2. Mojzesova 15 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

2. Mojzesova 15

¹Potem so Mojzes in Izraelovi otroci peli Gospodu tole pesem in govorili, rekoč: »Prepeval bom Gospodu, kajti sijajno je zmagal. Konja in njegovega jezdeca je vrgel v morje.

²Gospod je moja moč in pesem in postal je rešitev moje duše. On je moj Bog in pripravil mu bom prebivališče; Bog mojega očeta in poviševal ga bom.

³Gospod je bojevnik. Gospod je njegovo ime.

⁴Faraonove vozove in njegovo vojsko je vrgel v morje. Tudi njegovi izbrani častniki so se utopili v Rdečem morju.

⁵Globine so jih pokrile. Na dno so potonili kakor kamen.

⁶Tvoja desnica, oh Gospod, je postala veličastna v oblasti. Tvoja desnica, oh Gospod, je sovražnika razbila na koščke.

⁷V veličini svoje odličnosti si premagal tiste, ki so se vzdignili zoper tebe. Ti pošiljaš svoj bes, ki jih je použil kakor strnišče.

⁸S sunkom vetra tvojih nosnic so bile vode zbrane skupaj, poplave so stale pokončno kakor kup in globine so bile strjene v srcu morja.

⁹Sovražnik je rekel: ›Zasledoval bom, dohitel bom, razdelil bom ukradeno blago. Moje poželenje bo zadovoljeno nad njimi. Izvlekel bom svoj meč, moja roka jih bo uničila.‹

¹⁰Zapihal si s svojim vetrom, morje jih je pokrilo. Potonili so kakor svinec v mogočnih vodah.

¹¹Kdo je podoben tebi, oh Gospod, med bogovi? Kdo je podoben tebi, veličasten v svetosti, strašen v hvalah, ki delaš čudeže?

¹²Izteguješ svojo desnico, zemlja jih je požrla.

¹³V svojem usmiljenju si vodil svoje ljudstvo, ki si ga odkupil. V svoji moči si jih vodil k svojemu svetemu prebivališču.

¹⁴§ Ljudstvo bo slišalo in bo prestrašeno. Bridkost se bo polastila filistejskih prebivalcev.

¹⁵Potem bodo edómski vojvode osupli; mogočni možje Moába, polastilo se jih bo trepetanje; vsi prebivalci Kánaana se bodo stopili.

¹⁶Strah in groza bosta padla nanje. Z veličino tvojega lakta bodo tako mirni kakor kamen, dokler tvoje ljudstvo ne gre mimo, oh Gospod, dokler ne gre mimo ljudstvo, ki si ga ti odkupil.

¹⁷Privedel jih boš noter in jih zasadil na gori svoje dediščine, na kraju, oh Gospod, ki si ga ti naredil zase, da v njem prebivaš, v Svetišču, oh Gospod, ki so ga tvoje roke osnovale.

¹⁸Gospod bo kraljeval na veke vekov.«

¹⁹Kajti faraonov konj je šel noter v morje s svojimi bojnimi vozovi in s svojimi konjeniki in Gospod je nadnje ponovno privedel morske vode, toda Izraelovi otroci so šli po suhi zemlji sredi morja.

²⁰Mirjam, prerokinja, Aronova sestra, je v svojo roko vzela tamburin in vse ženske so za njo odšle ven s tamburini in s plesi.

²¹Mirjam jim je odgovorila: »Prepevajte Gospodu, kajti sijajno je zmagal; konja in njegovega jezdeca je vrgel v morje.«

²²§ Tako je Mojzes privedel Izraela od Rdečega morja in šli so ven v divjino Šur, in šli so tri dni v divjino, pa niso našli nobene vode.

²³Ko so prišli do Mare, niso mogli piti od vodá Mare, kajti bile so grenke. Zato je bilo njeno ime imenovano Mara.

²⁴Ljudstvo je godrnjalo zoper Mojzesa, rekoč: »Kaj bomo pili?«

²⁵In klical je h Gospodu in Gospod mu je pokazal les. Ko je le-tega vrgel v vode, so vode postale sladke. Tam je zanje naredil zakon in odredbo in tam jih je preizkusil

²⁶in rekel: »Če boš pazljivo prisluhnil glasu Gospoda, svojega Boga in boš delal to, kar je pravilno v njegovem pogledu in boš prisluhnil njegovim zapovedim in se držal vseh njegovih zakonov, ne bom položil nate nobene od teh bolezni, ki sem jih privedel nad Egipčane, kajti jaz sem Gospod, ki te ozdravlja.«

²⁷In prišli so do Elíma, kjer je bilo dvanajst vodnjakov vode in sedemdeset palm, in tam so se utaborili ob vodah.

