2. Mojzesova 16

¹Odšli so na svoje potovanje od Elíma in vsa skupnost Izraelovih otrok je prišla v Sinsko divjino, ki je med Elímom in Sinajem, na petnajsti dan drugega meseca po njihovem odhodu iz egiptovske dežele.

²Celotna skupnost Izraelovih otrok je v divjini godrnjala zoper Mojzesa in Arona

³in Izraelovi otroci so jima rekli: »Bog daj, da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa in ko smo jedli kruha do sitega, kajti privedla sta nas v to divjino, da ta celoten zbor ubijeta z lakoto.«

⁴Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, za vas bom z neba deževal kruh in ljudstvo bo šlo ven in vsak dan nabralo določeno mero, da jih lahko preizkusim, ali se bodo ravnali po moji postavi ali ne.

⁵In zgodilo se bo, da bodo na šesti dan pripravili to, kar so prinesli in tega bo dvakrat toliko, kolikor so dnevno nabrali.«

⁶Mojzes in Aron sta vsem Izraelovim otrokom rekla: »Zvečer, takrat boste vedeli, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele

⁷in zjutraj, potem boste videli Gospodovo slavo, kajti on posluša vaša mrmranja zoper Gospoda. Kaj pa sva midva, da mrmrate zoper naju?«

⁸Mojzes je rekel: »To se bo zgodilo, ko vam bo Gospod zvečer dal za jesti meso in zjutraj kruha do sitega, zakaj Gospod sliši vaša mrmranja, ki jih mrmrate zoper njega. Kaj pa sva midva? Vaša mrmranja niso zoper naju, temveč zoper Gospoda.«

⁹Mojzes je spregovoril Aronu: »Povej vsej skupnosti Izraelovih otrok: ›Pridite bliže, pred Gospoda, kajti slišal je vaša mrmranja.‹«

¹⁰Pripetilo se je, ko je Aron govoril celotni skupnosti Izraelovih otrok, da so pogledali proti divjini in glej, Gospodova slava se je prikazala v oblaku.

¹¹Gospod je spregovoril Mojzesu, rekoč:

¹²»Slišal sem mrmranja Izraelovih otrok. Govori jim, rekoč: ›Zvečer boste jedli meso in zjutraj boste nasičeni s kruhom in vedeli boste, da jaz sem Gospod, vaš Bog.‹«

¹³Pripetilo se je, da so se zvečer pojavile prepelice in pokrile tabor in zjutraj je rosa ležala naokoli vojske.

¹⁴Ko je rosa, ki je ležala, izparela, glej, na obličju divjine je ležala majhna okrogla stvar, tako majhna kakor slana na tleh.

¹⁵§ Ko so Izraelovi otroci to zagledali, so drug drugemu rekli: »To je mana.« Kajti niso vedeli, kaj je bilo to. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje za jesti.

¹⁶To je stvar, ki jo je Gospod zapovedal: ›Vsak mož naj od tega nabere glede na svoje prehranjevanje, gomer za vsakega človeka, glede na število vaših oseb; vzemite vsak mož za tiste, ki so v njegovih šotorih.‹«

¹⁷Izraelovi otroci so storili tako in nabrali, nekateri več, drugi manj.

¹⁸Ko so to izmerili z gomerjem, kdor je nabral veliko, ni imel preveč in kdor je nabral malo, ni imel pomanjkanja. Vsak človek je nabral glede na svoje prehranjevanje.

¹⁹Mojzes je rekel: »Naj noben človek od tega ne pusti do jutra.«

²⁰Vendar niso poslušali Mojzesa, temveč so nekateri izmed njih pustili od tega do jutra in zaredile so se ličinke ter smrad in Mojzes je bil nad njimi ogorčen.

²¹To so nabirali vsako jutro, vsak človek glede na svoje prehranjevanje. Ko pa je sonce postalo vroče, se je stopilo.

²²Pripetilo se je, da so na šesti dan nabrali dvakrat toliko kruha, dva gomerja za enega človeka, in prišli so vsi voditelji skupnosti ter povedali Mojzesu.

²³Rekel jim je: »To je to, kar je rekel Gospod: ›Jutri je počitek svetega šabata Gospodu. To, kar boste spekli, specite danes in zavrite to, kar boste vreli. To pa, kar preostane, vzemite iz uporabe, da bo obdržano do jutra.‹«

²⁴In to so vzeli iz uporabe do jutra, kakor je Mojzes zaukazal, in to ni zaudarjalo niti v tem ni bilo nobenih ličink.

²⁵Mojzes je rekel: »To jejte danes, kajti danes je šabat Gospodu. Danes tega ne boste našli na polju.

²⁶Šest dni boste to nabirali, toda na sedmi dan, ki je šabat, ne bo ničesar.«

²⁷Pripetilo se je, da je nekaj ljudi izmed ljudstva na sedmi dan odšlo, da nabirajo, pa niso našli ničesar.

²⁸Gospod je rekel Mojzesu: »Doklej boste odklanjali, da se držite mojih zapovedi in mojih postav?

²⁹Poglejte, zakaj Gospod vam je dal šabat, zato vam na šesti dan daje kruh dveh dni. Vsak človek naj ostane na svojem kraju, naj noben človek na sedmi dan ne gre iz svojega kraja.«

³⁰Tako je ljudstvo na sedmi dan počivalo.

