1. Samuelova 19

¹Savel je spregovoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da naj ubijejo Davida.

²Toda Savlov sin Jonatan se je zelo veselil v Davidu, in Jonatan je povedal Davidu, rekoč: »Moj oče Savel si prizadeva, da te ubije. Sedaj torej, prosim te, pazi nase do jutra in ostani na skritem mestu in se skrij,

³jaz pa bom šel ven in stal poleg svojega očeta na polju, kjer si ti in se bom s svojim očetom posvetoval o tebi in kar vidim, to ti bom povedal.«

⁴Jonatan je svojemu očetu Savlu govoril dobro o Davidu in mu rekel: »Naj kralj ne greši zoper svojega služabnika, zoper Davida, ker on ni grešil zoper tebe in ker so bila njegova dela do tebe zelo dobra,

⁵kajti ali ni svojega življenja položil v svojo roko in usmrtil Filistejca in je Gospod izvršil veliko rešitev duš za ves Izrael. Ti si to videl in si se veselil. Zakaj potem hočeš grešiti zoper nedolžno kri, da bi Davida ubil brez razloga?«

⁶Savel je prisluhnil Jonatanovemu glasu in Savel je prisegel: »Kakor živi Gospod, on ne bo umorjen.«

⁷Jonatan je poklical Davida in Jonatan mu je pokazal vse te stvari. Jonatan je Davida privedel k Savlu in bil je v njegovi prisotnosti, kakor v preteklih časih.

⁸Tam je bila ponovno vojna in David je odšel ven in se boril s Filistejci in jih usmrtil z velikim pokolom in oni so zbežali od njega.

⁹Zli duh od Gospoda je bil nad Savlom, ko je sedel v svoji hiši, s svojim kopjem v svoji roki in David je igral s svojo roko.

¹⁰Savel si je prizadeval, da s kopjem udari Davida, celo k zidu, toda ta se je izmuznil iz Savlove prisotnosti in kopje je zapičil v zid, David pa je zbežal in tisto noč pobegnil.

¹¹Savel je tudi k Davidovi hiši poslal poslance, da ga stražijo in da ga zjutraj ubijejo. In Davidova žena Mihála mu je povedala, rekoč: »Če nocoj ne rešiš svojega življenja, boš jutri umorjen.«

¹²Tako je Mihála Davida spustila navzdol skozi okno in odšel je, bežal ter pobegnil.

¹³Mihála pa je vzela kip in ga položila na posteljo in za njegov vzglavnik položila blazino iz kozje dlake in to pokrila z obleko.

¹⁴Ko je Savel poslal poslance, da primejo Davida, je rekla: »Bolan je.«

¹⁵Savel je ponovno poslal poslance, da vidijo Davida, rekoč: »Privedite ga gor k meni v postelji, da ga bom lahko ubil.«

¹⁶Ko so poslanci vstopili, glej, je bil v postelji kip, z blazino iz kozje dlake za njegov vzglavnik.

¹⁷Savel je rekel Miháli: »Zakaj si me tako zavedla in mojega sovražnika poslala proč, da je pobegnil?« Mihála je Savlu odgovorila: »Rekel mi je: ›Pusti me oditi; čemu bi te ubil?‹«

¹⁸Tako je David bežal, pobegnil in prišel k Samuelu v Ramo ter mu povedal vse, kar mu je Savel storil. In on in Samuel sta odšla ter prebivala v Najótu.

¹⁹To je bilo povedano Savlu, rekoč, poglej: »David je pri Najótu v Rami.«

²⁰Savel je poslal poslance, da primejo Davida. Ko pa so ti zagledali skupino prerokov, ki je prerokovala in Samuela stati kot določenega nad njimi, je bil Božji Duh nad Savlovimi poslanci in tudi oni so prerokovali.

²¹Ko je bilo to povedano Savlu, je poslal druge poslance in tudi ti so prerokovali. In Savel je ponovno, tretjič, poslal poslance in tudi ti so prerokovali.

²²Potem je tudi sam odšel v Ramo in prišel k velikemu vodnjaku, ki je v Sehuju. Vprašal je in rekel: »Kje sta Samuel in David?« Nekdo je rekel: »Glej, onadva sta pri Najótu v Rami.«

²³In odšel je tja k Najótu v Ramo in Božji Duh je bil tudi nad njim in šel je naprej in prerokoval, dokler ni prišel k Najótu v Ramo.

