2. Mojzesova 13

¹Gospod je spregovoril Mojzesu, rekoč:

²»Posvéti mi vse prvorojeno, karkoli odpre maternico med Izraelovimi otroki, tako od ljudi in od živali. To je moje.«

³Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dne, na katerega ste prišli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močjo roke vas je Gospod privedel iz tega kraja. Tam se ne bo jedlo nič kvašenega kruha.

⁴Ta dan ste prišli ven v mesecu abíbu.

⁵Zgodilo se bo, ko vas bo Gospod privedel v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, ki jo je prisegel vašim očetom, da vam jo da, deželo, kjer tečeta mleko in med, da se boš v tem mesecu držal te službe.

⁶Sedem dni boš jedel nekvašeni kruh in na sedmi dan bo praznik Gospodu.

⁷Nekvašeni kruh se bo jedel sedem dni in tam pri tebi naj ne bo videti nobenega kvašenega kruha niti ne bo kvasa s teboj v vseh tvojih četrtih.

⁸Tistega dne boš svojemu sinu pokazal, rekoč: ›To je storjeno zaradi tega, kar mi je storil Gospod, ko sem izšel iz Egipta.‹

⁹To ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da bo lahko Gospodova postava v tvojih ustih, kajti z močno roko te je Gospod privedel iz Egipta.

¹⁰Držal se boš torej te odredbe v njenem času iz leta v leto.

¹¹Zgodilo se bo, ko te bo Gospod pripeljal v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom in ti jo bo dal,

¹²da boš oddvojil Gospodu vse, kar odpre maternico in vsak prvenec, ki pride iz živali, ki jo imaš; samci bodo Gospodovi.

¹³Vsakega prvenca osla pa boš odkupil z jagnjetom. Če pa ga ne boš odkupil, potem mu boš zlomil tilnik. Med svojimi otroki boš odkupil vsakega moškega prvorojenca.

¹⁴Zgodilo se bo, ko te tvoj sin vpraša, v času, ki pride, rekoč: ›Kaj je to?‹ da mu boš rekel: ›Z močjo roke nas je Gospod privedel iz Egipta, iz hiše sužnosti.

¹⁵Pripetilo se je, ko nas je faraon komajda odpustil, da je Gospod usmrtil vse prvorojene v egiptovski deželi, tako prvorojene od človeka, kakor prvorojene od živali.‹ Zato žrtvujem Gospodu vse, kar odpre maternico in so samci. Toda vse prvorojene izmed svojih otrok odkupim.

¹⁶To bo za simbol na tvoji roki in za načelek med tvojimi očmi, kajti z močjo roke nas je Gospod privedel iz Egipta.«

¹⁷Pripetilo se je, ko je faraon ljudstvu pustil oditi, da jih Bog ni vodil po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila ta blizu, kajti Bog je rekel: »Da se ne bi morda ljudstvo pokesalo, ko zagleda vojno in se vrnejo v Egipt,«

¹⁸§ ampak je Bog ljudstvo vodil naokoli, po poti divjine Rdečega morja in Izraelovi otroci so se postrojeni dvignili iz egiptovske dežele.

¹⁹Mojzes je s seboj vzel Jožefove kosti, kajti ta je strogo zaprisegel Izraelove otroke, rekoč: »Bog vas bo zagotovo obiskal; in vi boste s seboj odnesli moje kosti proč od tod.«

²⁰In napotili so se na svoje potovanje iz Sukóta in se utaborili v Etámu, na robu divjine.

²¹In Gospod je hodil podnevi pred njimi v oblačnem stebru, da jih vodi po poti, ponoči pa v ognjenem stebru, da jim daje svetlobo, da bi hodili podnevi in ponoči.

²²Izpred ljudstva ni vzel proč oblačnega stebra podnevi niti ognjenega stebra ponoči.

2. Mojzesova 13

¹In govoril je Gospod Mojzesu, rekoč:

²Posveti meni vse prvorojeno, vse, kar predre maternico med sinovi Izraelovimi, od človeka do živali: moje bodi.

³In Mojzes je govoril ljudstvu: Spominjajte se tega dne, katerega ste šli iz Egipta, iz hiše sužnosti, zakaj z mogočno roko vas je izpeljal Gospod odtod; in nič kvašenega ne smete jesti.

⁴Današnjega dne, v mesecu Abibu, odhajate.

⁵In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev in Hetejcev in Amorejcev in Hevejcev in Jebusejcev, za katero je bil prisegel očetom tvojim, da ti jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med: tedaj opravljaj to službo v temle mesecu.

⁶Sedem dni boš jedel opresnike, in sedmi dan bo praznik Gospodu.

⁷Opresniki se bodo jedli sedem dni, in ne sme biti pri tebi nič okvašenega in ne sme biti pri tebi nič kvasu v vseh krajih tvojih.

⁸In oznaniš ta dan sinu svojemu, rekoč: Delam to zaradi tega, kar je meni storil Gospod, ko sem šel iz Egipta.

⁹In to ti bodi v znamenje na roki tvoji in kakor spominski list med tvojimi očmi, zato da bode zakon Gospodov v ustih tvojih: zakaj z mogočno roko te je peljal Gospod iz Egipta.

¹⁰Zatorej izpolnjuj to postavo v času za to določenem, leto za letom.

¹¹In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in očetom tvojim, in ko ti jo dá,

¹²tedaj odmeni vse, kar predre maternico, Gospodu; tudi vsakega prvenca živine, ki jo boš imel, moškega spola, daj Gospodu.

¹³A vsakega prvenca od osla odkupi z jagnjetom, če ga pa ne odkupiš, zlomi mu šijnjak; tudi odkupi vse prvorojence ljudi med sinovi svojimi.

¹⁴In če te v prihodnjih časih vpraša sin tvoj, rekoč: Kaj pomeni to? mu odgovori: Z roko mogočno nas je peljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti.

¹⁵In ker je bil Faraon trdovraten in nas ni hotel izpustiti, je Gospod udaril vse prvorojence v Egiptovski deželi, od prvenca človeka do prvorojene živali: zato darujem Gospodu vse prvence samce, vse prvorojence izmed otrok svojih pa odkupujem.

¹⁶In to ti bodi za znamenje na roki tvoji in kakor bi viselo za spomin med tvojimi očmi; zakaj s premogočno roko nas je peljal Gospod iz Egipta.

¹⁷In zgodilo se je, ko je Faraon odpustil ljudstvo, da jih Bog ni peljal po poti skozi Filistejsko deželo, čeprav je bila blizu; rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt.

¹⁸Ampak Bog jih je obrnil na pot preko puščave k Rdečemu morju; in sinovi Izraelovi so šli oboroženi iz dežele Egiptovske.

¹⁹In Mojzes je vzel kosti Jožefove s seboj, kajti on je s prisego zavezal sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog; odnesite potem kosti moje odtod s seboj!

²⁰In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave.

²¹In Gospod je šel pred njimi, po dnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, po noči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati po dne in po noči.

²²Nikoli se ni umaknil oblakov steber po dnevi, ne ognjeni steber po noči izpred ljudstva.