2. Samuelova 15 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

2. Samuelova 15

¹Pripetilo se je po tem, da si je Absalom pripravil vozove, konje in petdeset mož, da so tekli pred njim.

²Absalom je vstajal zgodaj in stal poleg poti velikih vrat in to je bilo tako, da ko je katerikoli človek imel polemiko, je prišel h kralju za sodbo, potem mu je Absalom zaklical in rekel: »Iz katerega mesta si?« In ta je rekel: »Tvoj služabnik je iz enega izmed Izraelovih rodov.«

³Absalom mu je rekel: »Poglej, tvoje zadeve so dobre in pravilne; toda tam ni nobenega človeka, poslanega od kralja, da te sliši.«

⁴Poleg tega je Absalom rekel: »Oh da bi mene postavili za sodnika v deželi, da bi vsak človek, ki ima kakršnokoli tožbo ali zadevo, lahko prišel k meni in bi mu jaz storil pravico!«

⁵In to je bilo tako, da ko je katerikoli moški prišel blizu k njemu, da se mu globoko prikloni, je svojo roko iztegnil naprej, ga prijel in ga poljubil.

⁶Na ta način je Absalom počel vsemu Izraelu, ki so hodili h kralju po sodbo. Tako je Absalom kradel srca Izraelovih mož.

⁷Pripetilo se je po štiridesetih letih, da je Absalom rekel kralju: »Prosim te, naj grem in izpolnim svojo zaobljubo, ki sem jo zaobljubil Gospodu v Hebrónu.

⁸Kajti tvoj služabnik se je zaobljubil, medtem ko je prebival pri Gešurju v Siriji, rekoč: ›Če me bo Gospod zares ponovno privedel v Jeruzalem, potem bom služil Gospodu.‹«

⁹Kralj mu je rekel: »Pojdi v miru.« Tako je vstal in odšel v Hebrón.

¹⁰Toda Absalom je poslal oglednike po vseh Izraelovih rodovih, rekoč: »Takoj ko zaslišite zvok šofarja, potem boste rekli: ›Absalom kraljuje v Hebrónu.‹«

¹¹Z Absalomom je iz Jeruzalema odšlo dvesto mož, ki so bili poklicani. Odšli pa so v svoji toposti in niso vedeli nobene stvari.

¹²Absalom je poslal po Gilčana Ahitófela, Davidovega svetovalca, iz njegovega mesta, torej iz Gila, medtem ko je daroval klavne daritve. In zarota je bila močna, kajti ljudstvo je nenehno naraščalo z Absalomom.

¹³K Davidu je prišel poslanec, rekoč: »Srca Izraelovih mož sledijo Absalomu.«

¹⁴David je rekel vsem svojim služabnikom, ki so bili z njim pri Jeruzalemu: »Vstanimo in pobegnimo, kajti sicer ne bomo pobegnili pred Absalomom. Pohitimo, da nas ne bi nenadoma dohitel in nad nas privedel zla in mesto udaril z ostrino meča.«

¹⁵Kraljevi služabniki so rekli kralju: »Glej, tvoji služabniki so pripravljeni storiti, karkoli bo moj gospod kralj določil.«

¹⁶Kralj je odšel naprej in vsa njegova družina za njim. Kralj pa je pustil deset žensk, ki so bile priležnice, da varujejo hišo.

¹⁷Kralj je odšel naprej in vse ljudstvo za njim in se mudil na kraju, ki je bil daleč proč.

¹⁸Vsi njegovi služabniki so šli poleg njega in vsi Keretéjci in vsi Péletovci in vsi Gitéjci, šeststo mož, ki so prišli za njim iz Gata, so prečkali pred kraljem.

¹⁹Potem je kralj rekel Gitéjcu Itáju: »Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se na svoj kraj in prebivaj s kraljem, kajti tujec si in tudi izgnanec.

²⁰Glede na to, da si prišel šele včeraj, ali naj te ta dan pripravim hoditi z nami gor in dol? Ker grem, kamor lahko, se vrni in svoje brate vzemi nazaj. Usmiljenje in resnica naj bosta s teboj.«

²¹Itáj je odgovoril kralju in rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živi moj gospod kralj, zagotovo, na kateremkoli kraju bo moj gospod kralj, bodisi v smrti ali življenju, celo tam bo tudi tvoj služabnik.«

²²David je rekel Itáju: »Pojdi in prečkaj.« Gitéjec Itáj je šel čez in vsi njegovi možje in vsi malčki, ki so bili z njim.

²³In vsa dežela je jokala z močnim glasom in vse ljudstvo je šlo čez. Tudi sam kralj je šel čez potok Kidron in vse ljudstvo je šlo čez, proti poti divjine.

