1. Kraljev 2

¹Torej Davidovi dnevi so se približali, da naj bi umrl in svojemu sinu Salomonu je naročil, rekoč:

²»Jaz grem pot vse zemlje. Bodi torej močan in se izkaži moža

³in ohrani naročilo Gospoda, svojega Boga, da hodiš po njegovih poteh, da ohranjaš njegove zakone, njegove zapovedi, njegove sodbe in njegova pričevanja, kakor je zapisano v Mojzesovi postavi, da boš lahko uspeval v vsem, kar delaš in kamorkoli se obrneš,

⁴da bo Gospod lahko nadaljeval svojo besedo, ki jo je govoril glede mene, rekoč: ›Če tvoji otroci pazijo na svojo pot, da hodijo pred menoj v resnici, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, tebi ne bo odrezan,‹ je rekel, ›noben mož na Izraelovem prestolu.‹

⁵Poleg tega tudi veš, kaj mi je storil Cerújin sin Joáb in kaj je storil dvema poveljnikoma Izraelove vojske, Nerovemu sinu Abnêrju in Jeterjevemu sinu Amasáju, ki ju je ubil in vojno kri prelil v miru in vojno kri položil na svoj pas, ki je bil okrog njegovih ledij in na njegove čevlje, ki so bili na njegovih stopalih.

⁶Stori torej glede na svojo modrost in ne dopusti, da bi njegova osivela glava šla v miru dol v podzemlje.

⁷Toda izkazuj prijaznost sinovom Gileádca Barzilája in naj bodo izmed tistih, ki jedo pri tvoji mizi, kajti tako so prišli k meni, ko sem pobegnil zaradi tvojega brata Absaloma.

⁸Glej, s seboj imaš Šimíja, Gerájevega sina, Benjaminovca iz Bahuríma, ki me je preklinjal z bolečim prekletstvom na dan, ko sem odšel v Mahanájim, toda prišel je dol, da me sreča pri Jordanu in prisegel sem mu pri Gospodu, rekoč: ›Ne bom te usmrtil z mečem.‹

⁹Zdaj ga torej ne imej brez krivde, kajti moder človek si in veš, kaj mu moraš storiti, temveč njegovo osivelo glavo s krvjo privedi dol k podzemlju.«

¹⁰Tako je David zaspal s svojimi očeti in bil pokopan v Davidovem mestu.

¹¹Dni, ko je David kraljeval nad Izraelom, je bilo štirideset let. Sedem let je kraljeval v Hebrónu, triintrideset let pa je kraljeval v Jeruzalemu.

¹²Potem se je Salomon usedel na prestol svojega očeta Davida in njegovo kraljestvo je bilo silno utrjeno.

¹³Hagítin sin Adoníja je prišel k Salomonovi materi Batšébi. Rekla je: »Prihajaš miroljubno?« Rekel je: »Miroljubno.«

¹⁴Poleg tega je rekel: »Nekaj ti imam povedati.« Rekla je: »Povej.«

¹⁵Rekel je: »Veš, da je bilo kraljestvo moje in da je ves Izrael svoje obraze naravnal name, da naj bi jaz kraljeval, vendar se je kraljestvo zaobrnilo in postalo bratovo, kajti njegovo je bilo od Gospoda.

¹⁶Sedaj od tebe prosim eno prošnjo, ne zavrni me.« Rekla mu je: »Povej.«

¹⁷Rekel je: »Spregovori, prosim te, kralju Salomonu (kajti ne bo ti rekel ne), da mi da za ženo Šunémko Abišágo.«

¹⁸Batšéba je rekla: »Dobro, zate bom govorila kralju.«

¹⁹Batšéba je torej šla h kralju Salomonu, da mu govori za Adoníja. Kralj je vstal, da jo sreča in se ji priklonil, se usedel na svoj prestol in dal postaviti sedež za kraljevo mater in usedla se je na njegovo desnico.

