2. Samuelova 14

¹Torej Cerújin sin Joáb je zaznal, da je bilo kraljevo srce [nagnjeno] k Absalomu.

²Joáb je poslal v Tekóo in od tam privedel modro žensko ter ji rekel: »Prosim te, hlini se, da si žalovalka in sedaj si nadeni žalovalno obleko in se ne mazili z oljem, temveč bodi kakor ženska, ki je dolgo časa žalovala za mrtvim

³in pojdi h kralju in mu govori na ta način.« Tako je Joáb položil besede v njena usta.

⁴Ko je ženska iz Tekóe govorila kralju, je padla na svoj obraz do tal in se globoko priklonila ter rekla: »Pomagaj, oh kralj.«

⁵Kralj ji je rekel: »Kaj te pesti?« Odgovorila je: »Res sem vdova in moj soprog je mrtev.

⁶Tvoja pomočnica je imela dva sinova in skupaj sta se prepirala na polju in tam ni bilo nobenega, da ju loči, temveč je eden udaril drugega in ga usmrtil.

⁷Glej, celotna družina je vstala zoper tvojo pomočnico in rekli so: ›Izroči tega, ki je usmrtil svojega brata, da ga bomo lahko ubili za življenje njegovega brata, ki ga je usmrtil in tudi dediča bomo uničili.‹ Tako bodo pogasili moj ogorek, ki je ostal in mojemu soprogu ne bodo pustili niti imena niti ostanka na tej zemlji.«

⁸Kralj je rekel ženski: »Pojdi k svoji hiši in glede tebe dal bom zadolžitev.«

⁹Ženska iz Tekóe je rekla kralju: »Moj gospod, oh kralj, krivičnost bodi na meni in na hiši mojega očeta, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.«

¹⁰Kralj je rekel: »Kdorkoli ti karkoli reče, ga privedi k meni in ne bo se te več dotaknil.«

¹¹Potem je rekla: »Prosim te, naj se kralj spomni Gospoda, svojega Boga, da ti nočeš trpeti, da krvni maščevalci še naprej uničujejo, da ne bi uničili mojega sina.« Rekel je: »Kakor Gospod živi niti en las tvojega sina ne bo padel k zemlji.«

¹²Potem je ženska rekla: »Naj tvoja pomočnica, prosim te, spregovori eno besedo mojemu gospodu kralju.« In ta je rekel: »Povej.«

¹³Ženska je rekla: »Zakaj si potem mislil storiti takšno stvar zoper Božje ljudstvo? Kajti kralj govori to stvar kakor nekdo, ki je pomanjkljiv, v tem, da kralj ne privede ponovno domov svojega pregnanega.

¹⁴Kajti mi moramo umreti in smo kakor voda, razlita na tla, ki ne more biti ponovno zbrana niti Bog ne upošteva nobene osebe, vendar snuje način, da njegov pregnani ne bo izključen od njega.

¹⁵Zdaj torej, ko sem prišla, da o tej stvari govorim mojemu gospodu kralju, je to zato, ker me je ljudstvo prestrašilo. Tvoja pomočnica je rekla: ›Spregovorila bom torej kralju. Lahko se zgodi, da bo kralj izpolnil zahtevo svoje pomočnice.‹

¹⁶Kajti kralj bo slišal, da svojo pomočnico osvobodi iz roke človeka, ki hoče skupaj uničiti tako mene in mojega sina iz Božje dediščine.

¹⁷Potem je tvoja pomočnica rekla Gospodu: ›Beseda mojega gospoda kralja bo sedaj tolažilna, kajti kakor angel od Boga, tako je moj gospod kralj, da razlikuje dobro in slabo, zato bo Gospod, tvoj Bog, s teboj.‹«

¹⁸Potem je kralj ženski odgovoril in rekel: »Ne skrivaj pred menoj, prosim te, stvari, ki jo bom vprašal.« Ženska je rekla: »Naj moj gospod kralj sedaj spregovori.«

¹⁹Kralj je rekel: »Mar ni v vsem tem s teboj Joábova roka?« Ženska je odgovorila ter rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, nihče se ne more izogniti ne na desno ne na levo od tega, kar je moj gospod kralj govoril, kajti tvoj služabnik Joáb mi je zaukazal in on je položil vse te besede v usta tvoje pomočnice,

²⁰da privleče na dan to obliko govora, je tvoj služabnik Joáb storil to stvar. In moj gospod je moder, glede na modrost Božjega angela, da ve vse stvari, ki so na zemlji.«

²¹Kralj je rekel Joábu: »Glej torej, jaz sem storil to stvar, zato pojdi, ponovno privedi mladeniča Absaloma.«

²²Joáb je padel k tlom, na svoj obraz, se upognil in zahvalil kralju in Joáb je rekel: »Danes tvoj služabnik vé, da sem našel milost v tvojem pogledu, moj gospod, oh kralj, v tem, da je kralj izpolnil zahtevo svojega služabnika.«

²³Tako je Joáb vstal in odšel v Gešur in Absaloma privedel v Jeruzalem.

