1. Samuelova 18

¹Pripetilo se je, ko je končal pogovor s Savlom, da se je Jonatanova duša povezala z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo lastno dušo.

²Savel ga je ta dan vzel in mu ni več dovolil iti domov, k hiši svojega očeta.

³Potem sta Jonatan in David sklenila zavezo, ker ga je vzljubil kakor svojo lastno dušo.

⁴Jonatan si je slekel vrhnje oblačilo, ki je bilo na njem in ga dal Davidu, in svoja oblačila, celo do svojega meča, svojega loka in svojega pasu.

⁵§ David je odšel ven, kamor ga je poslal Savel in se modro vedel. Savel ga je postavil nad bojevnike in sprejet je bil pred očmi vsega ljudstva in tudi pred očmi Savlovih služabnikov.

⁶Pripetilo se je, medtem ko so prišli, ko se je David vrnil iz pokola Filistejca, da so prišle ženske ven iz vseh Izraelovih mest, pojoč in plešoč, da srečajo kralja Savla z bobniči, z radostjo in z glasbenimi instrumenti.

⁷Ženske so odgovarjale druga drugi, medtem ko so igrale in govorile: »Savel je umoril svoje tisoče, David pa svoje deset tisoče.«

⁸Savel je bil zelo ogorčen in [to] govorjenje mu ni ugajalo in je rekel: »Davidu so pripisale deset tisoče, meni pa so pripisale samo tisoče. Kaj ima lahko več kakor kraljestvo?«

⁹Savel je od tistega dne dalje Davida opazoval.

¹⁰§ Pripetilo se je naslednji dan, da je nad Savla prišel zli duh od Boga in je prerokoval v sredi hiše. David pa je igral s svojo roko kakor ob drugih časih. V Savlovi roki pa je bilo kopje.

¹¹Savel je zalučal kopje, kajti rekel je: »S tem bom Davida udaril celo k zidu.« David pa se je dvakrat izognil njegovi prisotnosti.

¹²Savel se je bal Davida, ker je bil Gospod z njim, od Savla pa je odšel.

¹³Zato ga je Savel odstranil od sebe in ga postavil za poveljnika nad tisočimi in odhajal in prihajal je pred ljudstvom.

¹⁴David se je na vseh svojih poteh obnašal modro in Gospod je bil z njim.

¹⁵Zato se ga je Savel, ko je videl, da se je obnašal zelo modro, bal.

¹⁶Toda ves Izrael in Juda je ljubil Davida, zato ker je odhajal in prihajal pred njimi.

¹⁷Savel je rekel Davidu: »Glej mojo starejšo hči Merábo, njo ti bom dal za ženo, samo hraber bodi zame in bojuj Gospodove boje.« Kajti Savel je rekel: »Naj moja roka ne bo nad njim, temveč naj bo nad njim roka Filistejcev.«

¹⁸David je rekel Savlu: »Kdo sem jaz? In kaj je moje življenje ali družina mojega očeta v Izraelu, da bi bil kraljev zet?«

¹⁹Toda pripetilo se je ob času, ko naj bi bila Savlova hči Merába dana Davidu, da je bila dana za ženo Mehólčanu Adriélu.

²⁰Savlova hči Mihála je ljubila Davida in povedali so Savlu in stvar mu je ugajala.

²¹Savel je rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo lahko za zanko in da bo roka Filistejcev lahko zoper njega.« Zato je Savel rekel Davidu: »Danes boš moj zet z eno od dveh.«

²²Savel je zapovedal svojim služabnikom, rekoč: »Na skrivaj se pogovarjajte z Davidom in recite: ›Glej, kralj se razveseljuje v tebi in vsi njegovi služabniki te ljubijo. Sedaj torej postani kraljev zet.‹«

²³Savlovi služabniki so te besede govorili na Davidova ušesa. David je rekel: »Ali se vam zdi to lahka stvar postati kraljev zet, glede na to, da sem revež in preziran?«

²⁴Savlovi služabniki so mu povedali, rekoč: »David je govoril na ta način.«

²⁵Savel je rekel: »Tako boste rekli Davidu: ›Kralj ne želi nobene dote, temveč sto prednjih kožic Filistejcev, da bi bil maščevan nad kraljevimi sovražniki.‹« Toda Savel je mislil, da bi Davidu povzročil pasti po roki Filistejcev.

²⁶Ko so njegovi služabniki te besede povedali Davidu, je Davidu ugajalo, da bi bil kraljev zet in dnevi še niso pretekli.

²⁷Zato je David vstal in odšel, on in njegovi možje in izmed Filistejcev so usmrtili dvesto mož. David je prinesel njihove prednje kožice in v polnem številu so jih izročili kralju, da bi postal kraljev zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo.

²⁸Savel je videl in spoznal, da je bil Gospod z Davidom in da ga je Savlova hči Mihála ljubila.

²⁹Savel pa se je še bolj bal Davida in Savel je dnevno postajal Davidov sovražnik.

