2. Samuelova 13

¹Pripetilo se je po tem, da je Davidov sin Absalom imel lepo sestro, ki ji je bilo ime Tamara in Davidov sin Amnón, jo je vzljubil.

²Amnón je bil tako obupan, da je zaradi svoje sestre Tamare zbolel, kajti bila je devica in Amnón si je mislil, da je zanj težko, da ji stori kakršno koli stvar.

³Toda Amnón je imel prijatelja, katerega ime je bilo Jonadáb, sin Šimája, Davidovega brata. Jonadáb pa je bil zelo premeten človek.

⁴Ta mu je rekel: »Zakaj si ti, ki si kraljev sin, iz dneva v dan slabotnejši? Ali mi ne boš povedal?« Amnón mu je rekel: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.«

⁵Jonadáb mu je rekel: »Ulezi se na svojo posteljo in se naredi bolnega in ko pride tvoj oče, da te pogleda, mu reci: ›Prosim te, naj pride moja sestra Tamara in mi da jesti in pripravi hrano v mojem pogledu, da bom to lahko videl in to pojedel pri njeni roki.‹«

⁶Tako se je Amnón ulegel in se naredil bolnega in ko je kralj prišel, da ga pogleda, je Amnón rekel kralju: »Prosim te, naj pride moja sestra Tamara in mi pripravi nekaj kolačev v mojem pogledu, da bom lahko jedel pri njeni roki.«

⁷Potem je David poslal domov k Tamari, rekoč: »Pojdi sedaj k hiši svojega brata Amnóna in mu pripravi hrano.«

⁸Tako je Tamara odšla k hiši svojega brata Amnóna in ta je ležal. Vzela je moko in jo zgnetla in naredila kolače v njegovem pogledu in kolače spekla.

⁹Vzela je ponev in jih iztresla pred njim, toda odklonil je jesti. Amnón je rekel: »Odstranite od mene vse može.« In vsi možje so odšli od njega.

¹⁰Amnón je rekel Tamari: »Prinesi hrano v sobo, da bom lahko jedel iz tvoje roke.« Tamara je vzela kolače, ki jih je naredila in jih prinesla v sobo k svojemu bratu Amnónu.

¹¹Ko jih je prinesla k njemu, da jé, jo je prijel in ji rekel: »Pridi, lezi z menoj, moja sestra.«

¹²Odgovorila mu je: »Ne, moj brat, ne sili me, kajti nobena takšna stvar se ne bi smela storiti v Izraelu. Ne stôri te neumnosti.

¹³In jaz, kam naj grem s svojo sramoto? Kar pa se tebe tiče, boš kakor nekdo izmed bedakov v Izraelu. Sedaj torej, prosim te, spregovori kralju, kajti on me ne bo zadržal pred teboj.«

¹⁴Vendar ni hotel prisluhniti njenemu glasu, temveč ker je bil močnejši kakor ona, jo je prisilil in ležal z njo.

¹⁵Potem jo je Amnón skrajno zasovražil, tako da je bilo sovraštvo, s katerim jo je zasovražil, večje kakor ljubezen, s katero jo je ljubil. In Amnón ji je rekel: »Vstani, izgini.«

¹⁶Rekla mu je: »Ni razloga. To zlo, da me pošiljaš proč, je večje kakor drugo, ki si mi ga storil.« Toda ni ji hotel prisluhniti.

¹⁷Potem je poklical svojega služabnika, ki mu je služil in rekel: »Postavi sedaj to žensko stran od mene in zapahni vrata za njo.«

¹⁸Na sebi je imela obleko iz številnih barv, kajti s takšnim svečanim oblačilom so bile oblečene kraljeve hčere, ki so bile device. Potem jo je njegov služabnik odvedel ven in za njo zapahnil vrata.

¹⁹Tamara pa si je na svojo glavo dala pepel in pretrgala obleko iz številnih barv, ki je bila na njej in svojo roko položila na svojo glavo ter jokajoč odšla.

²⁰Njen brat Absalom ji je rekel: »Ali je bil tvoj brat Amnón s teboj? Toda sedaj molči, moja sestra. On je tvoj brat. Ne oziraj se na to stvar.« Tako je Tamara ostala zapuščena v hiši svojega brata Absaloma.

²¹Toda ko je kralj David slišal o vseh teh stvareh, je bil zelo ogorčen.

²²Absalom ni spregovoril svojemu bratu Amnónu niti dobro niti slabo, kajti Absalom je sovražil Amnóna, ker je posilil njegovo sestro Tamaro.

²³Pripetilo se je po dveh polnih letih, da je imel Absalom strižce ovc v Báal Hacórju, ki je poleg Efrájima in Absalom je povabil vse kraljeve sinove.