²⁴Tudi on je slekel svoja oblačila in na podoben način prerokoval pred Samuelom in ves ta dan in vso noč ležal gol. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?«

1. Samuelova 19

¹Savel pa je govoril Jonatanu, sinu svojemu, in vsem služabnikom svojim, da bi umorili Davida. Ali Jonatanu, sinu Savlovemu, je bil David zelo pogodu.

²In Jonatan sporoči Davidu in reče: Savel, oče moj, ti streže po življenju; sedaj torej, prosim, pazi ob jutru in ostani na skrivnem in se skrij.

³Jaz pa pojdem in bom stal zraven očeta svojega na polju, kjer bodeš, in govoril bom z očetom svojim zate; in kar bom videl, ti oznanim.

⁴In Jonatan je govoril najboljše o Davidu Savlu, očetu svojemu, in mu je rekel: Ne pregreši se, kralj, nad hlapcem svojim Davidom; zakaj on ni storil greha zoper tebe, ampak zelo koristno je zate, kar je storil.

⁵Kajti izpostavil je nevarnosti življenje svoje in ubil Filistejca, in Gospod je pripravil slavno zmago vsemu Izraelu. Videl si to in se veselil. Zakaj se torej hočeš pregrešiti nad nedolžno krvjo, da ubiješ Davida brez vzroka?

⁶In Savel je poslušal glas Jonatanov in prisegel: Kakor res Gospod živi, ne sme biti umorjen!

⁷In Jonatan pokliče Davida in mu pove vse te besede. In Jonatan pripelje Davida k Savlu, in bival je pred njim kakor poprej.

⁸In bila je zopet vojna; in David gre in se bojuje s Filistejci in jih premaga v velikem poboju, in zbeže pred njim.

⁹A hud duh od Gospoda je prišel nad Savla, ko je sedel v hiši svoji in držal sulico v roki, David pa je igral na strune z roko svojo.

¹⁰In Savel je mislil pribosti Davida s sulico k steni, a on se mu umakne, in sulica obtiči v steni; David pa zbeži in se reši to noč.

¹¹Potem pošlje Savel sle k hiši Davidovi, da nanj pazijo in ga zjutraj umore.To oznani Davidu žena njegova Mihala, rekoč: Ako ne rešiš življenja svojega to noč, jutri boš mrtev.

¹²In Mihala spusti Davida skozi okno, da gre in pobegne in se reši.

¹³Mihala pa vzame domačega malika in ga položi v posteljo in mu dene ob glavo mrežasto čepico iz kozje dlake ter ga pokrije z odejo.

¹⁴In ko Savel pošlje sle, da pripeljejo Davida, reče ona: Bolan je.

¹⁵Zopet pošlje Savel sle, da ogledajo Davida, veleč: Prinesite mi ga sem gori v postelji, da ga umorim.

¹⁶In ko stopijo sli noter, glej, malik je na postelji in mrežasta čepica iz kozine ob njegovi glavi!

¹⁷In Savel reče Mihali: Zakaj si me tako prekanila in pustila neprijatelja mojega, da je pobegnil? Mihala pa odgovori Savlu: Dejal mi je: Pústi me, ali te umorim!

¹⁸David torej pobegne in se reši; in ko pride k Samuelu v Ramo, mu pove vse, kar mu je storil Savel. In gre s Samuelom, in prebivala sta v Najotu.

¹⁹In povedo Savlu, rekoč: Glej, David je v Najotu v Rami.

²⁰Savel pa pošlje sle, da zgrabijo Davida. Ko so pa videli zbor prorokov, kako prorokujejo, in Samuela, stoječega njim na čelu, pride duh Božji nad sle Savlove, in prorokujejo tudi oni.

²¹Ko to sporoče Savlu, pošlje druge sle, pa prorokujejo tudi oni. Zopet pošlje Savel sle v tretjič, a tudi oni prorokujejo.

²²Nato gre še sam v Ramo, in pride k velikemu studencu, ki je v Seku, in vpraša in reče: Kje je Samuel in David? Nekdo odgovori: Glej, v Najotu sta v Rami.

²³In gre tja v Najot v Rami, in duh Božji pride nad njega, in spotoma prorokuje, dokler ne pride v Najot v Rami.

²⁴In tudi on sleče oblačilo svoje in tudi prorokuje pred Samuelom, in je padel in ležal slečen ves ta dan in vso noč. Odtod pravijo: Je li Savel tudi med proroki?