²⁰Potem je rekla: »Od tebe želim eno majhno prošnjo, prosim te, ne reci mi ne.« Kralj ji je rekel: »Vprašaj, moja mati, kajti jaz ti ne bom rekel ne.«

²¹Rekla je: »Naj bo Šunémka Abišága dana tvojemu bratu Adoníju za ženo.«

²²Kralj Salomon je odgovoril svoji materi in rekel: »Zakaj prosiš za Adoníja Šunémko Abišágo? Prosi zanj tudi kraljestvo, kajti on je moj starejši brat; celo zanj in za duhovnika Abjatárja in za Cerújinega sina Joába.«

²³Potem je kralj Salomon prisegel pri Gospodu, rekoč: »Bog naj mi tako stori in še več, če ni Adoníja te besede spregovoril zoper svoje lastno življenje.

²⁴Zdaj torej kakor živi Gospod, ki me je utrdil in me postavil na prestol mojega očeta Davida in ki mi je naredil hišo, kakor je obljubil, bo ta dan Adoníja usmrčen.«

²⁵Kralj Salomon je poslal po roko Jojadájevega sina Benajá in ta je padel nanj, da je umrl.

²⁶Duhovniku Abjatárju pa je kralj rekel: »Pojdi v Anatót, k svojim lastnim poljem, kajti vreden si smrti, toda tokrat te ne bom usmrtil, ker pred mojim očetom Davidom nosiš skrinjo Gospoda Boga in ker si bil prizadet v vsem, s čimer je bil prizadet moj oče.«

²⁷Tako je Salomon vrgel ven Abjatárja, da ne bi bil duhovnik Gospodu, da je lahko izpolnil Gospodovo besedo, ki jo je govoril glede Élijeve hiše v Šilu.

²⁸Potem so do Joába prišle novice, kajti Joáb se je obrnil za Adoníjem, čeprav se ni obrnil za Absalomom. Joáb je pobegnil h Gospodovemu šotorskemu svetišču in se oprijel oltarnih rogov.

²⁹To je bilo povedano kralju Salomonu, da je Joáb pobegnil v Gospodovo šotorsko svetišče in glej, pri oltarju je. Potem je Salomon poslal Jojadájevega sina Benajá, rekoč: »Pojdi, padi nanj.«

³⁰Benajá je prišel v Gospodovo šotorsko svetišče ter mu rekel: »Tako govori kralj: ›Pridi naprej.‹« Rekel je: »Ne, temveč bom tukaj umrl.« Benajá je kralju ponovno prinesel besedo, rekoč: »Tako je rekel Joáb in tako mi je odgovoril.«

³¹Kralj mu je rekel: »Stôri, kakor je rekel, padi nanj in ga pokoplji, da boš lahko od mene in od hiše mojega očeta odvzel nedolžno kri, ki jo je prelil Joáb.

³²Gospod bo njegovo kri povrnil na njegovo lastno glavo, ker je padel na dva moža, pravičnejša in boljša kakor on in ju umoril z mečem, moj oče David pa ni vedel o tem, namreč Nerovega sina Abnêrja, poveljnika Izraelove vojske in Jeterjevega sina Amasája, poveljnika Judove vojske.

³³Njuna kri se bo torej povrnila na Joábovo glavo in na glavo njegovega semena na veke, toda nad Davidom, nad njegovim semenom, nad njegovo hišo in nad njegovim prestolom bo mir na veke od Gospoda.«

³⁴Tako je Jojadájev sin Benajá odšel gor, padel nanj, ga usmrtil in pokopan je bil v svoji lastni hiši v divjini.

³⁵Na njegovo mesto, čez vojsko, je kralj postavil Jojadájevega sina Benajá, na Abjatárjevo mesto pa je kralj postavil duhovnika Cadóka.

