2. Korinčanom 1

¹Pavel, po Božji volji apostol Jezusa Kristusa, in naš brat Timótej Božji cerkvi, ki je v Korintu, z vsemi svetimi, ki so po vsej Ahaji:

²›Milost bodi vam in mir od Boga, našega Očeta in od Gospoda Jezusa Kristusa.‹

³Blagoslovljen bodi Bog, celó Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenj in Bog vse tolažbe,

⁴ki nas tolaži v vsaki naši stiski, da bomo sposobni tolažiti te, ki so v kakršnikoli težavi, s tolažbo, s katero smo mi sami potolaženi od Boga.

⁵Kajti kakor so Kristusova trpljenja obilna v nas, tako je obilna tudi naša tolažba po Kristusu.

⁶Če pa smo stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev duš, ki je učinkovita v prestajanju istih trpljenj, ki jih tudi mi prenašamo; ali če smo potolaženi, je to zaradi vaše tolažbe in rešitve duš.

⁷In naše upanje o vas je neomajno, vedoč, da kakor ste udeleženci trpljenj, tako boste postali tudi tolažbe.

⁸Kajti nočemo, bratje, da bi bili vi nevedni o naši težavi, ki je k nam prišla v Aziji, da smo bili stiskani preko mere, nad močjo, tako zelo, da smo obupali celó nad življenjem.

⁹Toda v sebi smo imeli smrtno obsodbo, da ne bi zaupali vase, temveč v Boga, ki obuja mrtve;

¹⁰ki nas je osvobodil iz tako velike smrti in še osvobaja; v katerega zaupamo, da nas bo še osvobajal.

¹¹Tudi vi skupaj pomagate z molitvijo za nas, da bi bila lahko zaradi daru, podarjenega nam, s pomočjo mnogih oseb, dana zahvala z naše strani.

¹²Kajti naše veselje je to, pričevanje naše vesti, da smo se v svetu vedli s preprostostjo in pobožno iskrenostjo, ne z meseno modrostjo, temveč z Božjo milostjo in bolj obilno posebej do vas.

¹³Kajti ne pišemo vam nobenih drugih stvari, kakor kar berete ali spoznavate; in zaupam, da boste spoznali celó do konca;

¹⁴kakor ste nas tudi vi deloma spoznali, da smo mi vaše veselje, celó kakor ste tudi vi naše na dan Gospoda Jezusa.

¹⁵V tem zaupanju sem bil voljan prej priti k vam, da bi vi lahko imeli dvojno korist;

¹⁶in mimo vas iti v Makedonijo in iz Makedonije ponovno priti k vam in bi bil od vas pospremljen na svoji poti proti Judeji.

¹⁷Ko sem bil torej takih misli, ali sem uporabil lahkomiselnost? Ali stvari, ki jih nameravam, nameravam storiti glede na meso, da bo z menoj »da,« »da« in »ne,« »ne«?

¹⁸Toda kakor je Bog resničen, naša beseda do vas ni bila »da« in »ne.«

¹⁹Kajti Božji Sin, Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, celó po meni in Silvánu ter Timóteju, ni bil »da« in »ne,« temveč je bil v njem »da.«

²⁰Kajti vse Božje obljube so v njem »da« in v njem »Amen« v Božjo slavo po nas.

²¹Torej tisti, ki nas z vami utrjuje v Kristusu in nas je mazilil, je Bog;

²²ki nas je tudi zapečatil in v naša srca dal poroštvo Duha.

²³Poleg tega kličem Boga za pričo nad svojo dušo, da doslej še nisem prišel k vam v Korint, da bi vam prizanesel.

²⁴Ne, ker bi imeli gospostvo nad vašo vero, temveč smo pomočniki vaše radosti; kajti stojite po veri.

2. Korinčanom 1

¹Pavel, apostol Kristusa Jezusa po volji Božji, in Timotej, brat, cerkvi Božji, ki je v Korintu, z vsemi svetimi, ki bivajo po vsej Ahaji:

²Milost vam in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa!

³Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe,

⁴ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo i mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog.

⁵Kajti kakor je obilno trpljenje Kristusovo pri nas, tako je po Kristusu obilna tolažba naša.

⁶Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev; če pa uživamo tolažbo, je to za vašo tolažbo, ki naj vas podpira v prenašanju istega trpljenja, ki ga tudi mi trpimo.

⁷In upanje naše je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe.

⁸Kajti nočemo, da bi ne vedeli, bratje, za stisko našo, ki se nam je dogodila v Aziji, da smo bili hudo preobteženi, nad svojo moč, tako da smo obupali tudi nad življenjem;

⁹da, sami v sebi smo izrekli smrtno obsodbo, – naj bi ne stavili upanja svojega na sebi, ampak na Bogu, ki obuja mrtve;

¹⁰ki nas je take smrti otel in otimlje, v katerega upamo, da bo še dalje otimal;

¹¹če pripomagate tudi vi nam z molitvijo, da bi se za dar, ki nam je dodeljen po molitvah mnogih, mnogi zahvaljevali zaradi nas.

¹²Kajti hvala naša je ta: pričevanje vesti naše, da smo živeli v svetosti in čistosti Božji, ne v meseni modrosti, temuč v milosti Božji na svetu, posebno pa pri vas.

¹³Kajti nič drugega vam ne pišemo, nego kar berete in kar morate tudi priznati; upam pa, da boste to do konca priznavali,

¹⁴kakor ste tudi priznali nas, vsaj nekoliko, da smo hvala vaša, kakor tudi vi naša v dan Gospoda našega Jezusa.

¹⁵In s tem zaupanjem sem hotel k vam priti poprej, da bi prejeli dvojno dobroto,

¹⁶in od vas potovati v Macedonijo in zopet iz Macedonije priti k vam in od vas spremljen biti v Judejo.

¹⁷Ko sem torej to hotel, sem li lahkomiselno ravnal? ali kar sklepam, sklepam po mesu, da bi bilo pri meni hkratu ‚da, da‘ in ‚ne, ne‘?

¹⁸Ali zvest je Bog, da beseda naša do vas ni bila ‚da‘ in ‚ne‘.

¹⁹Kajti Božji Sin Jezus Kristus, ki smo ga med vami oznanili jaz in Silvan in Timotej, ni bil ‚da‘ in ‚ne‘, temuč v njem je bilo ‚da‘.

²⁰Zakaj kolikorkoli je obljub Božjih, v njem so ‚da‘, zato tudi po njem ‚Amen‘ Bogu na slavo po nas.

²¹Ta pa, ki nas utrjuje z vami vred v Kristusa in nas je pomazilil, je Bog,

²²ki nas je tudi zapečatil in dal zastavo Duha v srca naša.

²³A jaz kličem za pričo Boga na svojo dušo, da iz prizanašanja do vas še nisem prišel v Korint.

²⁴Ne da gospodujemo v veri vaši, temuč sodelavci smo za radost vašo; kajti z vero stojite.