1. Kraljev 3

¹Salomon je sklenil svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem in vzel faraonovo hčer ter jo privedel v Davidovo mesto, dokler ni končal gradnje svoje lastne hiše, Gospodove hiše in obzidja okoli Jeruzalema.

²Vendar pa je ljudstvo žrtvovalo na visokih krajih, ker do tistih dni ni bilo zgrajene hiše Gospodovemu imenu.

³Salomon je ljubil Gospoda, hodeč po zakonih svojega očeta Davida, vendar je žrtvoval in zažigal kadilo na visokih krajih.

⁴Kralj je odšel do Gibeóna, da tam žrtvuje, kajti to je bil ugleden visok kraj [in] na tistem oltarju je Salomon daroval tisoč žgalnih daritev.

⁵V Gibeónu se je Gospod v sanjah ponoči prikazal Salomonu in Bog je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam.«

⁶Salomon je rekel: »Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si izkazal veliko milost, kakor je hodil pred teboj v resnici, v pravičnosti in v iskrenosti srca s teboj in si zanj ohranil to veliko prijaznost, da si mu dal sina, da sedi na njegovem prestolu, kakor je to ta dan.

⁷Sedaj, oh Gospod, moj Bog, svojega služabnika si naredil kralja namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem samo majhen otrok. Ne vem kako odhajati ali prihajati.

⁸Tvoj služabnik je v sredi tvojega ljudstva, ki si ga izbral, velikega ljudstva, ki zaradi množice ne more biti niti našteto niti prešteto.

⁹Daj torej svojemu služabniku razumevajoče srce, da sodi tvoje ljudstvo, da bom lahko razločeval med dobrim in slabim, kajti kdo je zmožen soditi to tvoje tako veliko ljudstvo?«

¹⁰Govor je ugajal Gospodu, da je Salomon prosil to stvar.

¹¹Bog mu je rekel: »Ker si prosil to stvar in zase nisi prosil dolgega življenja, niti zase nisi prosil bogastev, niti nisi prosil za življenja svojih sovražnikov, temveč si zase prosil razumevanje, da razsojaš sodbo;

¹²glej, storil sem glede na tvoje besede, glej, dal sem ti modrost in razumevajoče srce, tako da pred teboj ni bilo nikogar podobnega tebi niti za teboj ne bo vstal nihče podoben tebi.

¹³Dal sem ti tudi to, česar nisi prosil, tako bogastva kakor čast, tako da vse tvoje dni med kralji ne bo nobenega kralja podobnega tebi.

¹⁴Če boš hodil po mojih poteh, da varuješ moje zakone in moje zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, potem bom podaljšal tvoje dni.«

¹⁵Salomon se je prebudil in glej, to so bile sanje. Prišel je v Jeruzalem, stopil pred skrinjo Gospodove zaveze in daroval žgalne daritve, mirovne daritve in vsem svojim služabnikom priredil gostijo.

¹⁶Potem sta prišli h kralju dve ženski, ki sta bili pocestnici in obstali pred njim.

¹⁷Ena ženska je rekla: »Oh moj gospod, jaz in ta ženska stanujeva v eni hiši in rodila sem otroka, z njo v hiši.

¹⁸Tretji dan pa se je pripetilo, potem ko sem rodila, da je tudi ta ženska rodila in bili sva skupaj. Z nama v hiši ni bilo nobenega tujca, razen naju dveh v hiši.

¹⁹Otrok te ženske pa je ponoči umrl, ker ga je prekrila.

²⁰Ona pa je opolnoči vstala in mojega sina vzela od mene, medtem ko je tvoja pomočnica spala in si ga položila v svoje naročje, svojega mrtvega pa je položila v moje naročje.

²¹Ko sem zjutraj vstala, da podojim svojega otroka, glej, je bil ta mrtev. Toda ko sem to zjutraj preudarjala, glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.«

²²Druga ženska pa je rekla: »Ne, temveč živi je moj sin, mrtvi pa je tvoj sin.« Ta pa je rekla: »Ne, temveč mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj sin.« Tako sta govorili pred kraljem.

²³Potem je kralj rekel: »Ena pravi: ›Ta je moj sin, ki živi, tvoj sin pa je mrtev.‹ Druga pa pravi: ›Ne, temveč je mrtvi tvoj sin, moj sin pa živi.‹«

²⁴Kralj je rekel: »Prinesite mi meč.« Meč so prinesli pred kralja.

²⁵Kralj je rekel: »Živega otroka razdelite na pol in polovico dajte eni, polovico pa drugi.«

²⁶Potem je kralju spregovorila ženska, od katere je bil živi otrok, kajti njena notranjost je hrepenela za svojim sinom in rekla: »Oh moj gospod, izročite ji živega otroka in nikakor ga ne ubijte.« Druga pa je rekla: »Naj ne bo niti moj niti tvoj, temveč ga razdelite.«

²⁷Potem je kralj odgovoril in rekel: »Njej dajte živega otroka in ga nikakor ne ubijte. Ona je njegova mati.«

²⁸Ves Izrael je slišal o sodbi, ki jo je kralj razsodil in bali so se kralja, kajti videli so, da je bila v njem Božja modrost, da razsoja.

