Sofonija 3

¹Gorje njej, ki je umazana in oskrunjena, zatiralskemu mestu, [prestolnici Jeruzalem]!

²Ni ubogala glasu, ni sprejela grajanja, ni zaupala v Gospoda, ni se približala k svojemu Bogu.

³Njeni princi znotraj nje so rjoveči levi; njeni sodniki so večerni volkovi; kosti ne zgrizejo do naslednjega dne.

⁴Njeni preroki so nepomembni in zahrbtne osebe, njeni duhovniki so oskrunili svetišče, postavi so storili nasilje.

⁵Pravičen Gospod je v njeni sredi. Ne bo storil krivičnosti, vsako jutro svojo sodbo prinaša na svetlo, ne odpove. Toda krivičnik ne pozna sramu.

⁶»Iztrebil sem narode; njihovi stolpi so zapuščeni, njihove ulice sem naredil opustošene, da nihče ne hodi mimo. Njihova mesta so uničena, tako da tam ni nobenega človeka, da tam ni nobenega prebivalca.

⁷Rekel sem: ›Zagotovo se me boš bala, prejela boš poučevanje.‹ Tako njihova prebivališča ne bi smela biti iztrebljena, vendar sem jih kaznoval; vendar so vstali zgodaj in izpridili vsa svoja početja.

⁸Zatorej čakajte name,« govori Gospod, »do dneva, ko se dvignem k plenu, kajti moja odločitev je, da zberem narode, da lahko zberem kraljestva, da nanje izlijem svoje ogorčenje, celó vso svojo kruto jezo, kajti vsa zemlja bo požrta z ognjem moje ljubosumnosti.

⁹Kajti takrat se bom obrnil k ljudstvu čistega jezika, da bodo lahko vsi klicali h Gospodovemu imenu, da mu soglasno služijo.

¹⁰Iz druge strani reke Etiopije mi bodo slavilci, celó hči mojih razkropljencev, prinesli mojo daritev.

¹¹Na tisti dan ne boš osramočena zaradi vseh svojih početij, s katerimi si se prekršila zoper mene, kajti takrat bom iz tvoje srede odvedel vse tiste, ki se veselijo v tvojem ponosu in ne boš več ošabna zaradi moje svete gore.

¹²Prav tako bom v tvoji sredi pustil trpeče in ubogo ljudstvo in ti bodo zaupali v Gospodovo ime.

¹³Izraelov preostanek ne bo počel krivičnosti niti govoril laži niti v njihovih ustih ne bo najden varljiv jezik, kajti pasli se bodo in se zleknili in nihče jih ne bo strašil.

¹⁴Prepevaj, oh hči sionska; vzklikaj, oh Izrael; bodi vesela in razveseljuj se z vsem srcem, oh hči jeruzalemska.

¹⁵Gospod je odvzel tvoje obsodbe, pregnal tvojega sovražnika. Izraelov kralj, celó Gospod, je v tvoji sredi. Nobenega zla ne boš več videla.

¹⁶Na tisti dan bo [prestolnici] Jeruzalem rečeno: ›Ne boj se.‹ in Sionu: ›Ne dopusti, da bi bile tvoje roke mlahave.‹

¹⁷Gospod, tvoj Bog, v tvoji sredi je mogočen. Rešil bo, z radostjo se bo veselil nad teboj, počival bo v svoji ljubezni, nad teboj se bo veselil s prepevanjem.

¹⁸Zbral bom tiste, ki žalujejo po slovesnem zboru, ki so iz tebe, ki jim je bila ta sramota breme.

¹⁹Glej, ob tistem času bom odstranil vse tiste, ki te stiskajo in rešil bom tisto, kar šepa in zbral tisto, kar je bilo izgnano in dal jim bom hvalo in sloves v vsaki deželi, kjer so bili osramočeni.

