničili vse to ljudstvo.«

¹⁶Približali so se k njemu in rekli: »Tukaj bomo zgradili ovčje staje za svojo živino in mesta za svoje malčke,

¹⁷toda mi sami bomo pohiteli, da gremo oboroženi pred Izraelovimi otroki, dokler jih ne privedemo na njihov kraj in naši malčki bodo zaradi prebivalcev dežele prebivali v utrjenih mestih.

¹⁸Ne bomo se vrnili v svoje hiše, dokler vsak mož izmed Izraelovih otrok ne podeduje svoje dediščine.

¹⁹Kajti ne bomo je podedovali s tistimi na tamkajšnji strani Jordana ali naprej, ker nam je naša dediščina pripadla na tej strani Jordana proti vzhodu.«

²⁰Mojzes jim je rekel: »Če boste storili to stvar, če boste šli oboroženi za vojno pred Gospodom

²¹in boste vsi izmed vas šli oboroženi čez Jordan pred Gospodom, dokler on pred seboj ne prežene svojih sovražnikov,

²²in bo dežela podvržena pred Gospodom, potem se boste vrnili in boste brez krivde pred Gospodom in pred Izraelom in ta dežela bo vaša posest pred Gospodom.

²³Toda če ne boste tako storili, glejte, ste grešili zoper Gospoda in bodite prepričani, da vas bo vaš greh našel.

²⁴Zgradite vaša mesta za svoje malčke in staje za svoje ovce in storite to, kar je izšlo iz vaših ust.«

²⁵Gadovi otroci in Rubenovi otroci so spregovorili Mojzesu, rekoč: »Tvoji služabniki bodo storili kakor moj gospod zapoveduje.

²⁶Naši malčki, naše žene, naši tropi in vsa naša živina bo tam, v mestih Gileáda,

²⁷toda tvoji služabniki pojdejo preko, vsak mož oborožen za vojno pred Gospodom, da se bojuje, kakor pravi moj gospod.«

²⁸Tako je glede njih Mojzes zapovedal duhovniku Eleazarju, Nunovemu sinu Józuetu in vodjem očetov rodov Izraelovih otrok.

²⁹Mojzes jim je rekel: »Če bodo Gadovi otroci in Rubenovi otroci z vami šli prek Jordana, vsak mož oborožen za boj, pred Gospodom in bo dežela podjarmljena pred vami, potem jim boste dali za posest deželo Gileád,

³⁰toda če ne bodo z vami prečkali oboroženi, bodo imeli posesti med vami v kánaanski deželi.«

³¹Gadovi otroci in Rubenovi otroci so odgovorili, rekoč: »Kakor je Gospod rekel svojim služabnikom, tako bomo storili.

³²Prešli bomo oboroženi pred Gospodom v kánaansko deželo, da bo posest naše dediščine, na tej strani Jordana, lahko naša.«

³³Mojzes jim je dal, torej Gadovim otrokom, Rubenovim otrokom in polovici rodu Jožefovega sina Manáseja, kraljestvo amoréjskega kralja Sihóna in kraljestvo bašánskega kralja Oga, deželo z njenimi mesti v pokrajini, celo mesta dežele naokoli.

³⁴Gadovi otroci so zgradili Dibón, Atarót, Aroêr,

³⁵Atrót, Šofán, Jaazêr, Jogbóho,

³⁶Bet Nimro Bet Harám, utrjena mesta in staje za ovce.

³⁷Rubenovi otroci so zgradili Hešbón, Elalé, Kirjatájim,

³⁸Nebó, Báal Meón (njihova imena so spremenili) in Sibmo, in dali druga imena mestom, ki so jih zgradili.

³⁹Otroci Manásejevega sina Mahírja so odšli do Gileáda, ga zavzeli in razlastili Amoréjce, ki so bili v njem.

⁴⁰Mojzes je dal Gileád Manásejevemu sinu Mahírju in ta je tam prebival.

⁴¹Manásejev sin Jaír je odšel in zavzel njihova majhna mesta in jih imenoval Havot Jaír.

⁴²Nobah je odšel in zavzel Kenát in njegove vasi ter ga po svojem lastnem imenu imenoval Nobah.

4. Mojzesova 32

¹Sinovi Rubenovi pa in sinovi Gadovi so imeli veliko množino čred, in videli so pokrajino Jazersko in Gileadsko, in glej, ta kraj je bil pripraven za živinorejo.

²Pridejo torej sinovi Rubenovi in sinovi Gadovi in ogovore Mojzesa, Eleazarja duhovnika in kneze občine, rekoč:

³Atarot, Dibon, Jazer, Nimra, Hesbon, Eleale, Sebam, Nebo in Beon

⁴v deželi, ki jo je Gospod udaril pred Izraelovo občino, je dežela za živino, in mi, hlapci tvoji, imamo dosti živine.

⁵Reko torej: Ako smo našli milost v tvojih očeh, daj to deželo v posest nam hlapcem svojim; ne vodi nas onkraj Jordana.

⁶A Mojzes reče sinovom Gadovim in sinovom Rubenovim: Bratje vaši naj gredo v boj, vi pa hočete tu sedeti?

⁷In zakaj odvračate srce Izraelovih sinov, da ne bi šli tja v deželo, ki jim jo je dal Gospod?