1. Kraljev 3

¹In Salomon je sklenil svaštvo s Faraonom, egiptovskim kraljem, vzemši hčer Faraonovo; in pripeljal jo je v mesto Davidovo, dokler ni dozidal hiše svoje in hiše Gospodove in zidu okoli Jeruzalema.

²Ali ljudstvo je darovalo na višavah, ker ni bilo hiše sezidane imenu Gospodovem do teh dni.

³In Salomon je ljubil Gospoda živeč po postavah Davida, očeta svojega, samo da je daroval in kadilo žgal na višavah.

⁴Šel pa je Salomon v Gibeon, da bi ondi daroval, kajti to je bila velika višava; tisoč žgalnih daritev je daroval Salomon na ondotnem oltarju.

⁵V Gibeonu se je Gospod prikazal Salomonu v sanjah po noči; in Bog je dejal: Prosi, kaj naj ti dam.

⁶In Salomon reče: Ti si izkazal hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, veliko milost, po tem, da je živel pred obličjem tvojim v resnici, v pravičnosti in poštenosti srca s teboj; in si mu ohranil to milost veliko, da si mu dal sina, da bi sedel na prestolu njegovem, kakor se danes vidi.

⁷In sedaj, Gospod, Bog moj, si storil hlapca svojega za kralja namesto Davida, očeta mojega, jaz pa sem majhen deček, ne vem, kako hoditi ven in kako hoditi noter.

⁸In hlapec tvoj je sredi ljudstva tvojega, ki si ga izvolil, ki je ljudstvo veliko in se ne more prešteti, ne popisati zavoljo množine.

⁹Daj torej hlapcu svojemu razumno srce, da more soditi ljudstvo tvoje in razpoznavati dobro in zlo; kajti kdo je zmožen soditi temu množnemu ljudstvu tvojemu?

¹⁰In dobra je bila ta beseda v očeh Gospodovih, da je Salomon prosil take reči.

¹¹In Bog mu reče: Ker si prosil te reči in nisi prosil sebi dolgega življenja, tudi ne bogastva zase, niti smrti svojih sovražnikov, marveč si prosil zase razumnosti, da znaš zasliševati pravde:

¹²glej, storil sem po besedi tvoji: dal sem ti srce modro in razumno, da ni bilo tebi enakega pred teboj in tudi za teboj enak ne vstane.

¹³Pa tudi česar nisi prosil, sem ti dal, bogastva in slave, da ne bode tebi enakega med kralji vse tvoje žive dni.

¹⁴In ako boš hodil po mojih potih, izpolnjujoč moje postave in zapovedi, kakor je hodil oče tvoj David, podaljšam tvoje dni.

¹⁵In Salomon se prebudi, in glej, sanje so bile; in pride v Jeruzalem ter se postavi pred skrinjo zaveze Gospodove in daruje žgalne in mirovne daritve in napravi gostovanje vsem svojim hlapcem.

¹⁶Tedaj sta prišli dve ženski, nečistnici, h kralju in stopili predenj.

¹⁷In prva reče: Prosim, gospod moj, jaz in ta žena prebivava v eni hiši, in porodila sem pri njej v hiši.

¹⁸In tretji dan po mojem porodu je porodila tudi ona; in bili sva skupaj ter ni bilo tujca z nama v hiši, sami dve sva bili v hiši.

¹⁹In te žene sin je umrl po noči, ker ga je poležala.

²⁰In vstane opolnoči in vzame sina mojega od moje strani, ko je spala dekla tvoja, ter ga položi v naročje svoje, svojega mrtvega sina pa položi meni v naročje.

²¹In ko vstanem proti jutru, da bi podojila sina svojega, glej, mrtev je bil; ali ko ga bolj skrbno pogledam za jutra, glej, ni bil moj sin, ki sem ga bila porodila.

²²In druga žena reče: Ni tako, ampak moj sin je živ, in tvoj sin je mrtev. Ta pa odvrne: Nikar, ampak mrtvi je tvoj, živi pa moj. Tako sta se prepirali pred kraljem.

²³Tedaj reče kralj: Ta pravi: Ta je moj sin, ki živi, in mrtvi je tvoj; in druga pravi: Nikar, ampak tvoj sin je mrtev, moj pa živi.

²⁴Veli kralj: Prinesite mi meč! In prineso pred kralja meč.

²⁵Kralj pa veli: Razdelite živo dete na dvoje in dajte tej polovico ter polovico oni!

²⁶Tedaj izpregovori žena, katere je bilo živo dete, kajti njeno srce se je genilo nad njenim otrokom, in reče kralju: Prosim, gospod moj, dajte ji živo dete in nikar ga ne usmrtite! Druga pa reče: Ne bodi ne moje, ne tvoje, razdeli naj se!

²⁷Tedaj odgovori kralj in veli: Dajte oni živo dete, nikar ga ne umorite! ona je mati njegova.

²⁸In slišal je ves Izrael sodbo, ki jo je razsodil kralj, in bali so se kralja, kajti videli so, da je modrost Božja v njem, da bi delil pravico.