²⁰Ob tistem času vas bom ponovno privedel, celo v času, ko vas zberem, kajti naredil vas bom za ime in hvalo med vsemi narodi zemlje, ko pred vašimi očmi obrnem vaše ujetništvo nazaj,‹ govori Gospod.«

Sofonija 3

¹Gorje tisti upornici in gnusnici, temu silovitemu mestu!

²Nobenega glasu ni poslušalo, za nobeno svarilo ni bilo dovzetno; v Gospoda ni upalo, ni se bližalo svojemu Bogu.

³Njegovi poglavarji sredi njega so rjoveči levi, njegovi sodniki kakor volkovi zvečer, ki še kosti ne ostavijo do jutra.

⁴Njegovi proroki so bahavci, zvijačni možje; njegovi duhovniki skrunijo svetišče, na zlo zvijajo postavo.

⁵Gospod je pravičen sredi njega, krivice ne dela nobene; vsako jutro stavi na svetlo pravico svojo, ne pogreši v tem. Krivičnik pa ne pozna sramu.

⁶Iztrebil sem poganske narode, njih utrdbe so razvaljene; opustošil sem njih ceste, da nihče ne hodi po njih; njih mesta so razdejana, da v njih ni nikogar, nobenega prebivalca.

⁷Rekel sem temu mestu: O da bi se le balo mene, da bi sprejelo svarjenje! tedaj bi se ne smelo razdejati bivališče njegovo, izbrisalo bi se vse, kar sem določil o njem. A vendar so že zgodaj pačili vse dejanje svoje.

⁸Zato me čakajte, govori Gospod, do dne, ko vstanem, da bi plenil! Kajti sklep moj je, da zberem narode, skupim kraljestva, da izlijem nadnje srd svoj, vso gorečo jezo svojo; kajti v ognju gorečnosti moje bo požrta vsa zemlja.

⁹Kajti takrat izpremenim narodom ustnice, da bodo čiste, da bi vsi klicali ime Gospodovo in mu služili enodušno.

¹⁰Z one strani etiopskih rek privedejo molilce moje, hčer razkropljencev mojih, meni v darilo.

¹¹Tisti dan se ti ne bode treba sramovati vseh dejanj, s katerimi si se pregrešila zoper mene; kajti takrat odpravim izmed tebe ošabne širokoustneže tvoje, in se ne boš več prevzemala na gori svetosti moje.

¹²In ostavim sredi tebe ponižno in ubogo ljudstvo, ti bodo upali v ime Gospodovo.

¹³Ostanki Izraelovi ne bodo delali krivice, ne govorili laži in v njih ustih ne bo prevarljivega jezika, temuč bodo pasli in počivali in ga ne bode, ki bi jih strašil.

¹⁴Glasno poj, o hči sionska, ukajte, ki ste Izraelovi! veséli se in raduj iz vsega srca, hči jeruzalemska!

¹⁵Odvzel je Gospod sodbe tvoje, odstranil sovražnika tvojega. Kralj Izraelov, Jehova, je sredi tebe, nesreče ne boš več videla nobene.

¹⁶Tisti dan poreko Jeruzalemu: Ne boj se! Sion, tvoje roke naj ne omagajo!

¹⁷Jehova, tvoj Bog, je sredi tebe, junak, ki hoče rešiti; veseli se te presilno, molči v ljubezni svoji, raduje se nad teboj z glasnim petjem.

¹⁸Zberem tiste, ki žalujejo po prazničnem zborovanju; iz tebe so bili, sramota jih je težila.

¹⁹Glej, jaz bom ravnal tisti čas z vsemi stiskalci tvojimi, in rešim hrome in zberem izvržene in jim napravim hvalo in sloveče ime po vseh deželah, kjer so zdaj v sramoti.

²⁰Tisti čas vas privedem sem in tisti čas vas zberem; kajti v sloveče ime in v hvalo vas storim med vsemi ljudstvi na zemlji, ko nazaj pripeljem ujetništvo vaše pred vašimi očmi, pravi Gospod.