2. Samuelova 11

¹Pripetilo se je, potem ko je minilo leto, ob času, ko gredo kralji na bitko, da je David poslal Joába in z njim svoje služabnike in ves Izrael in uničili so Amónove otroke in oblegali Rabo. Toda David se je še vedno zadrževal v Jeruzalemu.

²Ob večernem času se je pripetilo, da se je David dvignil iz svoje postelje in hodil po strehi kraljeve hiše in s strehe je videl žensko, ki se je umivala in ženska je bila na pogled zelo krasna.

³David je poslal in poizvedel za žensko. Nekdo je rekel: »Mar ni to Batšéba, Eliámova hči, žena Hetejca Urijája?«

⁴David je poslal poslance in jo vzel. Vstopila je k njemu in ležal je z njo, kajti očiščena je bila od svoje nečistosti in vrnila se je v svojo hišo.

⁵Ženska je spočela in poslala in povedala Davidu ter rekla: »Jaz sem z otrokom.«

⁶David je poslal k Joábu, rekoč: »Pošlji mi Hetejca Urijája.« In Joáb je poslal Urijája k Davidu.

⁷Ko je Urijá prišel k njemu, je David od njega zahteval, kako je šlo Joábu in kako je šlo ljudstvu in kako je uspevala vojna.

⁸David je Urijáju rekel: »Pojdi dol k svoji hiši in si umij stopala.« Urijá je odšel iz kraljeve hiše in sledilo mu je darilo kraljeve jedi.

⁹Toda Urijá je spal pri vratih kraljeve hiše z vsemi služabniki svojega gospoda in ni odšel dol k svoji hiši.

¹⁰Ko so Davidu povedali, rekoč: »Urijá ni odšel dol k svoji hiši,« je David rekel Urijáju: »Ali ne prihajaš iz svojega potovanja? Zakaj potem nisi šel dol k svoji hiši?«

¹¹Urijá je Davidu rekel: »Skrinja, Izrael in Juda prebivajo v šotorih in moj gospod Joáb in služabniki mojega gospoda so utaborjeni na odprtih poljih; ali bom jaz potem šel v svojo hišo, da jem, da pijem in da ležim s svojo ženo? Kakor ti živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil te stvari.«

¹²In David je rekel Urijáju: »Ostani tukaj tudi danes, jutri pa ti bom pustil oditi.« Tako je Urijá ostal v Jeruzalemu ta dan in naslednji dan.

¹³Ko ga je David poklical, je pred njim jedel in pil in ga je opijanil in zvečer je odšel ven, da bi s služabniki svojega gospoda legel na svojo posteljo, toda ni šel dol k svoji hiši.

¹⁴Zjutraj pa se je zgodilo, da je David napisal pismo Joábu in to poslal po Urijájevi roki.

¹⁵V pismu je napisal, rekoč: »Postavite Urijája na sprednji del najbolj vroče bitke in se umaknite od njega, da bo lahko udarjen in umre.«

¹⁶Pripetilo se je, ko je Joáb opazoval mesto, da je Urijája določil na kraj, kjer je vedel, da so bili hrabri možje.

¹⁷Možje iz mesta so odšli ven in se borili z Joábom in tam so padli nekateri izmed ljudstva, izmed Davidovih služabnikov in tudi Hetejec Urijá je umrl.

¹⁸Potem je Joáb poslal in Davidu povedal vse stvari glede vojne

¹⁹in naročil poslancu, rekoč: »Ko boš končal s sporočanjem stvari kralju glede vojne

²⁰in če bo tako, da se bo vzdignil kraljevi bes in ti reče: ›Zakaj ste se približali tako blizu mesta, ko ste se bojevali? Mar niste vedeli, da bodo streljali iz obzidja?

²¹Kdo je udaril Jerubéšetovega sina Abiméleha? Ali ni ženska iz obzidja vrgla nanj kos mlinskega kamna, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ Potem reci: ›Tudi tvoj služabnik Hetejec Urijá je mrtev.‹«

²²Tako je poslanec odšel in prišel in pokazal Davidu vse, za kar ga je Joáb poslal.

²³Poslanec je Davidu rekel: »Ljudje so zagotovo prevladali zoper nas in prišli ven, k nam na polje in mi smo bili nad njimi celo do vhoda velikih vrat.

²⁴In strelci so streljali iz obzidja na tvoje služabnike; in nekateri izmed kraljevih služabnikov so mrtvi in tudi tvoj služabnik Hetejec Urijá je mrtev.«

²⁵Potem je David rekel poslancu: »Tako boš rekel Joábu: ›Ne dopusti, da te ta stvar razžali, kajti meč požre enega kakor drugega. Svojo bitko zoper mesto naredi močnejšo in ga premagaj. Ohrabri ga.‹«

²⁶Ko je Urijájeva žena slišala, da je bil njen soprog Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom.