³⁰§ Potem so princi Filistejcev odšli naprej in pripetilo se je, potem ko so šli naprej, da se je David obnašal bolj modro kakor vsi Savlovi služabniki, tako da je bilo njegovo ime zelo cenjeno.

1. Samuelova 18

¹In ko konča pogovor s Savlom, se priklene duša Jonatanova duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo.

²In Savel ga vzame k sebi ta dan in mu ne dovoli, da se vrne domov k očetu.

³Tedaj skleneta Jonatan in David zavezo, ker ga je ljubil Jonatan kakor svojo dušo.

⁴In sleče vrhnjo suknjo, ki jo je imel na sebi, in jo da Davidu, pa tudi obleko svojo, celó meč svoj, lok in pas svoj.

⁵In David je hodil, kamorkoli ga je Savel pošiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojščaki, in vse ljudstvo si ga je priljubilo, pa tudi vsi služabniki Savlovi.

⁶Zgodi se pa, ko so šli domov, ko se je David vračal od uboja Filistejca, da pripojejo in priplešejo kralju Savlu naproti žene iz vseh Izraelovih mest z veseljem, z bobnicami in citrami.

⁷In žene odpevajo druga drugi med godbo, govoreč: Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč!

⁸Tedaj se Savel silno razsrdi in šteje za zlo to besedo; in reče: Davidu so dale deset tisoč, a meni le tisoč; samo še kraljestva mu je treba.

⁹In Savel je grdo gledal Davida od tega dne in poslej.

¹⁰In zgodi se drugi dan, da pride hud duh od Boga z močjo na Savla, da je razsajal sredi hiše svoje; David pa je igral na strune kakor vsak dan. In Savel je imel sulico v roki.

¹¹In Savel vrže sulico, meneč: Pribodem Davida k steni. David pa se mu izogne dvakrat.

¹²In Savel se je bal Davida, zakaj Gospod je bil ž njim, Savla pa je bil zapustil.

¹³Zato ga je Savel odpravil od sebe in ga je postavil za tisočnika svojega. In David je hodil ven in noter na čelu ljudstva

¹⁴in je ravnal razumno na vseh potih svojih, in Gospod je bil ž njim.

¹⁵In ko je Savel videl, da ravna jako razumno, ga je bilo strah Davida.

¹⁶Ali ves Izrael in Juda je ljubil Davida, kajti hodil je ven in noter njim na čelu.

¹⁷In Savel reče Davidu: Glej, dam ti hčer svojo starejšo, Merabo, za ženo; samo mi bodi hraber mož in vojskuj se v bojih Gospodovih. Rekel si je pa Savel: Naj ne bo roka moja zoper njega, ampak roka Filistejcev bodi zoper njega.

¹⁸David pa odgovori Savlu: Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali očeta mojega rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet?

¹⁹Toda ko pride čas, da bi se Meraba, hči Savlova, dala Davidu, je bila dana Adrielu Meholačanu za ženo.

²⁰A Mihala, hči Savlova, je ljubila Davida. To so povedali Savlu, in videlo se mu je prav.

²¹Rekel si je namreč Savel: Dam mu jo, da mu bodi v zanko in da bodi roka Filistejcev zoper njega. Zato reče Savel Davidu: S to drugo mi danes postaneš zet.

²²In Savel ukaže hlapcem svojim: Govorite z Davidom na tihem in recite: Glej, kralj ti je blagovoljen in vsi služabniki njegovi te ljubijo; sedaj torej postani kraljev zet!

²³In hlapci Savlovi so govorili te besede Davidu pred ušesi. A David reče: Menite li, da je lahko v svaštvo stopiti s kraljem? Jaz sem vendar ubog in nizek človek!

²⁴In hlapci Savlovi mu zopet povedo, rekoč: Take besede je govoril David.

²⁵Savel pa reče: Tako povejte Davidu: Kralj ne želi nobene dote, ampak le sto sprednjih kožic Filistejcev, da se maščevanje izvrši nad kraljevimi sovražniki. Ali Savel je mislil, naj bi David poginil po roki Filistejcev.

²⁶In ko so hlapci njegovi oznanili Davidu te besede, se mu je zdelo dobro, da postane kraljev zet. In še se niso dopolnili določeni dnevi,

²⁷ko David vstane in odide, on in možje njegovi, in pobije od Filistejcev dvesto mož. In David prinese njih sprednje kožice, in jih izroče prav vse kralju, da bi bil kraljev zet. In Savel mu da Mihalo, hčer svojo, za ženo.

²⁸In Savel je videl in spoznaval, da je Gospod z Davidom; in Mihala, hči Savlova, ga je ljubila.

²⁹In Savel se je še bolj bal Davida, in bil mu je sovražen vse dni.

³⁰In ko so knezi Filistejcev prišli se bojevat, je David ravnal, kadarkoli so prišli, bolj razumno nego vsi služabniki Savlovi; zato je močno slovelo ime njegovo.