2. Mojzesova 15

¹Tedaj je pel Mojzes in sinovi Izraelovi tole pesem Gospodu, govoreč takole: Pel bom Gospodu, ker se je slavno poveličal: konja in jezdeca njegovega je pahnil v morje.

²Moč moja in pesem moja je Gospod, on mi je postal rešitev. Ta je moj Bog mogočni, slavil ga bom, očeta mojega Bog, poveličeval ga bom.

³Gospod je pravi vojščak, Gospod je ime njegovo.

⁴Faraonove vozove in vojsko njegovo je pahnil v morje, in najizvrstnejši vojvode njegovi so se pogreznili v Rdeče morje.

⁵Valovje jih je zagrnilo, pogreznili so se v globočine kakor kamen.

⁶Desnica tvoja, Gospod, se je poveličala v moči, desnica tvoja, Gospod, je strla sovražnika.

⁷In v obilosti svojega veličastva si porazil nje, ki so se vzpenjali zoper tebe; izpustil si jezo svojo, ta jih je požrla kot strnišče.

⁸In z dihom nozdrvi tvojih so se nakopičile vode, tekoče vode so se postavile kakor jez, zgostili so se valovi v srcu morja.

⁹Rekel je sovražnik: Poženem se za njim, dohitim ga, delil bom plen, nasitila se jih bo pohlepnost moja; izderem meč svoj, roka moja jih pokonča.

¹⁰A ti si pihnil z vetrom svojim – morje jih je zagrnilo, potopili so se kakor svinec v silnih vodah.

¹¹Kdo je tebi enak med bogovi, Gospod? kdo je kakor ti, poveličan v svetosti, poln vzvišene slave, čudeže delajoč?

¹²Iztegnil si desnico svojo, in požrla jih je zemlja.

¹³Ti si peljal v usmiljenju svojem ljudstvo, ki si ga bil odkupil; peljal si jih v moči svoji k prebivališču svetosti svoje.

¹⁴Začuvši to, so vztrepetali narodi, strah je prevzel prebivalce filistejske.

¹⁵Tedaj so se prestrašili vojvode edomski, trepet se je polastil korenjakov moabskih, zbali so se prebivalci kanaanski.

¹⁶Naj jih obidejo strahovi in prešine groza, zaradi mogočnosti tvoje roke naj otrpnejo kakor kamen, dokler ne prejde mimo ljudstvo tvoje, Gospod, dokler ne prejde mimo ljudstvo, ki si ga sebi pridobil.

¹⁷Vpeljal jih boš in jih zasadil na gori dediščine svoje, na mesto, ki si ga pripravil, Gospod, za prebivanje svoje, v svetišče, Gospod, ki so ga utrdile roke tvoje.

¹⁸Gospod bo kraljeval vselej in vekomaj!

¹⁹Kajti konji Faraonovi ž njegovimi vozovi in konjiki so šli v morje, in Gospod je poslal nadnje vode morja, sinovi Izraelovi pa so šli po suhem sredi morja.

²⁰In Mirjama prorokinja, sestra Aronova, je vzela boben v roko, in vse žene so šle za njo z bobni in v kolu.

²¹In Mirjama jim je odpevala: Pojte Gospodu, ker se je slavno poveličal: konja in jezdeca njegovega je pahnil v morje.

²²In Mojzes ukaže, da odrine Izrael od Rdečega morja, in šli so v puščavo Sursko. In potujoč tri dni po puščavi, niso našli vode.

²³In prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka. Zato se imenuje ta kraj Mara.

²⁴In ljudstvo je mrmralo zoper Mojzesa, govoreč: Kaj bomo pili?

²⁵On pa je klical h Gospodu, in pokaže mu Gospod les, in ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka. Tu mu je dal postavo in pravice, in tu ga je izkusil

²⁶in rekel: Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v očeh njegovih, in pazil na zapovedi njegove in čuval vse postave njegove, ne pošljem nad te nobene teh bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, zdravnik tvoj.

²⁷In prišli so v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm, in utaborili so se tam pri vodah.