2. Mojzesova 14

¹Gospod je spregovoril Mojzesu, rekoč:

²»Govori Izraelovim otrokom, da se obrnejo in se utaborijo pred Pi Hahirótom, med Migdólom in morjem, nasproti Báal Cefónu. Pred njim se boste utaborili ob morju.

³Kajti faraon bo o Izraelovih otrocih rekel: ›Zapletli so se v deželi, divjina jih je zaprla noter.‹

⁴Jaz pa bom zakrknil faraonovo srce, da bo sledil za njimi in počaščen bom na faraonu in na vsej njegovi vojski, da bodo Egipčani lahko spoznali, da jaz sem Gospod.« In tako so storili.

⁵Egiptovskemu kralju je bilo povedano, da je ljudstvo zbežalo. In srce faraona in njegovih služabnikov je bilo obrnjeno zoper ljudstvo in rekli so: »Zakaj smo storili to, da smo pustili Izraela oditi od služenja nam?«

⁶In pripravil je svoj bojni voz in s seboj vzel svoje ljudstvo.

⁷Vzel je šeststo izbranih bojnih voz in vse egiptovske bojne vozove in častnike nad vsakim izmed njih.

⁸Gospod je zakrknil srce faraonu, egiptovskemu kralju in ta je zasledoval Izraelove otroke. Izraelovi otroci pa so izšli z vzdignjeno roko.

⁹Toda Egipčani so jih zasledovali, vsi faraonovi konji in bojni vozovi in njegovi konjeniki in njegova vojska in jih dohiteli ob morju, utaborjene poleg Pi Hahiróta, pred Báal Cefónom.

¹⁰Ko se je faraon približal, so Izraelovi otroci povzdignili svoje oči in glej, Egipčani so korakali za njimi in bili so boleče prestrašeni in Izraelovi otroci so zavpili h Gospodu.

¹¹Mojzesu so rekli: »Ali si nas odpeljal proč, da umremo v divjini, ker ni bilo grobov v Egiptu? Zakaj si tako ravnal z nami, da si nas odvedel iz Egipta?

¹²Mar ni to beseda, ki smo ti jo povedali v Egiptu, rekoč: ›Pusti nas pri miru, da lahko služimo Egipčanom?‹ Kajti za nas bi bilo bolje, da služimo Egipčanom, kakor pa, da bi umrli v divjini.«

¹³Mojzes je ljudstvu rekel: »Ne bojte se, mirno stojte in glejte Gospodovo rešitev duš, ki vam jo bo danes pokazal, kajti Egipčane, ki ste jih videli danes, jih na veke ne boste več videli.

¹⁴Gospod se bo boril za vas in vi boste ohranili svoj mir.«

¹⁵Gospod je rekel Mojzesu: »Zakaj vpiješ k meni? Govori Izraelovim otrokom, da gredo naprej.

¹⁶Toda ti vzdigni svojo palico in iztegni svojo roko nad morje in ga razdeli in Izraelovi otroci bodo šli po suhih tleh skozi sredo morja.

¹⁷Glej, zakrknil bom srca Egipčanom in oni jim bodo sledili in jaz si bom pridobil čast nad faraonom in nad vso njegovo vojsko, nad njegovimi bojnimi vozovi in nad njegovimi konjeniki.

¹⁸Egipčani bodo vedeli, da jaz sem Gospod, ko sem si pridobil čast nad faraonom, nad njegovimi bojnimi vozovi in nad njegovimi konjeniki.«

¹⁹Božji angel, ki je šel pred Izraelovim taborom, se je odstranil in odšel za njimi, in oblačni steber je odšel izpred njihovih obrazov in stal za njimi.

²⁰§ Prišel je med tabor Egipčanov in tabor Izraela. Njim je bil oblak in tema, toda le-tem je dajal svetlobo ponoči, tako da vso noč eni niso prišli blizu k drugim.

²¹Mojzes je svojo roko iztegnil nad morje in Gospod je storil, da je morje vso tisto noč šlo nazaj z močnim vzhodnikom in naredilo morje kopno zemljo in vode so bile razdeljene.

²²In Izraelovi otroci so šli v sredo morja po suhih tleh in vode so jim bile zid na njihovi desnici in na njihovi levici.

²³Egipčani pa so jih zasledovali in šli noter za njimi v sredo morja, celo vsi faraonovi konji, njegovi bojni vozovi in njegovi konjeniki.

²⁴Pripetilo se je, da je ob jutranji straži Gospod skozi ognjen in oblačen steber pogledal na vojsko Egipčanov in prizadel vojsko Egipčanov.

²⁵§ Snemal je kolesa njihovim bojnim vozovom, da so jih težko vozili. Tako da so Egipčani rekli: »Zbežimo pred obličjem Izraela, kajti Gospod se bori zanje zoper Egipčane.«

²⁶Gospod je rekel Mojzesu: »Svojo roko iztegni nad morje, da lahko vode ponovno pridejo nad Egipčane, nad njihove bojne vozove in nad njihove konjenike.«

²⁷§ Mojzes je svojo roko iztegnil nad morje in ko se je prikazalo jutro, se je morje vrnilo k svoji moči in Egipčani so bežali proti le-temu; in Gospod je Egipčane porazil v sredi morja.

²⁸Vode so se vrnile in pokrile bojne vozove, konjenike in vso faraonovo vojsko, ki je za njimi prišla v morje. Tam ni ostal niti eden izmed njih.

²⁹Toda Izraelovi otroci so hodili po suhi zemlji v sredi morja. Vode so jim bile zid na njihovi desnici in na njihovi levici.