³¹Izraelova hiša je njeno ime imenovala Mana, in ta je bila podobna koriandrovemu semenu, bela, in njen okus je bil podoben vafljem, narejenim z medom.

³²Mojzes je rekel: »To je stvar, ki jo je Gospod zapovedal: ›S tem napolnite gomer, da bo obdržano za vaše rodove, da bodo lahko videli kruh, s katerim sem vas hranil v divjini, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele.‹«

³³Mojzes je Aronu rekel: »Vzemi lonec in vanj stresi gomer, poln mane in ga položi pred Gospoda, da bo obdržan za vaše rodove.«

³⁴Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, tako je Aron to položil pred Pričevanje, da bo obdržano.

³⁵Izraelovi otroci so štirideset let jedli mano, dokler niso prišli v naseljeno deželo. Jedli so mano, dokler niso prišli do meja kánaanske dežele.

³⁶Torej gomer je desetina škafa.

2. Mojzesova 16

¹In odrinili so iz Elima, in prišla je vsa občina sinov Izraelovih v puščavo Sinsko, ki je med Elimom in med Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po svojem odhodu iz Egipta.

²In mrmrala je vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona v puščavi,

³in rekli so jima sinovi Izraelovi: O, da bi bili umrli po roki Gospodovi v deželi Egiptovski, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh dosita! kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto!

⁴Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne.

⁵In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bode dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan.

⁶In Mojzes in Aron sporočita vsem sinovom Izraelovim: Zvečer spoznate, da vas je Gospod peljal iz dežele Egiptovske,

⁷in zjutraj boste videli slavo Gospodovo, ker je on slišal mrmranje vaše zoper Gospoda, kajti kaj sva midva, da mrmrate zoper naju?

⁸In reče Mojzes: Po tem to spoznate, ko vam Gospod dá zvečer jesti mesa in zjutraj kruha dosita; ker je Gospod slišal mrmranje vaše, s katerim ste godrnjali zoper njega. Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, ampak zoper Gospoda.

⁹In veli Mojzes Aronu: Govori vsej občini sinov Izraelovih: Približajte se Gospodu, kajti slišal je mrmranje vaše.

¹⁰In zgodilo se je, ko je Aron govoril vsej občini sinov Izraelovih, da se obrnejo proti puščavi, in glej, slava Gospodova se je prikazala v oblaku.

¹¹In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč:

¹²Slišal sem mrmranje Izraelovih otrok; povej jim tole: Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha, in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.

¹³In zgodi se zvečer, da so priletele prepelice in pokrile tabor; in zjutraj je ležala rosa okrog tabora.

¹⁴Ko se je pa rosa vzdignila, glej, po površju puščave je nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana na tleh.

¹⁵In sinovi Izraelovi, videč to, so rekli drug drugemu: Kaj je to? niso namreč vedeli, kaj je. In Mojzes jim reče: To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed.

¹⁶To je beseda, ki jo je zapovedal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor more pojesti; gomer za vsako glavo, po številu vaših duš; vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šatoru.

¹⁷In storili so tako sinovi Izraelovi, in nabrali so, eden več, drugi manj.

¹⁸In so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo; vsakdo je nabral, prav kolikor je mogel snesti.

¹⁹In Mojzes jim veli: Nihče naj ne pusti kaj tega do jutra!

²⁰Toda niso Mojzesa poslušali, in nekateri so pustili ostanek do jutra; in zaredili so se v tem črvi, in usmradilo se je. In razsrdil se je Mojzes nad njimi.

²¹In nabirali so jutro za jutrom, vsakdo, kolikor je mogel pojesti; kadar pa je solnce pripekalo, se je raztajalo.

²²In zgodi se šesti dan, da nabero kruha dvakrat toliko, dva gomera za enega. In pridejo vsi prvaki občine povedat to Mojzesu.

²³In on jim reče: To je, kar je govoril Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in karkoli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra.

²⁴Deli so torej to na stran do jutra, kakor je ukazal Mojzes, a ni se usmradilo, tudi ni bilo črvov v tem.

²⁵In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju.

²⁶Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega.

²⁷Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli.

²⁸In Gospod reče Mojzesu: Doklej se pa boste upirali, da spoštujete ukaze moje in povelja moja?

²⁹Glejte, ker vam je Gospod dal praznik, zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsakdo naj ostane na svojem, nihče ne odhajaj s svojega kraja sedmi dan!

³⁰Počivalo je torej ljudstvo sedmi dan.

³¹In imenovala je hiša Izraelova ta kruh mano; bil je pa kakor belo koriandrovo seme in njegov okus kakor medeni kolači.

³²In Mojzes je rekel: To je, kar je ukazal Gospod: Poln gomer tega naj se shrani za prihodnje rodove vaše, zato da vidijo kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas peljal iz dežele Egiptovske.

³³Veli torej Mojzes Aronu: Vzemi posodo in deni vanjo poln gomer mane, in položi jo pred Gospodom, da se hrani za prihodnje rodove vaše.

³⁴Kakor je bil ukazal Gospod Mojzesu, tako jo je Aron položil pred pričevanjem, da bodi shranjena.

³⁵In jedli so sinovi Izraelovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje dežele Kanaanske.

³⁶Gomer pa je deseti del efe.