2. Samuelova 12

¹Gospod je k Davidu poslal Natána. Ta je prišel k njemu in mu rekel: »Bila sta dva moža v enem mestu; eden bogat, drugi pa reven.

²Bogat človek je imel silno mnogo tropov in čred,

³toda reven človek ni imel ničesar, razen ene majhne ovčje jagnjice, ki jo je kupil in jo preživljal. Ta je zrasla skupaj z njim in z njegovimi otroki; jedla je od njegove lastne hrane, pila iz njegove lastne čaše, ležala v njegovem naročju in mu je bila kakor hči.

⁴K bogatašu pa je prišel popotnik in žal mu je bilo vzeti od svojega lastnega tropa in od svoje lastne črede, da pripravi za popotnika, ki je prišel k njemu, temveč je vzel reveževo jagnje in to pripravil za človeka, ki je prišel k njemu.«

⁵Davidova jeza je bila silno vžgana zoper tega moža in Natánu je rekel: »Kakor Gospod živi, mož, ki je storil to stvar, bo zagotovo umrl

⁶in četverno bo povrnil jagnje, ker je storil to stvar in ker ni imel usmiljenja.«

⁷Natán je rekel Davidu: »Ti si ta človek. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te [za] kralja nad Izraelom in te osvobodil iz Savlove roke.

⁸Dal sem ti hišo tvojega gospodarja in v tvoje naročje žene tvojega gospodarja in dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še več takšnih in takšnih stvari.

⁹Zakaj si preziral Gospodovo zapoved, da si storil zlo v njegovem pogledu? Hetejca Urijája si ubil z mečem in njegovo ženo vzel, da postane tvoja žena, njega pa si umoril z mečem Amónovih otrok.

¹⁰Zdaj torej meč ne bo nikoli odšel od tvoje hiše, ker si me preziral in si vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹

¹¹Tako govori Gospod: ›Glej, zoper tebe bom vzdignil zlo iz tvoje lastne hiše in pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu in ta bo ležal s tvojimi ženami v pogledu tega sonca.

¹²Kajti ti si to delal naskrivaj, toda jaz bom to stvar storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«

¹³David je rekel Natánu: »Grešil sem zoper Gospoda.« Natán je rekel Davidu: »Gospod je tudi odstranil tvoj greh; ne boš umrl.

¹⁴Vendar ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom veliko priložnost, da izrekajo bogokletje, bo tudi otrok, ki ti je rojen, zagotovo umrl.«

¹⁵In Natán je odšel od njegove hiše. Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu in ta je bil zelo bolan.

¹⁶David je zato rotil Boga za otroka in David se je postil in vstopil ter vso noč ležal na zemlji.

¹⁷Starešine njegove hiše so vstali in odšli k njemu, da ga vzdignejo z zemlje, toda ni hotel niti ni z njimi jedel kruha.

¹⁸Pripetilo se je na sedmi dan, da je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je bil otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, medtem ko je bil otrok še živ, smo mu govorili, pa ni hotel poslušati našega glasu. Kako bo torej žalostil samega sebe, če mu povemo, da je otrok mrtev?«

¹⁹Toda ko je David videl, da so njegovi služabniki šepetali, je David zaznal, da je bil otrok mrtev. Zato je David rekel svojim služabnikom: »Je otrok mrtev?« Rekli so: »Mrtev je.«

²⁰Potem se je David vzdignil z zemlje, se umil, mazilil, zamenjal svojo obleko, prišel v Gospodovo hišo in oboževal. Potem je prišel v svojo lastno hišo; in ko je zahteval, so predenj postavili kruh in je jedel.

²¹Potem so mu njegovi služabniki rekli: »Kakšna stvar je ta, ki si jo storil? Postil si se in jokal zaradi otroka, medtem ko je bil živ, toda ko je bil otrok mrtev, si vstal in jedel kruh.«

²²Rekel je: »Medtem ko je bil otrok še živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem: ›Kdo lahko pove, ali mi bo Bog milostljiv, da bo otrok lahko živel?‹

²³Toda sedaj je mrtev, zakaj bi se torej postil? Ali ga lahko ponovno privedem nazaj? Jaz bom šel k njemu, toda on se ne bo vrnil k meni.«

²⁴David je potolažil svojo ženo Batšébo in šel noter k njej in ležal z njo in rodila je sina in njegovo ime je imenoval Salomon. In Gospod ga je ljubil.

²⁵In poslal je po roki preroka Natána in ta je njegovo ime imenoval Jedidjá, zaradi Gospoda.

²⁶Joáb se je boril zoper Rabo Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto.

²⁷Joáb je poslal poslance k Davidu in rekel: »Boril sem se zoper Rabo in zavzel mesto vodá.

²⁸Zdaj torej zberi skupaj preostanek ljudstva in se utabôri zoper mesto in ga zavzemi, da ne bi jaz zavzel mesta in bi se ta imenoval po mojem imenu.«

²⁹In David je vse ljudstvo zbral skupaj in odšel v Rabo in se bojeval zoper njo ter jo zavzel.

³⁰Vzel je krono njihovega kralja iz njegove glave, katere teža je bila talent zlata z dragocenimi kamni in ta je bila postavljena na Davidovo glavo. In iz mesta je prinesel plena v velikem obilju.

³¹Privedel je ljudstvo, ki je bilo tam in jih postavil pod žage, pod brane iz železa, pod sekire iz železa in jih primoral, da gredo skozi opekarsko peč. Tako je storil vsem mestom Amónovih otrok. Tako se je David in vse ljudstvo vrnilo v Jeruzalem.