³⁰Tako je Gospod tega dne rešil Izraela iz roke Egipčanov, in Izrael je videl Egipčane mrtve na morski obali.

³¹Izrael je videl to veliko delo, ki ga je Gospod storil na Egipčanih, in ljudstvo se je balo Gospoda in verjelo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu.

2. Mojzesova 14

¹In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč:

²Govóri sinovom Izraelovim, naj se vrnejo in tabore pred Pihahirotom, med Migdolom in morjem, pred Baalzefonom; njemu nasproti razpnite šatore pri morju.

³Kajti Faraon poreče o Izraelovih sinovih: Zašli so v deželi, puščava jih je obdala.

⁴Jaz pa hočem otrditi srce Faraonovo, da bo hitel za njimi, in hočem se oslaviti na Faraonu in na vsej vojski njegovi; in Egipčani spoznajo, da sem jaz Gospod. In storili so tako.

⁵In ko so kralju egiptovskemu sporočili, da je ljudstvo zbežalo, se izpremeni srce Faraonovo in služabnikov njegovih proti ljudstvu, in reko: Kaj smo to storili, da smo odpustili Izraelce iz službe svoje!

⁶Zapreže torej svoj voz ter vzame ljudstvo svoje s seboj;

⁷vzame namreč šeststo izbranih voz in vse vozove egiptovske in bojevnike na vsakem iz njih.

⁸In Gospod je otrdil srce Faraona, kralja egiptovskega, da je dirjal za sinovi Izraelovimi. A sinovi Izraelovi so odhajali po visoki roki.

⁹Egipčani pa so hiteli za njimi, in vsi konji in vozovi Faraonovi, konjiki njegovi in vojska njegova so jih došli, ko so taborili pri morju ob Pihahirotu, nasproti Baalzefonu.

¹⁰Ko se je pa bližal Faraon, povzdignejo sinovi Izrelovi oči, in glej, Egipčani gredo za njimi; in ustrašijo se sinovi Izrelovi zelo in vpijejo h Gospodu.

¹¹In govore Mojzesu: Ni li morda bilo nobenih grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umrjemo v puščavi? Zakaj si nam to storil, da si nas izvedel iz Egipta?

¹²Ali to ni beseda, ki smo ti jo govorili v Egiptu, rekoč: Pusti nas, naj služimo Egipčanom, zakaj bolje nam je služiti Egipčanom nego umreti v puščavi.

¹³In Mojzes veli ljudstvu: Ne bojte se, stojte trdno in glejte rešitev Gospodovo, ki jo za vas izvrši danes; zakaj Egipčanov, ki jih danes vidite, ne boste nikdar več videli na veke.

¹⁴Gospod se bo za vas bojeval, vi pa bodite mirni!

¹⁵In Gospod reče Mojzesu: Zakaj vpiješ k meni? Véli Izraelovim sinovom, naj gredo naprej!

¹⁶Ti pa povzdigni palico svojo in iztegni roko nad morje ter ga razdeli, in šli bodo sinovi Izraelovi sredi morja po suhem.

¹⁷In glej, jaz otrdim srce Egipčanov, da pojdejo za vami; in hočem se oslaviti na Faraonu in na vsej vojski njegovi in na vseh vozovih in konjikih njegovih.

¹⁸In Egipčani spoznajo, da sem jaz Gospod, kadar se oslavim na Faraonu, na njegovih vozeh in konjikih njegovih.

¹⁹In vzdignil se je angel Gospodov, ki je šel pred vojsko Izraelcev, in gre zadaj za njimi, in oblakov steber izgine izpred njih in se postavi za njimi,

²⁰in pride med vojsko Egipčanov in vojsko Izraelovo; in tam je oblak delal temo, tu pa je razsvetljeval noč. In eni se niso drugim približali celo noč.

²¹Mojzes torej iztegne roko nad morje, in Gospod je odpravil morje s silnim vzhodnikom, ki je pihal celo noč, in je napravil v morju suha tla, in voda se je razdelila.

²²In sinovi Izraelovi so šli sredi morja po suhem, in vode so jim bile kakor zidovje na desni in na levi.

²³In Egipčani so gnali za njimi, in prišli so vsi konji Faraonovi, vozovi in konjiki njegovi v sredo morja.

²⁴In zgodi se ob jutranji straži, da pogleda Gospod na vojsko Egipčanov iz ognjenega in oblakovega stebra in napravi zmešnjavo v vojski Egipčanov;

²⁵in stori, da se kolesa vozom izmaknejo, tako da so s težavo vozili. In Egipčani reko: Bežímo pred Izraelom, kajti Gospod se bojuje zanje proti Egiptu.

²⁶In Gospod reče Mojzesu: Iztegni roko nad morje, da se vode povrnejo na Egipčane, na njih vozove in jezdece.

²⁷Tedaj iztegne Mojzes roko po morju, in povrnilo se je morje ob jutranjem svitu v navadno valovanje svoje; in Egipčani so bežali proti njemu, in Gospod jih je pognal v sredo vodovja.

²⁸In povrnile so se vode in zagrnile vozove in konjištvo vse vojske Faraonove, ki je šla za Izraelci v morje; ni preostalo izmed njih še enega ne.

²⁹Ali sinovi Izraelovi so šli sredi morja po suhem, in vode so jim bile v zidovje na desni in na levi.

³⁰Tako je otel Gospod tisti dan Izraela iz roke Egipčanov. In videl je Izrael Egipčane mrtve ob bregu morja.

³¹In videl je Izrael preveliko moč, ki jo je bil Gospod pokazal nad Egipčani, in balo se je ljudstvo Gospoda in verovalo je Gospodu in Mojzesu, njegovemu služabniku.