²⁴Absalom je prišel h kralju ter rekel: »Glej torej, tvoj služabnik ima strižce ovc, naj kralj, rotim te in njegovi služabniki gredo s tvojim služabnikom.«

²⁵Kralj je rekel Absalomu: »Ne, moj sin, naj ne gremo sedaj vsi, da ti ne bi bili v breme.« Silil ga je, vendar ni želel iti, temveč ga je blagoslovil.

²⁶Potem je Absalom rekel: »Če ne, prosim te, naj gre z nami moj brat Amnón.« Kralj mu je rekel: »Čemu bi on šel s teboj?«

²⁷Toda Absalom ga je silil, da je pustil Amnóna in vse kraljeve sinove iti z njim.

²⁸Torej Absalom je svojim služabnikom ukazal, rekoč: »Zapomnite si torej kdaj bo Amnónovo srce veselo z vinom in ko vam rečem: ›Udarite Amnóna;‹ tedaj ga ubijte, ne bojte se; ali vam nisem jaz ukazal? Bodite pogumni in bodite hrabri.«

²⁹Absalomovi služabniki so storili Amnónu, kakor je Absalom zapovedal. Potem so vsi kraljevi sinovi vstali in vsak mož se je povzpel na svojo mulo ter pobegnil.

³⁰Pripetilo se je, ko so bili na poti, da so prišle k Davidu novice, rekoč: »Absalom je umoril vse kraljeve sinove in niti eden izmed njih ni preostal.«

³¹Potem je kralj vstal in raztrgal svoje obleke in legel na zemljo in vsi njegovi služabniki so stali poleg s svojimi pretrganimi oblačili.

³²Jonadáb, sin Davidovega brata Šimája, je odgovoril ter rekel: »Naj moj gospod ne domneva, da so umorili vse mladeniče, kraljeve sinove, kajti samo Amnón je mrtev, kajti z Absalomovo določitvijo je bilo to določeno od dneva, ko je posilil njegovo sestro Tamaro.

³³Zdaj torej naj si moj gospod kralj te stvari ne vzame k srcu, da misli, da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti samo Amnón je mrtev.«

³⁴Toda Absalom je pobegnil. In mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil svoje oči in pogledal in glej, precej ljudi je prihajajo po poti od pobočja hriba za njim.

³⁵Jonadáb je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo. Kakor je tvoj služabnik rekel, tako je.«

³⁶Pripetilo se je, takoj ko je končal govorjenje, glej, da so prišli kraljevi sinovi in povzdignili svoj glas ter zajokali in tudi kralj in vsi njegovi služabniki so zelo bridko jokali.

³⁷Toda Absalom je pobegnil in odšel k Talmáju, Amihúdovemu sinu, kralju v Gešurju. David pa je vsak dan žaloval za svojim sinom.

³⁸Tako je Absalom pobegnil in odšel v Gešur in tam je bil tri leta.

³⁹Duša kralja Davida pa je hrepenela, da gre k Absalomu, kajti potolažen je bil glede Amnóna, glede na to, da je bil on mrtev.

2. Samuelova 13

¹Potem se zgodi, da je imel Absalom, sin Davidov, lepo sestro, po imenu Tamara, in Amnon, sin Davidov, se je zaljubil vanjo.

²In Amnon je bil ves zbegan, da je obolel zaradi sestre svoje Tamare, kajti bila je devica, in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil.

³Imel pa je Amnon prijatelja, ki mu je bilo ime Jonadab, sin Simea, brata Davidovega; in Jonadab je bil jako prebrisan človek.

⁴In mu reče: Zakaj, kraljev sin, medliš od dne do dne bolj? Mi li ne moreš povedati? In Amnon mu pove: Ljubim Tamaro, svojega brata Absaloma sestro.

⁵In Jonadab mu reče: Lezi na posteljo in delaj se bolnega, in ko pride oče tvoj, da te pogleda, mu reci: Prosim, naj pride sestra moja Tamara, da mi da jesti in pripravi jed vpričo mene, da bom videl, in jedel bom iz roke njene.

⁶Amnon torej leže in se naredi bolnega, in ko ga je prišel kralj pogledat, reče Amnon kralju: Prosim, naj pride sestra moja Tamara in mi pripravi dva kolača vpričo mene, da bi jedel iz roke njene.

⁷Tedaj pošlje David domov po Tamaro, veleč: Pojdi, prosim, v brata svojega Amnona hišo in mu pripravi jed.

⁸Tamara torej pride v hišo brata svojega Amnona, on pa je ležal. In ona vzame testo in ga ugnete in naredi kolačev pred njim in jih speče.

⁹Potem vzame ponev in jih izsuje pred njega, ali on noče jesti. In Amnon veli: Spravite se vsi od mene ven! In ven so šli vsi od njega.

¹⁰In Amnon reče Tamari: Prinesi jed v čumnato, da jem iz tvoje roke. In Tamara vzame kolače, ki jih je pripravila, in jih prinese v čumnato bratu svojemu Amnonu.

¹¹In ko mu jih poda, da bi jedel, jo zagrabi in ji reče: Pridi, lezi z menoj, sestra moja!