2. Samuelova 12

¹In Gospod pošlje Natana k Davidu. In pride k njemu ter mu reče: Dva moža sta bila v enem mestu: eden bogat, drugi ubog.

²Bogatin je imel silno veliko ovac in goved.

³A ubožec ni imel ničesar razen edine drobne ovčice, ki si jo je bil kupil in zredil; in zrasla je pri njem ž njegovimi otroki vred: od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spavala, in bila mu je kakor hči.

⁴Pa pride popotnik k bogatinu, in temu se je žalilo vzeti iz ovac in goved svojih, da pripravi jed popotniku, ki je prišel k njemu, ampak vzame ubožcu ovčico ter jo pripravi možu, ki je dospel k njemu.

⁵In Davidov srd se silno razvname zoper tistega moža, in veli Natanu: Kakor res Gospod živi, sin smrti je človek, ki je to storil;

⁶tudi ovco mora povrniti četvero, ker je tako reč storil in ker se mu ni smililo.

⁷Natan pa reče Davidu: Ti si tisti mož! Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Jaz sem te pomazilil za kralja nad Izraelom in jaz sem te otel iz roke Savlove,

⁸in dal sem ti gospodarja tvojega hišo in gospodarja tvojega žene v naročje tvoje, in dal sem ti hišo Izraelovo in Judovo; in ako bi to bilo premalo, bi hotel pridejati še to in ono.

⁹Zakaj si zaničeval besedo Gospodovo, da si storil, kar je hudo v očeh Gospodovih? Urija Hetejca si udaril z mečem in ženo njegovo sebi vzel za ženo, njega pa si umoril z mečem Amonovih sinov!

¹⁰Sedaj torej ne odstopi meč od hiše tvoje nikdar, ker si me zaničeval in si vzel Uriju Hetejcu ženo, da bodi tvoja žena.

¹¹Tako pravi Gospod: Glej, hočem obuditi nesrečo zoper tebe iz hiše tvoje, in vzamem žene tvoje tebi pred očmi in jih dam bližnjemu tvojemu, da bo spal pri ženah tvojih pri svetlem solncu.

¹²Ti si res to skrivaj storil, ali jaz to storim vpričo vsega Izraela, ob belem dnevu.

¹³In David reče Natanu: Grešil sem zoper Gospoda. A Natan reče Davidu: Gospod je tudi odvzel greh tvoj, ne boš umrl.

¹⁴Toda ker si s tem dejanjem dal priliko sovražnikom Gospodovim, da preklinjajo, zato tudi sin, ki se ti je rodil, gotovo umre.

¹⁵In Natan odide domov. In Gospod udari otroka, ki ga je rodila žena Urijeva Davidu, in razboli se na smrt.

¹⁶In David je iskal Boga zavoljo dečka in se je postil in prišel in ležal vso noč na tleh.

¹⁷Tedaj vstanejo starejšine hiše njegove in stopijo okrog njega, da bi ga vzdignili s tal, ali on ni hotel, tudi ni jedel kruha ž njimi.

¹⁸In zgodi se sedmi dan, da umrje dete. Bali so se pa hlapci Davidovi mu povedati, da je dete mrtvo, kajti dejali so: Glej, ko je dete še živelo, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu; kako naj mu povemo, da je dete mrtvo? Lahko stori kaj hudega.

¹⁹David pa, videč, da šepetajo med seboj hlapci njegovi, zazna, da je umrlo dete, in vpraša hlapce: Je li dete umrlo? Reko: Umrlo je.

²⁰Tedaj vstane David s tal in se umije in pomaže in preobleče, ter pride v hišo Gospodovo in moli. In ko se vrne domov, veli, naj mu prineso kruha, in jedel je.

²¹Nato mu reko hlapci njegovi: Kaj je to, kar počenjaš? Ko je dete živelo, si se postil in plakal zanje, ko pa je dete mrtvo, si vstal in ješ kruh?

²²Odgovori: Dokler je dete še živelo, sem se postil in plakal, zakaj menil sem: Kdo ve, mi li ne bode Gospod milosten, da živo ostane dete?

²³Ali zdaj, ko je mrtvo, kaj bi se postil? Ga li morem v življenje povrniti? Jaz pač pojdem k njemu, a ono se ne vrne k meni.

²⁴In ko je David potolažil Batsebo, ženo svojo, je šel k njej in spal ž njo. In rodila je sina, tega je imenoval Salomona. In Gospod ga je ljubil,

²⁵in sporočil je po Natanu proroku, in on mu je dal ime Jedidija zaradi Gospoda.

²⁶Joab pa se je bojeval zoper Rabo sinov Amonovih in je zavzel kraljevo mesto.

²⁷In Joab pošlje sle k Davidu in sporoči: Bojeval sem se zoper Rabo in tudi zavzel Vodno mesto.

²⁸Sedaj pa zberi ostalo ljudstvo in oblezi mesto ter ga dobodi, da ga jaz ne dobim in se bo imenovalo po meni!

²⁹David torej zbere vse ljudstvo in gre proti Rabi in se bojuje zoper njo ter jo dobi.

³⁰In vzame krono njih kralja ž njegove glave, in njena teža je bila talent zlata in v njej so bili dragi kameni; in posadili so jo Davidu na glavo. Tudi plena iz mesta je odpeljal silno veliko.

³¹Ljudstvo pa, ki je bilo v njem, je odpeljal in jih je postavil k žagam in k železnim strojem in k železnim sekiram ter jim je velel iti v opekarnice. Tako je storil vsem mestom Amonovih sinov. Potem se je vrnil David in vse ljudstvo v Jeruzalem.