1. Samuelova 20

¹David je pobegnil iz Najóta v Rami in prišel ter pred Jonatanom rekel: »Kaj sem storil? Kaj je moja krivda? Kakšen je moj greh pred tvojim očetom, da mi streže po življenju?«

²Rekel mu je: »Bog ne daj. Ne boš umrl. Glej, moj oče ne bo storil ničesar, ali velikega ali malega, razen, da mi bo to pokazal. Zakaj bi moj oče to stvar skril pred menoj? To ni tako.«

³David je poleg tega prisegel in rekel: »Tvoj oče zagotovo ve, da sem našel milost v tvojih očeh.« Rekel je: »Naj Jonatan tega ne izve, da ne bi bil užaloščen, toda resnično, kakor živi Gospod in kakor živi tvoja duša, je samo korak med menoj in smrtjo.«

⁴Potem je Jonatan rekel Davidu: »Karkoli želi tvoja duša, celo to bom storil zate.«

⁵David je Jonatanu rekel: »Glej, jutri je mlaj in jaz naj ne bi manjkal sedeti s kraljem pri mizi. Toda pusti mi oditi, da se lahko skrijem na polju do tretjega dne zvečer.

⁶Če me tvoj oče sploh pogreši, potem reci: ›David je iskreno prosil oditi od mene, da lahko teče v svoje mesto Betlehem, kajti tam je letna klavna daritev za vso družino.‹

⁷Če reče tako: ›To je dobro,‹ bo tvoj služabnik imel mir. Toda če bo zelo ogorčen, potem bodi prepričan, da je po njem določeno zlo.

⁸Zato boš prijazno postopal s svojim služabnikom, kajti svojega služabnika si privedel v Gospodovo zavezo s seboj. Vendar če bo v meni krivičnost, me sam ubij, kajti zakaj bi me privedel k svojemu očetu?«

⁹Jonatan je rekel: »To bodi daleč od tebe, kajti če zagotovo izvem, da je bilo po mojem očetu določeno zlo, da pride nadte, mar ti ne bi potem tega povedal?«

¹⁰Potem je David rekel Jonatanu: »Kdo mi bo povedal? Ali kaj če ti tvoj oče odgovori surovo?«

¹¹Jonatan je rekel Davidu: »Pridi in pojdiva ven na polje.« In oba izmed njiju sta odšla na polje.

¹²Jonatan je rekel Davidu: »Oh Gospod, Izraelov Bog, ko bom kadarkoli slišal svojega očeta, jutri ali tretji dan in glej, če bo dobro do Davida in potem ne pošljem k tebi in ti tega ne pokažem;

¹³Gospod stori tako in mnogo več Jonatanu. Toda če to ugaja mojemu očetu, da ti stori zlo, potem ti bom to pokazal in te poslal proč, da boš lahko šel v miru, in Gospod bodi s teboj, kakor je bil z mojim očetom.

¹⁴Dokler še živim ne boš samo meni izkazoval Gospodove prijaznosti, da ne umrem,

¹⁵temveč tudi svoje prijaznosti ne boš odsekal od moje hiše na veke. Ne, niti ko je Gospod odsekal Davidove sovražnike, vsakega iz obličja zemlje.«

¹⁶Tako je Jonatan sklenil zavezo z Davidovo hišo, rekoč: »Naj Gospod to celo zahteva pri roki Davidovih sovražnikov.«

¹⁷Jonatan je Davidu dal, da je ponovno prisegel, ker ga je ljubil, kajti ljubil ga je, kakor je ljubil svojo lastno dušo.

¹⁸Potem je Jonatan rekel Davidu: »Jutri je mlaj in ti boš pogrešan, ker bo tvoj sedež prazen.

¹⁹Ko boš tri dni ostal, potem boš hitro šel dol in prišel h kraju, kjer si se skril, ko je bilo opravilo v roki in ostal boš pri kamnu Ezelu.

²⁰Jaz pa bom izstrelil tri puščice na tej strani, kakor če streljam v tarčo.

²¹Glej, poslal bom dečka, rekoč: ›Pojdi, najdi puščice.‹ Če bom dečku izrecno rekel: ›Glej, puščice so na tej tvoji strani, vzemi jih,‹ potem pridi, kajti tam je zate mir in nobene škode, kakor Gospod živi.

²²Toda če mladeniču rečem tako: ›Glej, puščice so onstran tebe,‹ pojdi svojo pot, kajti Gospod te pošilja proč.

²³Glede zadeve, o kateri sva govorila, glej, Gospod bodi med menoj in teboj na veke.«

²⁴Tako se je David skril na polju. Ko je prišel mlaj, se je kralj usedel, da jé hrano.

²⁵Kralj je sedel na svojem sedežu, kakor ob drugih časih, torej sedežu pri zidu in Jonatan je vstal in Abnêr je sedel pri Savlovi strani, Davidovo mesto pa je bilo prazno.