³⁶Kralj je poslal in poklical Šimíja ter mu rekel: »Zgradi si hišo v Jeruzalemu in tam prebivaj in ne hodi kamorkoli od tam.

³⁷Kajti tako bo, da na dan, ko pojdeš ven in preideš potok Kidron, boš zagotovo vedel, da boš zagotovo umrl. Tvoja kri bo na tvoji lastni glavi.«

³⁸Šimí je rekel kralju: »Ta beseda je dobra, kakor je rekel moj gospod kralj, tako bo tvoj služabnik storil.« In Šimí je mnogo dni prebival v Jeruzalemu.

³⁹Pripetilo pa se je ob koncu treh let, da sta dva izmed Šimíjevih služabnikov pobegnila k Maahájevemu sinu Ahíšu, kralju iz Gata. Šimíju so povedali, rekoč: »Glej, tvoja služabnika sta v Gatu.«

⁴⁰Šimí je vstal, osedlal svojega osla in šel v Gat, k Ahíšu, da poišče svoja služabnika. Šimí je odšel in svoja služabnika privedel iz Gata.

⁴¹To je bilo povedano Salomonu, da je Šimí iz Jeruzalema odšel v Gat in ponovno prišel nazaj.

⁴²Kralj je poslal in dal poklicati Šimíja ter mu rekel: »Mar te nisem primoral, da prisežeš pri Gospodu in ti izpričal, rekoč: ›Zagotovo vedi, na dan, ko greš ven in hodiš kakorkoli naokoli, da boš zagotovo umrl?‹ In rekel si mi: ›Beseda, ki sem jo slišal, je dobra.‹

⁴³Zakaj se potem nisi držal Gospodove prisege in zapovedi, ki sem ti jo naročil?«

⁴⁴Kralj je poleg tega Šimíju rekel: »Ti poznaš vso zlobnost, ki je znana tvojemu srcu, ki si jo storil mojemu očetu Davidu, zato bo Gospod tvojo zlobnost povrnil na tvojo lastno glavo

⁴⁵in kralj Salomon bo blagoslovljen in Davidov prestol bo pred Gospodom utrjen na veke.«

⁴⁶Tako je kralj zapovedal Jojadájevemu sinu Benajáju, ki je odšel ven in padel nanj, da je ta umrl. In kraljestvo je bilo utrjeno v Salomonovi roki.

1. Kraljev 2

¹Davidu pa so se bližali dnevi, da umrje. In zapove sinu svojemu Salomonu, rekoč:

²Jaz odhajam po poti vsega zemeljskega; bodi torej. močan in kaži se moža

³in strezi na službo Gospodu, Bogu svojemu, da hodiš po potih njegovih, da izpolnjuješ postave in zapovedi in sodbe njegove in pričevanja njegova, po tem, kar je pisano v zakonu Mojzesovem, da bi imel prospeh v vsem, kar počneš in kamorkoli se obrneš;

⁴da bi Gospod utrdil besedo svojo, ki jo je govoril zame, rekoč: Bodo li pazili sinovi tvoji na pot svojo, da hodijo pred menoj v resnici z vsem srcem svojim in z vso dušo svojo, ne bo ti zmanjkalo (je dejal) moža za prestol Izraelov.

⁵Veš pa, kar mi je storil Joab, sin Zervijin, namreč kar je storil dvema poveljnikoma vojsk Izraelovih, Abnerju, sinu Nerovemu, in Amasu, sinu Jeterjevemu, ki ju je ubil in prelil kri kakor v vojni ob času miru in si okrvavil z zvijačno prelito krvjo pas okoli ledij in obuvalo na nogah.

⁶Stóri torej ž njim po modrosti svoji in ne pústi sivi glavi njegovi, da gre v grob v miru.

⁷Sinovom Barzilaja Gileadčana pa izkazuj milost ter naj bodo med tistimi, ki jedo pri mizi tvoji, kajti tako so prišli k meni, ko sem bežal pred Absalomom, bratom tvojim.