⁸Tako so storili očetje vaši, ko sem jih poslal iz Kades-barnee ogledat deželo;

⁹ko so prišli gori do doline Eškolske in si ogledali deželo, so odvrnili srce sinov Izraelovih, da ne bi šli v deželo, ki jim jo je dal Gospod.

¹⁰In srd Gospodov se je razvnel tisti dan, in prisegel je, rekoč:

¹¹Nihče izmed mož, ki so šli sem iz Egipta, od dvajsetletnih in više, ne bo videl dežele, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, zato ker niso hodili zvesto za mano,

¹²razen Kaleba, sina Jefunovega, Kenizejca, in Jozueta, sina Nunovega, kajti ona sta zvesto hodila za Gospodom.

¹³In razvnel se je srd Gospodov zoper Izraela, in naredil je, da so se morali klatiti po puščavi štirideset let, dokler ni pomrl ves rod, ki je hudo ravnal pred očmi Gospodovimi.

¹⁴In glejte, vi ste stopili na mesto očetov svojih, izrastki grešnih ljudi, da še bolj pomnožite togoto srda Gospodovega zoper Izraela.

¹⁵Zakaj če se odvrnete in ne boste hodili za njim, on ga pusti še dalje v puščavi, in tako pogubite vse to ljudstvo.

¹⁶In stopijo k njemu bliže in reko: Samo ograje hočemo tu postaviti za živino svojo in mesta za otročiče svoje,

¹⁷sami pa pojdemo oboroženi pred Izraelovimi sinovi, da jih spremimo na njih kraj. Otroci naši naj ostanejo v ograjenih mestih zaradi prebivalcev te dežele.

¹⁸Ne vrnemo se v hiše svoje, dokler ne posede sleherni sinov Izraelovih svoje dediščine.

¹⁹Zakaj ž njimi nočemo ničesar podedovati onkraj Jordana in tam dalje, ako nam pripade dediščina naša na tej strani Jordana, proti jutru.

²⁰Nato jim veli Mojzes: Ako izpolnite to besedo, ako se oborožite in pojdete v boj pred Gospodom,

²¹in pride vsak oboroženec izmed vas čez Jordan pred Gospodom, dokler ne prežene sovražnikov svojih izpred sebe

²²in bo zemlja podvržena pred Gospodom, in ako se šele potem vrnete, nedolžni bodete pred Gospodom in pred Izraelom, in ta dežela vam bodi v posest pred Gospodom.

²³Ako pa ne storite tako, glejte, grešili ste zoper Gospoda, in vedite, da vas greh vaš doleti.

²⁴Postavite si mesta za otročiče svoje in ograje za živino svojo in storite, kakor so govorila usta vaša.

²⁵In sinovi Gadovi in sinovi Rubenovi reko Mojzesu takole: Hlapci tvoji bodo storili, kakor je ukazal naš gospod.

²⁶Otroci naši, žene naše, črede naše in vsa naša živina ostanejo tu v gileadskih mestih;

²⁷mi pa, tvoji hlapci, pojdemo, vsi oboroženi za vojsko, pred Gospodom v boj, kakor je govoril naš gospod.

²⁸Tedaj zapove Mojzes glede njih Eleazarju duhovniku in Jozuetu, sinu Nunovemu, in poglavarjem očetovin iz rodov Izraelovih sinov.

²⁹In Mojzes jim reče: Ako pojdejo sinovi Gadovi in sinovi Rubenovi, vsi oboroženi, z vami čez Jordan v boj pred Gospodom in dežela vam bo podvržena, dajte jim pokrajino Gileadsko v posest;

³⁰ako pa ne pojdejo oboroženi z vami na ono stran, naj imajo posestva med vami v deželi Kanaanski.

³¹Nato odgovore sinovi Gadovi in sinovi Rubenovi, rekoč: Kakor je govoril Gospod hlapcem tvojim, tako storimo.

³²Pojdemo oboroženi pred Gospodom v deželo Kanaansko, a dedna posest nam ostani tostran Jordana.

³³In dal je Mojzes sinovom Rubenovim in sinovom Gadovim in polovici rodu Manaseja, Jožefovega sinú, kraljestvo Sihona, kralja Amorejcev, in kraljestvo Oga, kralja basanskega, deželo in njena mesta ž njih okraji, mesta po deželi naokrog.

³⁴In sinovi Gadovi so sezidali Dibon, Atarot, Aroer,

³⁵Atrot-šofan, Jazer, Jogbeho,

³⁶Bet-nimro in Bet-haran: utrjena mesta in ograje za ovce.

³⁷Sinovi Rubenovi so pa sezidali Hesbon, Eleale, Kirjataim,

³⁸Nebo, Baal-meon (katerim so premenili imena) in Sibmo, in dali so druga imena mestom, ki so jih zgradili.

³⁹A sinovi Mahirja, Manasejevega sinú, so šli v Gilead in zasedli ta kraj ter pregnali Amorejce, ki so bili v njem.

⁴⁰In dal je Mojzes Gilead Mahirju, Manasejevemu sinu, in prebival je v njem.

⁴¹Jair pa, sin Manasejev, je šel in zasedel njegove vasi in jih imenoval Jairove trge.

⁴²Tudi Nobah je šel ter zasedel Kenat in podložne mu vasi in jih imenoval po svojem imenu Nobah.