²⁴Glej, tudi Cadók in vsi Lévijevci so bili z njim, nesoč skrinjo Božje zaveze in odložili so Božjo skrinjo. Abjatár je odšel gor, dokler ni vse ljudstvo šlo iz mesta.

²⁵Kralj je Cadóku rekel: »Božjo skrinjo odnesite nazaj v mesto. Če bom našel naklonjenost v Gospodovih očeh, me bo ponovno privedel in mi pokazal oboje, to in njeno prebivališče,

²⁶toda če reče tako: ›Nimam veselja v tebi;‹ glej, tukaj sem, naj mi stori, kakor se mu zdi dobro.«

²⁷Kralj je tudi rekel duhovniku Cadóku: »Mar nisi ti videc? V miru se vrni v mesto in tvoja dva sinova s teboj, tvoj sin Ahimáac in Jonatan, Abjatárjev sin.

²⁸Glejte, mudil se bom na ravnini divjine, dokler ne bo prišla od vas beseda, da me potrdite.«

²⁹Torej Cadók in Abjatár sta Božjo skrinjo ponovno odnesla v Jeruzalem in ostala sta tam.

³⁰David je odšel gor po pobočju Oljske gore in jokal, ko se je vzpenjal in svojo glavo je imel pokrito in hodil je bos. Vse ljudstvo, ki je bilo z njim, je vsak pokril svojo glavo in hodili so gor in jokali, medtem ko so hodili gor.

³¹In nekdo je povedal Davidu, rekoč: »Ahitófel je z Absalomom med zarotniki.« David je rekel: »Oh Gospod, prosim te, obrni Ahitófelov nasvet v norost.«

³²Pripetilo se je, da ko je David prišel na vrh gore, kjer je oboževal Boga, glej, je prišel Arkéjec Hušáj, da ga sreča, s svojim pretrganim plaščem in zemljo na svoji glavi,

³³ki mu je David rekel: »Če greš z menoj naprej, potem mi boš v breme,

³⁴toda če se vrneš k mestu in rečeš Absalomu: ›Jaz bom tvoj služabnik, oh kralj, kakor sem bil doslej služabnik tvojega očeta, tako bom sedaj tudi tvoj služabnik,‹ potem boš lahko zame premagal Ahitófelov nasvet.

³⁵In ali nisi tam z duhovnikoma Cadókom in Abjatárjem? Zato naj bo, da kakršnokoli stvar boš slišal iz kraljeve hiše, boš to povedal duhovnikoma Cadóku in Abjatárju.

³⁶Glej, onadva imata tam s seboj svoja dva sinova, Cadókovega sina Ahimáaca in Abjatárjevega sina Jonatana. Po njima boste poslali k meni vsako stvar, ki jo lahko slišite.«

³⁷Tako je Davidov prijatelj Hušáj prišel v mesto in Absalom je prišel v Jeruzalem.

2. Samuelova 15

¹A potem se zgodi, da si oskrbi Absalom voz in konj in petdeset mož, da bi tekali pred njim.

²In Absalom je vstajal zgodaj in postajal pri poti v vrata, in kadar je kdo imel pravdo, ki je imela priti pred kralja v razsodbo, ga je Absalom poklical k sebi in vprašal: Iz katerega mesta si? In odgovori: Hlapec tvoj je iz enega rodov Izraelovih.

³Absalom mu pa reče: Glej, tvoja stvar je dobra in pravična; a ni ga postavljenega od kralja, ki bi te zaslišal.

⁴Tudi je Absalom dejal: O da bi me postavili za sodnika v deželi, da pride k meni vsak, kdor ima pravdo ali tožbo, in jaz bi mu poskrbel za pravico!

⁵In če je kdo pristopil, da mu stori poklon, je iztegnil svojo roko ter ga zadržal in ga poljubil.

⁶In na ta način je delal Absalom vsem Izraelcem, ki so prihajali h kralju na sodbo, in tako je kradel zase srca mož Izraelovih.

⁷In ko se mu je končalo štirideseto leto, reče Absalom kralju: Prosim, naj grem v Hebron in izvršim obljubo svojo, ki sem jo storil Gospodu.

⁸Hlapec tvoj je namreč storil obljubo, ko je bival v Gesurju v Siriji, rekši: Ako me Gospod res pripelje spet v Jeruzalem, storim službo Gospodu.

⁹In kralj mu veli: Pojdi v miru! Vstane torej in gre v Hebron.

¹⁰Poslal pa je bil Absalom oglednike po vseh rodovih Izraelovih s poveljem: Kadar začujete trombe glas, recite: Zakraljeval je Absalom v Hebronu!

¹¹Z Absalomom pa je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so šli v nedolžnosti svoji, ne da bi bili kaj vedeli za to reč.

¹²In Absalom pošlje po Ahitofela Gilonskega, svetnika Davidovega, naj pride iz mesta svojega, iz Gila, ko je klal daritve. In zarota se je jačila, ker se je ljudstvo bolj in bolj množilo pri Absalomu.