²⁷Ko je žalovanje minilo, je David poslal in jo privedel k svoji hiši in postala je njegova žena in mu rodila sina. Toda stvar, ki jo je David storil, je razžalila Gospoda.

2. Samuelova 11

¹In ko je preteklo leto, ob času, ko hodijo kralji ven na boj, pošlje David Joaba in hlapce svoje ž njim in vsega Izraela; in opustošili so deželo Amonovih sinov in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu.

²In zgodi se proti večeru, ko je vstal David iz postelje in se je izprehajal po strehi kraljeve hiše, da je videl s strehe ženo, ki se je kopala. Žena pa je bila silno lepega lica.

³In David pošlje in vpraša po tisti ženi. In nekdo reče: Ni li Batseba, hči Eliamova, žena Urija Hetejca?

⁴In David pošlje tja sle in jo da pripeljati. In pride k njemu, in on je spal pri njej. In ko se je očistila nečistote svoje, se vrne v hišo svojo.

⁵In žena je spočela; in pošlje ter oznani Davidu, rekoč: Spočela sem.

⁶In David sporoči Joabu: Pošlji mi Urija Hetejca! In Joab pošlje Urija k Davidu.

⁷In ko pride Urija k njemu, ga vpraša David, kako se godi Joabu in ljudstvu ter kako napreduje vojska.

⁸In David veli Uriju: Pojdi doli v hišo svojo in umij si noge! In Urija odide iz kraljeve hiše, in za njim pride kraljevo darilo.

⁹Ali Urija je spal pred vrati kraljeve hiše z vsemi hlapci gospoda svojega in ni šel doli v hišo svojo.

¹⁰In ko so povedali Davidu: Urija ni šel doli v hišo svojo, reče David Uriju: Nisi li prišel s pota? Zakaj nisi stopil doli v hišo svojo?

¹¹Urija pa odgovori Davidu: Skrinja in Izrael in Juda bivajo v šatorih, in Joab, gospod moj, in gospoda mojega hlapci tabore na polju, in jaz naj bi šel v hišo svojo, da jem in pijem in spim pri ženi svoji? Kakor res živiš in kakor živi duša tvoja, tega ne storim!

¹²In David veli Uriju: Ostani tu še danes, jutri te odpošljem! Tako je ostal Urija v Jeruzalemu tisti in naslednji dan.

¹³In David ga povabi, da bi jedel in pil pred njim, in ga upijani; ali on gre zvečer ven leč na ležišče svoje s hlapci gospoda svojega, in ni šel doli v hišo svojo.

¹⁴Zjutraj pa napiše David list Joabu in ga pošlje po Uriju.

¹⁵V list pa napiše takole: Postavite Urija prvega tja, kjer je bitka najhujša, in umeknite se od njega, da ga udarijo in umre.

¹⁶Ko je torej Joab obkolil mesto, postavi Urija na mesto, za katero je vedel, da so tam junaški možje.

¹⁷In možje planejo iz mesta in se bojujejo z Joabom, in padejo nekateri iz ljudstva, iz hlapcev Davidovih, tudi Urija Hetejec umrje.

¹⁸Nato pošlje Joab in naznani Davidu vse, kar se je v boju prigodilo,

¹⁹in zapove slu, rekoč: Ko kralju dopoveš vse, kar se je v boju zgodilo,

²⁰in boš videl, da se razsrdi in ti poreče: Zakaj ste tako blizu pristopili k mestu, da se bojujete? Niste li vedeli, da bodo z ozidja doli streljali?

²¹Kdo je ubil Abimeleka, sina Jerub-besetovega? ni li vrgla žena zgornjega mlinskega kamena nanj z obzidja, da je umrl v Tebezu? Zakaj ste pristopili tako blizu zidovja? – tedaj reci: Hlapec tvoj, Urija Hetejec, je tudi mrtev.

²²Šel je torej sel, in pride in oznani Davidu vse, kar mu je sporočil Joab.

²³In reče sel Davidu: Možje so bili močnejši nego mi in so planili nad nas na polje, mi pa smo jih potisnili nazaj do vhoda v mestna vrata.

²⁴In strelci so streljali na hlapce tvoje z obzidja, da so umrli nekateri hlapcev kraljevih, in hlapec tvoj, Urija Hetejec, je tudi mrtev.

²⁵David reče slu: Reci Joabu: Naj se ti ne zdi prehuda ta reč, zakaj meč požre zdaj tega, zdaj onega; vztrajaj le v boju zoper mesto in ga razdeni! S tem ga ohrabri!

²⁶Ko pa je slišala žena Urijeva, da je umrl Urija, njen mož, je žalovala po svojem soprogu.

²⁷In ko je minilo žalovanje, pošlje David in jo vzame v hišo svojo, in je postala žena njegova in mu je rodila sina. Ali reč, ki jo je bil David storil, je bila huda v očeh Gospodovih.