²⁶Kljub temu Savel ta dan ni spregovoril nobene stvari, kajti mislil je: »Nekaj se mu je pripetilo, ni čist. Zagotovo ni čist.«

²⁷Pripetilo se je naslednji dan, ki je bil drugi dan meseca, da je bil Davidov prostor prazen. Savel je rekel svojemu sinu Jonatanu: »Zakaj ne prihaja Jesejev sin k jedi niti včeraj niti danes.«

²⁸Jonatan je odgovoril Savlu: »David me je iskreno prosil za dovoljenje, da gre v Betlehem.

²⁹Rekel je: ›Pusti me oditi, prosim te, kajti naša družina ima klavno daritev v mestu in moj brat mi je zapovedal, naj bom tam in sedaj, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, mi pusti oditi, prosim te in videti svoje brate.‹ Zato ne prihaja h kraljevi mizi.«

³⁰Potem je bila Savlova jeza vžgana zoper Jonatana in mu je rekel: »Ti, sin sprevržene uporne ženske, mar ne vem, da si si izbral Jesejevega sina v svojo lastno zmedo in k zmedi nagote svoje matere?

³¹Kajti dokler Jesejev sin živi na zemlji, ne boš utrjen niti tvoje kraljestvo. Zato sedaj pošlji in mi ga pripelji, kajti zagotovo bo umrl.«

³²Jonatan je svojemu očetu Savlu odgovoril in mu rekel: »Zakaj naj bi bil umorjen? Kaj je storil?«

³³Savel je vanj vrgel kopje, da ga pobije, po čemer je Jonatan vedel, da je bilo od njegovega očeta odločeno, da Davida usmrti.

³⁴Tako je Jonatan v siloviti jezi vstal od mize in drugi dan meseca ni jedel nobene hrane, kajti užaloščen je bil zaradi Davida, ker mu je oče storil sramoto.

³⁵Pripetilo se je zjutraj, da je Jonatan odšel na polje ob času, dogovorjenem z Davidom in majhen deček z njim.

³⁶Svojemu dečku je rekel: »Steci, poišči sedaj puščice, ki jih izstrelim.« In medtem ko je deček stekel, je izstrelil puščico preko njega.

³⁷Ko je deček prišel na mesto puščice, ki jo je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za dečkom in rekel: »Ali ni puščica onstran tebe?«

³⁸Jonatan je zaklical za dečkom: »Podvizaj se, pohiti, ne stoj.« Jonatanov deček je zbral puščice in prišel k svojemu gospodarju.

³⁹Toda deček ni vedel nobene stvari. Samo Jonatan in David sta poznala zadevo.

⁴⁰Jonatan je izročil svoje strelno orožje svojemu dečku in mu rekel: »Pojdi, odnesi jih v mesto.«

⁴¹In brž ko je deček odšel, se je David dvignil iz kraja proti jugu in padel na svoj obraz na tla in se trikrat priklonil. Drug drugega sta poljubila in jokala drug z drugim, dokler David ni prevladal [v joku].

⁴²Jonatan je rekel Davidu: »Pojdi v miru, kakor sva oba izmed naju prisegla v Gospodovem imenu, rekoč: ›GOSPOD bodi med menoj in teboj in med mojim semenom in tvojim semenom na veke.‹« In vstal je ter odpotoval, Jonatan pa je odšel v mesto.

1. Samuelova 20

¹David pa pobegne iz Najota v Rami ter pride in govori z Jonatanom: Kaj sem storil? Kaj je krivica moja in kaj je greh moj vpričo očeta tvojega, da mi streže po življenju?

²On pa mu reče: Bog ne daj! ne umrješ. Glej, oče moj ne stori ničesar, ne velikega, ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred mano oče moj? Tega ni.

³In David še priseže in reče: Oče tvoj dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, zato misli: Jonatan ne sme tega vedeti, ker bi ga bolelo! Pa zares, kakor Gospod živi in kakor živi duša tvoja, samo stopinja je med menoj in med smrtjo.

⁴Jonatan pa reče Davidu: Storiti hočem zate, karkoli želi srce tvoje!

⁵In David reče Jonatanu: Glej, jutri bo mlaj, ko bi moral sedeti pri mizi s kraljem. Toda pústi me, da se na polju skrijem do večera tretjega dne.

⁶Ako me oče tvoj pogreši in vpraša, reci: David me je silno prosil, da sme pohiteti v Betlehem, mesto svoje, ker ondi je letna daritev za vso rodovino.

⁷Ako poreče: Dobro! pomeni to mir za hlapca tvojega, – ako pa se razjezi, vedi, da je hudo sklenil pri sebi.

⁸Zato izkaži milost hlapcu svojemu, ker si me uvedel v zavezo Gospodovo s seboj. Ako pa je kaka krivica na meni, ubij me sam, ker zakaj bi me vodil k očetu svojemu?

⁹In Jonatan reče: Nič tega se ti ne bo zgodilo! Kajti ako bi jaz res zaznal, da je sklenil oče moj hudo spraviti nadte, bi li tebi ne sporočil?

¹⁰Nato reče David Jonatanu: Kdo mi pove, ako ti oče tvoj kaj trdega odgovori?

¹¹Jonatan veli Davidu: Pojdi, idiva ven na polje! In šla sta skupaj na polje.