⁸Glej tudi, izročen ti je Simej, sin Gerov, Benjaminec iz Bahurima, ki me je preklinjal s strašnim preklinjanjem v dan, ko sem šel v Mahanaim; ali prišel mi je naproti doli k Jordanu, in prisegel sem mu pri Gospodu, rekoč: Ne umorim te z mečem.

⁹Sedaj ga torej ne imej za nedolžnega, zakaj moder si mož in vedel boš, kako naj ž njim ravnaš, in spraviš sivo glavo njegovo v grob s krvjo.

¹⁰In legel je David k očetom svojim in je bil pokopan v mestu Davidovem.

¹¹Dni pa, kar jih je David kraljeval Izraelu, je bilo štirideset let: sedem let je kraljeval v Hebronu, triintrideset let pa v Jeruzalemu.

¹²In Salomon je zasedel prestol Davida, očeta svojega, in kraljestvo njegovo je bilo dobro utrjeno.

¹³Tedaj pride Adonija, sin Hagitin, k Batsebi, materi Salomonovi. In ona vpraša: Je li tvoj prihod miren? On odgovori: Miren.

¹⁴Dalje reče: Imam s teboj nekaj govoriti. Ona veli: Govóri!

¹⁵In reče: Veš, da je bilo kraljestvo moje in da je ves Izrael obrnil proti meni obličje svoje, da bodem kralj; toda kraljestvo je šlo mimo mene ter pripadlo mojemu bratu, kajti njemu je bilo določeno od Gospoda.

¹⁶In zdaj imam eno prošnjo do tebe, ne zavrni me. Ona mu veli: Govóri!

¹⁷On pa reče: Govóri, prosim, s kraljem Salomonom, kajti on ne zavrne tebe, da naj mi da Abisago Sunamljanko za ženo.

¹⁸In Batseba reče: Dobro; hočem s kraljem govoriti zastran tebe.

¹⁹Gre torej Batseba h kralju Salomonu govorit ž njim zastran Adonija. In vstane kralj ter ji pride naproti in se ji pokloni, potem sede na svoj prestol in veli postaviti prestol za mater kraljevo, in ona mu sede ob desnici.

²⁰Tedaj reče: Majhno prošnjo imam do tebe, ne zavrni me! In kralj ji reče: Prosi, mati moja, kajti ne zavrnem te.

²¹Ona reče: Naj se da Abisaga Sunamljanka bratu tvojemu Adoniju za ženo.

²²In kralj Salomon odgovori ter reče materi svoji: Zakaj pa prosiš Abisage Sunamljanke za Adonija? Prosi zanj še tudi kraljestva – kajti on je moj starejši brat – in za njega in za Abiatarja duhovnika in za Joaba, sina Zervije.

²³Nato priseže kralj Salomon pri Gospodu, rekoč: To naj mi stori Gospod in to naj pridene, če ni govoril Adonija te besede zoper življenje svoje!

²⁴Zdaj torej, kakor res živi Gospod, ki me je potrdil in me posadil na očeta mojega Davida prestol in ki mi je ustanovil hišo, kakor je bil obljubil: gotovo danes mora Adonija umreti.

²⁵In pošlje kralj Salomon Benaja, sina Jojadovega, in ta ga je udaril, da je umrl.

²⁶Abiatarju duhovniku pa je rekel kralj: Pojdi v Anatot na njive svoje, zakaj vreden si smrti, ali nočem te danes umoriti, ker si nosil skrinjo Gospoda Jehove pred Davidom, očetom mojim, in ker si vse stiske trpel ž njim, kadar je on bil v stiskah.

²⁷In Salomon je odstavil Abiatarja, da ni bil več duhovnik Gospodu; da se izpolni beseda Gospodova, ki jo je govoril za hišo Elijevo v Silu.