¹³V tem pride glasnik in sporoči Davidu: Srce mož Izraelovih se je vdalo Absalomu.

¹⁴In David reče vsem hlapcem svojim, ki so bili pri njem v Jeruzalemu: Vstanite, bežímo! sicer nam ne bo rešitve pred Absalomom. Hitite, da gremo, da nas ne prenagli in dohiti in spravi nesrečo nad nas in udari mesto z ostrino meča.

¹⁵In kraljevi hlapci mu reko: Glej, hlapci tvoji store, karkoli izvoli gospod moj, kralj.

¹⁶In kralj gre iz mesta in vsa družina njegova za njim; samo deset žen, priležnic, je pustil doma, naj čuvajo hišo.

¹⁷Gre torej kralj iz mesta in vse ljudstvo peš za njim, in ustavijo se pri Skrajni hiši.

¹⁸In vsi hlapci njegovi so šli mimo njega, tudi vsi Keretejci in Peletejci in vsi Gatovci, šeststo mož, ki so bili prišli v spremstvu njegovem iz Gata, so šli pred obličjem kraljevim.

¹⁹Tedaj reče kralj Itaju Gatovcu: Čemu greš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Zakaj tujec si, pa tudi prognanec; vrni se v svoj kraj!

²⁰Šele včeraj si prišel, in danes že naj bi te pustil hoditi semtertja z nami, ker moram iti kamorkoli. Vrni se in pelji nazaj brate svoje; milost in resnica bodi s teboj!

²¹A Itaj odgovori kralju in reče: Kakor res Gospod živi in kakor živi gospod moj, kralj, gotovo, kjerkoli bode gospod moj, kralj, najsi gre za smrt ali za življenje, tam bode tudi hlapec tvoj!

²²In David veli Itaju: Pridi in pojdi naprej! Šel je torej Itaj Gatovec naprej in vsi možje njegovi in vsi otročiči, ki so bili ž njim.

²³In vsa dežela je jokala z velikim glasom, in vse ljudstvo je šlo čez potok. In kralj preide čez potok Kidron, tudi vse ljudstvo preide, proti potu v puščavo.

²⁴In glej, Zadok je tudi prišel in vsi leviti ž njim, nesoč skrinjo zaveze Božje; in postavili so skrinjo Božjo, in Abiatar je šel gori, dokler ni prešlo vse ljudstvo, kar ga je šlo iz mesta.

²⁵Kralj pa veli Zadoku: Nesi skrinjo Božjo nazaj v mesto! Ako najdem milost v očeh Gospodovih, me privede nazaj in mi jo zopet da videti in njeno prebivališče;

²⁶ako mi pa poreče takole: Nisi mi po volji – glej, tu sem, naj stori z mano, kakor se mu vidi prav.

²⁷Še reče kralj Zadoku duhovniku: Nisi li videc? Vrni se v mesto v miru in dva sinova tvoja s teboj, Ahimaaz, sin tvoj, in Jonatan, sin Abiatarjev.

²⁸Glej, počakam pri brodih ob puščavi, da pride vest od vas in mi sporočite.

²⁹Zadok torej in Abiatar sta zopet odnesla skrinjo Božjo v Jeruzalem, in ostala sta tam.

³⁰David pa je šel gori po pobočju Oljske gore in je grede jokal, in glavo je imel pokrito in je šel bos; in vse ljudstvo, ki je bilo pri njem, je šlo gori s pokritimi glavami in je gredoč jokalo.

³¹In nekdo oznani Davidu, rekoč: Ahitofel je med zarotniki z Absalomom. David pa reče: O Gospod, prosim, obrni svet Ahitofelov v neumnost!

³²In zgodi se, ko dospe David na vrh, kjer so molili Boga, glej, Husaj Arkičan mu pride naproti in suknjo je imel raztrgano in glavo posuto s prstjo.

³³In David mu reče: Ako pojdeš z menoj, mi bodeš v težavo;

³⁴ako se pa povrneš v mesto in porečeš Absalomu: Hlapec tvoj hočem biti, o kralj; kakor sem bil doslej očeta tvojega hlapec, bodem zdaj tvoj hlapec, ovržeš meni v prid svet Ahitofelov.

³⁵Ne bodeta li tam s teboj Zadok in Abiatar, duhovnika? Zatorej, karkoli začuješ iz hiše kraljeve, naznani Zadoku in Abiatarju, duhovnikoma!

³⁶Glej, imata ondi pri sebi dva svoja sinova, Ahimaaza Zadokovega in Jonatana Abiatarjevega: po njiju mi sporočite, karkoli boste slišali.

³⁷Odide torej Husaj, prijatelj Davidov, v mesto. In Absalom je prišel v Jeruzalem.