¹²Ona mu pa odgovori: Ne, brat moj, nikar me ne sili, ker kaj takega se ne sme storiti v Izraelu. Ne stori te neumnosti!

¹³Jaz pa, kam bi se obrnila s sramoto svojo? In ti bi bil kakor eden nespametnežev v Izraelu. Sedaj pa, prosim, govóri s kraljem, ta me ne odreče tebi.

¹⁴Toda on ni hotel poslušati glasu njenega, in jo je premogel in posilil ter ležal pri njej.

¹⁵Potem pa jo Amnon zasovraži s silno velikim sovraštvom, da je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, večje nego ljubezen, s katero jo je ljubil. In Amnon ji veli: Vstani, poberi se!

¹⁶Ona pa mu reče: Nikar! to zlo, da me ženeš od sebe, je veliko hujše nego prvo, ki si mi ga storil. Ali on je ni hotel poslušati,

¹⁷temuč pokliče dečka svojega, ki mu je stregel, in veli: Izženite to žensko od mene na ulico, in zakleni duri za njo!

¹⁸Imela je pa pisano dolgo suknjo na sebi, zakaj tako so se oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Nato jo strežnik njegov odvede ven in zaklene duri za njo.

¹⁹In Tamara si posuje s pepelom glavo in raztrga dolgo pisano oblačilo, ki ga je imela na sebi, in dene roke na glavo ter gre in gredé vpije.

²⁰In Absalom, njen brat, ji reče: Je li bil Amnon pri tebi, tvoj brat? Sedaj torej molči, sestra moja! Brat tvoj je on; ne žali srca svojega s tem! In Tamara je ostala zapuščena v hiši Absaloma, svojega brata.

²¹Ko pa je kralj David slišal vse to, se je silno srdil.

²²In Absalom ni govoril z Amnonom ne dobrega, ne hudega, zakaj sovražil je Amnona, ker je bil posilil sestro njegovo Tamaro.

²³In ko sta minili dve leti, so strigli Absalomu ovce v Baal-hazorju, ki je pri Efraimu, in Absalom je povabil vse sinove kraljeve.

²⁴In Absalom gre h kralju in reče: Glej, hlapec tvoj striže ovce. Prosim, da bi šel kralj in njegovi hlapci s tvojim hlapcem.

²⁵Kralj pa reče Absalomu: Nikar, sin moj, ne zahtevaj, naj gremo vsi, da ti ne bomo nadležni. In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti; in ga je blagoslovil.

²⁶Tedaj reče Absalom: Če ne, sme li brat moj Amnon iti z nami? In kralj ga vpraša: Čemu bi šel s teboj!

²⁷A ker ga je silil, dovoli Amnonu in vsem sinovom kraljevim iti ž njim.

²⁸Absalom pa zapove hlapcem svojim, rekoč: Pazite! Ko bo srce Amnonovo dobre volje od vina in ko vam povelim: Udarite Amnona! tedaj ga ubijte, ne bojte se; nisem li vam jaz zapovedal? Srčni bodite in hrabri!

²⁹In hlapci Absalomovi so storili Amnonu, kakor jim je bil Absalom zapovedal. Tedaj vstanejo vsi kraljevi sinovi in sedejo vsak na svojega mezga ter zbeže.

³⁰In ko so še bili na poti, pride vest Davidu, da pravijo: Pobil je Absalom vse sinove kraljeve, niti eden iz njih ni ostal.

³¹Tedaj vstane kralj in raztrga oblačila svoja in leže na tla, in vsi hlapci njegovi stoje okoli z raztrganimi oblačili.

³²In Jonadab, sin Simea, brata Davidovega, izpregovori ter reče: Gospod moj, ne meni, da so pobili vse mladeniče, kraljeve sinove, zakaj Amnon sam je mrtev; to je namreč bilo na ustih Absalomovih, določeno od dne, ko je Amnon posilil Tamaro, sestro njegovo.

³³Zdaj torej naj s tem ne žali gospod moj, kralj, srca svojega, meneč, da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti edini Amnon je mrtev.

³⁴Absalom pa je zbežal. In mladenič, ki je bil na straži, povzdigne oči ter vidi, in glej: mnogo ljudstva prihaja po poti ob hribu, vzadaj za njim.

³⁵In Jonadab reče kralju: Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel hlapec tvoj, tako je.

³⁶In ko izgovori, pridejo kraljevi sinovi in povzdignejo glas svoj in zaplakajo; tudi kralj in vsi hlapci njegovi jokajo zelo bridko.

³⁷Absalom pa je zbežal in šel k Talmaju, sinu Amihurjevemu, kralju v Gesurju. In David je žaloval po svojem sinu vse dni.

³⁸Absalom je torej zbežal in šel v Gesur in je bil ondi tri leta.

³⁹In kralj David si je želel iti tja k Absalomu, zakaj utolažil se je bil zaradi Amnona, ker je bil mrtev.