²⁴Kralj je rekel: »Naj se obrne k svoji lastni hiši in naj ne vidi mojega obraza.« Tako se je Absalom vrnil k svoji lastni hiši in ni videl kraljevega obraza.

²⁵Toda v vsem Izraelu ni bilo nikogar, da bi bil tako zelo hvaljen zaradi svoje lepote kakor Absalom. Od podplata svojega stopala, celo do krone njegove glave, ni bilo na njem nobenega madeža.

²⁶In ko je ostrigel svojo glavo (kajti ob koncu vsakega leta si jo je ostrigel, ker so bili lasje na njem težki, zato jo je ostrigel) si je stehtal lase svoje glave, dvesto šeklov po kraljevi teži.

²⁷Absalomu so se tam rodili trije sinovi in ena hči, ki ji je bilo ime Tamara. Bila je ženska lepega obličja.

²⁸Tako je Absalom dve polni leti prebival v Jeruzalemu in ni videl kraljevega obraza.

²⁹Zato je Absalom poslal po Joába, da ga pošlje h kralju, toda ta ni hotel priti k njemu in ko je drugič ponovno poslal, ta ni hotel priti.

³⁰Zato je rekel svojim služabnikom: »Glejte, Joábovo polje je v bližini mojega in tam ima ječmen. Pojdite in ga požgite.« In Absalomovi služabniki so zažgali polje.

³¹Potem je Joáb vstal in prišel k Absalomu v njegovo hišo ter mu rekel: »Zakaj so tvoji služabniki zažgali moje polje?«

³²Absalom je odgovoril Joábu: »Glej, poslal sem k tebi, rekoč: ›Pridi sèm, da te lahko pošljem h kralju, da rečem: ›Zakaj sem prišel iz Gešurja?‹‹ Zame bi bilo dobro, da bi bil še vedno tam. Sedaj mi torej pusti videti kraljev obraz in če bo kakršnakoli krivičnost v meni, naj me ubije.«

³³Tako je Joáb prišel h kralju in mu povedal in ko je dal poklicati Absaloma, je ta prišel h kralju in se pred kraljem priklonil na svoj obraz do tal in kralj je poljubil Absaloma.

2. Samuelova 14

¹Joab pa, sin Zervijin, je zaznal, da se je srce kraljevo nagnilo k Absalomu.

²In pošlje Joab v Tekoo ter da pripeljati odondod modro ženo in ji veli: Delaj se, prosim, žalujočo in obleci žalno obleko in ne pomaži se z oljem, temuč bodi kakor žena, ki je že dolgo časa žalovala po mrtvem.

³Potem pojdi h kralju ter govóri na ta način ž njim! In Joab jo je poučil, kaj naj govori.

⁴In ko žena iz Tekoe ogovori kralja, pade z obrazom na tla ter stori poklon in reče: Pomagaj mi, o kralj!

⁵In kralj jo vpraša: Kaj ti je? In odgovori: Resnično, vdova sem, ker moj mož je mrtev.

⁶In dekla tvoja je imela dva sinova, in ta sta se med sabo sprla na polju, in ker ga ni bilo, ki bi bil branil, je udaril brat brata in ga ubil.

⁷In glej, vsa rodovina je vstala zoper deklo tvojo in pravijo: Daj sem tistega, ki je ubil brata svojega, da ga usmrtimo za dušo brata, ki ga je umoril, in uničimo tudi dediča! Tako hočejo ugasiti mojo iskro, ki je preostala, da ne ostane možu mojemu ne imena, ne potomca na zemlji.

⁸Kralj pa veli ženi: Pojdi domov, in zapovem zate!

⁹A žena iz Tekoe reče kralju: Gospod moj, kralj, na meni bodi ta pregreha in na mojega očeta hiši, kralj pa in prestol njegov bodi nedolžen!

¹⁰In kralj reče: Kdorkoli govori kaj zoper tebe, tega pripelji k meni, in ne sme se te več dotekniti.