¹²In Jonatan reče Davidu: Gospod, Bog Izraelov, bodi priča: ko bom zvedel jutri ob tem času ali tretjega dne, da je moj oče dobre volje proti Davidu, ako ne pošljem k tebi in ti tega ne razkrijem!

¹³Gospod stóri to ali ono Jonatanu, ako ti ne razodenem, če bi bila volja očeta mojega storiti ti hudo; in pošljem te stran, da v miru odideš, in Gospod bodi s teboj, kakor je bil z očetom mojim.

¹⁴Ti pa boš ne samo meni, dokler živim, izkazoval milost Gospodovo, da me ne usmrtiš,

¹⁵ampak tudi hiši moji ne prikrati milosti svoje vekomaj, tudi ne, ko iztrebi Gospod sovražnike Davidove, vsakega s površja zemlje.

¹⁶Tako je Jonatan storil zavezo s hišo Davidovo, rekoč: Gospod naj kaznuje sovražnike Davidove!

¹⁷In Jonatan je velel Davidu še enkrat priseči pri ljubezni, ki jo je imel do njega; zakaj ljubil ga je kakor svojo dušo.

¹⁸Nato reče Jonatan Davidu: Jutri bo mlaj, in pogrešali te bodo, ker sedež tvoj ostane prazen.

¹⁹In tretji dan stopi hitro sem doli in pridi na mesto, kjer si se bil skril ob onem delavniku, in sedi blizu kamena Azela.

²⁰Jaz pa izstrelim tri pšice mimo njega, kakor da bi se vadil v tarčo streljati.

²¹Pa pazi, pošljem dečka, veleč: Pojdi, išči pšice! Ako porečem dečku: Glej, pšice leže na tej strani za tabo, prinesi jih! – pridi, zakaj to pomeni mir tebi in nobene nevarnosti, kakor res Gospod živi.

²²Ako pa porečem dečku takole: Glej, pšice so pred teboj dalje! pojdi, zakaj Gospod te pošilja proč.

²³Za stvar pa, ki sva o njej govorila ti in jaz, glej, Gospod je priča med teboj in med menoj vekomaj!

²⁴David se je torej skril na polju. In ko pride mlaj, sede kralj za mizo k jedi.

²⁵In kralj je sedel na mestu svojem ob steni kakor navadno; in Jonatan vstane, da sede Abner zraven Savla; a Davidov sedež je bil prazen.

²⁶Toda Savel ni rekel ničesar ta dan, zakaj mislil je: Njemu se je kaj primerilo, morda ni čist; gotovo ni čist.

²⁷A drugi dan po mlaju, ko je bil Davidov sedež zopet prazen, reče Savel sinu svojemu Jonatanu: Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi, ne včeraj, ne danes?

²⁸In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem;

²⁹dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj rodovina naša opravlja daritev v mestu, in brat moj sam me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim brate svoje. Zato ni prišel k mizi kraljevi.

³⁰Tedaj se razvname srd Savlov zoper Jonatana in mu reče: Uporne popačenke sin! ali ne vem, da si izvolil sina Jesejevega na sramoto sebi in tudi materi svoji?

³¹Zakaj dokler bo živel sin Jesejev na zemlji, ne bodeš utrjen, tudi tvoje kraljestvo ne. Zatorej pošlji ponj in ga pripelji k meni, zakaj mora umreti.

³²Jonatan odgovori svojemu očetu Savlu in mu reče: Zakaj bi moral umreti? kaj je storil?

³³A Savel mahne s sulico po njem, da bi ga prebodel. Tedaj spozna Jonatan, da je trdno sklenil oče njegov Davida umoriti.

³⁴In vstane Jonatan izza mize v goreči jezi, in ne okusi jedi tisti drugi dan meseca, zakaj žalilo se mu je Davida, ker ga je oče njegov tako onečastil.

³⁵Zjutraj pa odide Jonatan na polje na kraj, določen Davidu, in majhen deček ž njim.

³⁶In veli dečku: Teci in išči mi pšice, ki jih izstrelim! In ko deček teče, izstreli pšico, da je letela mimo njega.

³⁷In ko dospe deček na mesto, kamor je padla pšica, kliče Jonatan za dečkom in reče: Ni li pšica dalje pred teboj?

³⁸Še kliče Jonatan za dečkom: Hitro teci, ne stoj! In Jonatanov deček zbere pšice in se vrne h gospodu svojemu.

³⁹A deček ni vedel ničesar, samo Jonatan in David sta vedela, kaj to pomeni.

⁴⁰Nato izroči Jonatan hlapcu svojemu orožje in mu veli: Pojdi, nesi je v mesto.

⁴¹Ko pa deček odide, vstane David iz svojega skrivališča ob južni strani in pade z obrazom na tla ter se trikrat pokloni; potem poljubita drug drugega in skupaj jočeta, a David najbolj.

⁴²In Jonatan reče Davidu: Pojdi v miru! Kar sva obadva prisegla v imenu Gospodovem, rekoč: Gospod bodi med menoj in teboj in med semenom mojim in semenom tvojim, to veljaj vekomaj! In David vstane ter odide; Jonatan pa se vrne v mesto.