²⁸In glas o tem je prišel do Joaba, zakaj Joab se je odvrnil za Adonijem, dasi se za Absalomom ni bil odvrnil. In pobegne Joab v šator Gospodov ter se oprime rogov oltarja.

²⁹In sporoče kralju Salomonu: Joab je zbežal v šator Gospodov, in glej, je pri oltarju. Tedaj pošlje Salomon Benaja, sina Jojadovega, in veli: Pojdi, udari ga!

³⁰In pride Benaja v šator Gospodov ter mu reče: Tako pravi kralj: Pojdi ven! On odgovori: Nikar, kajti tu hočem umreti. In sporoči Benaja besedo kralju, rekoč: Tako je rekel Joab in tako mi je odgovoril.

³¹In veli mu kralj: Stóri mu, kakor je rekel, in udari ga ter ga pokoplji, da odpraviš kri, ki jo je Joab prelil brez razloga, od mene in od hiše očeta mojega.

³²In Gospod povrne kri na glavo njegovo, ker je udaril dva moža, pravičnejša in boljša, nego je bil sam, in ju je umoril z mečem, in oče moj, David, ni vedel za to: Abnerja, sina Nerovega, poveljnika vojske Izraelove, in Amasa, sina Jeterjevega, poveljnika vojske Judove.

³³Tako se povrne njiju kri na glavo Joabovo in na glavo zaroda njegovega vekomaj; ali Davidu in zarodu njegovemu in hiši njegovi in prestolu njegovemu bodi mir vekomaj od Gospoda!

³⁴Šel je torej gori Benaja, sin Jojadov, in ga je udaril in usmrtil; in pokopan je bil v svoji hiši v puščavi.

³⁵In kralj je postavil Benaja, sina Jojadovega, namesto njega nad vojsko, in Zadoka duhovnika je kralj postavil namesto Abiatarja.

³⁶Pošlje tudi kralj in pokliče Simeja ter mu veli: Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in tu prebivaj ter ne hodi odtod ne tja, ne sem.

³⁷Kateri dan namreč pojdeš ven in preideš potok Kidron, vedi za gotovo, da moraš umreti; tvoja kri pride na tvojo glavo.

³⁸In Simej reče kralju: Dobra je ta beseda; kakor je velel gospod moj, kralj, tako bo storil hlapec tvoj. In Simej je prebival precej časa v Jeruzalemu.

³⁹Prigodi se pa po treh letih, da sta Simeju utekla dva hlapca k Ahisu, sinu Maakovemu, h kralju v Gatu. In sporoče Simeju, rekoč: Glej, hlapca tvoja sta v Gatu.

⁴⁰In vstane Simej ter osedla osla ter gre v Gat k Ahisu, da poišče svoja hlapca; odide torej in pripelje hlapca svoja iz Gata.

⁴¹In naznanijo Salomonu, da je šel Simej iz Jeruzalema v Gat in se zopet vrnil.

⁴²In kralj pošlje ter pokliče Simeja in mu reče: Te li nisem zaprisegel pri Gospodu in te resno posvaril, rekoč: Gotovo vedi, da moraš umreti, kateri dan greš ven in pojdeš sem ali tja? In si mi dejal: Dobra je beseda, ki sem jo slišal.

⁴³Zakaj nisi torej izpolnil prisege Gospodove in zapovedi, ki sem ti jo ukazal?

⁴⁴Še reče Salomon Simeju: Ti veš za vso hudobnost, katere si je v svesti srce tvoje, ki si jo storil Davidu, očetu mojemu; zato Gospod povrne hudobnost tvojo tebi na glavo.

⁴⁵A kralj Salomon bo blagoslovljen in prestol Davidov bo utrjen pred Gospodom za vekomaj.

⁴⁶In kralj ukaže Benaju, Jojadovemu sinu, in ta gre ven ter ga udari, da umrje. In kraljestvo je bilo utrjeno v roki Salomonovi.