¹¹Ona reče: Naj se kralj spomni, prosim, Gospoda, Boga svojega, da ne napravi krvni maščevalec še več pogube in ne iztrebijo sina mojega. On veli: Kakor res Gospod živi, še las ne pade sinu tvojemu na zemljo!

¹²Nato reče žena: Pove naj, prosim, dekla tvoja besedo gospodu svojemu, kralju. On veli: Govóri!

¹³In žena reče: Zakaj si kaj takega mislil zoper ljudstvo Božje? Kajti s tem, kar je kralj rekel, se je sam obdolžil, ker noče kralj pripeljati domov izgnanca svojega.

¹⁴Zakaj gotovo umremo vsi in smo kakor voda, razlita po zemlji, ki se ne more več zbrati; tudi Bog ne jemlje življenja, ampak snuje načrte, da ne ostane tisti, ki je izgnan, izgnan od njega.

¹⁵Da sem pa prišla govorit to gospodu svojemu, kralju, zgodilo se je, ker me je ljudstvo strašilo; in dekla tvoja je mislila: Govorila bom vsaj s kraljem, morebiti izpolni kralj prošnjo svoje dekle.

¹⁶Kajti kralj usliši deklo svojo, da me otme iz roke moža, ki hoče zatreti mene in sina mojega z menoj iz dediščine Božje.

¹⁷Zato si je rekla dekla tvoja: Beseda gospoda mojega, kralja, mi bodi v pomirjenje; zakaj kakor angel Božji je gospod moj, kralj, da razpozna dobro in hudo. In Gospod Bog tvoj bodi s teboj.

¹⁸Tedaj odgovori kralj in reče ženi: Ne taji mi, prosim, kar te bom vprašal. In žena reče: Govori naj, prosim, gospod moj, kralj.

¹⁹Kralj pa vpraša: Ni li roka Joabova s teboj v vsem tem? In žena odgovori ter reče: Kakor res živi duša tvoja, gospod moj, kralj, ni ga človeka ne na desnici, ne na levici razen onega, ki ga je imenoval gospod moj, kralj: zakaj hlapec tvoj Joab mi je zapovedal in je položil vse te besede v usta dekle tvoje.

²⁰Da se obrne lice te stvari, je hlapec tvoj Joab storil to; a gospod moj je moder, kakor je modrost angela Božjega, da zna za vse, kar se godi na zemlji.

²¹In kralj veli Joabu: Glej torej, storil sem to reč; zato pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!

²²In Joab pade z obrazom na tla in stori poklon in blagoslovi kralja in reče: Danes je spoznal hlapec tvoj, da sem našel milost v tvojih očeh, gospod moj, kralj, v tem, da je kralj izpolnil prošnjo hlapca svojega.

²³In vstane Joab in odide v Gesur in pripelje Absaloma v Jeruzalem.

²⁴Kralj pa veli: Naj krene v hišo svojo, a mojega obličja naj ne vidi! In Absalom je krenil v hišo svojo, a kraljevega obličja ni videl.

²⁵V vsem Izraelu pa ga ni bilo moža, ki bi se smel hvaliti zaradi lepote kakor Absalom: od stopala do temena ni bilo hibe na njem.

²⁶In kadar si je dal striči glavo (to se je zgodilo vsako leto; ker so mu bili lasje pretežki, so jo morali striči), so tehtali lasje njegove glave dvesto seklov, po kraljevi tehtnici.

²⁷In Absalomu so se rodili trije sinovi in ena hči, po imenu Tamara: ta je bila žena lepe postave.

²⁸In Absalom je prebival v Jeruzalemu dve celi leti in ni videl kraljevega obličja.

²⁹Tedaj pošlje Absalom po Joaba, da bi ga poslal h kralju, a ni hotel priti k njemu; in pošlje še enkrat, a ni hotel priti.

³⁰Zatorej reče hlapcem svojim: Glejte, Joabova njiva je poleg moje in raste ječmen na njej: pojdite in jo zažgite. In Absalomovi hlapci so požgali njivo.

³¹Nato vstane Joab in pride na dom k Absalomu ter mu reče: Zakaj so požgali hlapci tvoji mojo njivo?

³²In Absalom odgovori Joabu: Glej, poslal sem k tebi, veleč: Pridi sem, da te pošljem h kralju sporočit: Čemu sem prišel iz Gesurja? Bolje bi mi bilo, da bi bil še tam. Zdaj torej poskrbi, da vidim obličje kraljevo; ako je pa krivica na meni, naj me umori!

³³Joab torej stopi h kralju in mu to pove. In ko ga pokliče, pride Absalom h kralju in se mu pokloni z obrazom do tal, in kralj poljubi Absaloma.