Sofonija 2

¹Zberite se skupaj, da, zberite se skupaj, oh narod, ki ni zaželen.

²Preden se rodi odlok, preden dan mine kakor pleve, preden pride nad vas kruta Gospodova jeza, preden pride nad vas dan Gospodove jeze.

³Iščite Gospoda, vsi vi krotki na zemlji, ki ste vršili njegovo sodbo, iščite pravičnost, iščite krotkost. Morda bo, da boste skriti na dan Gospodove jeze.

⁴Kajti Gaza bo zapuščena in Aškelón opustošenje. Ašdód bodo izgnali opoldan in Ekrón bo izkoreninjen.

⁵Gorje prebivalcem morske obale, narodu Keretéjcev! Gospodova beseda je zoper tebe, oh Kánaan, dežela Filistejcev, celo uničil te bom, da tam ne bo nobenega prebivalca.

⁶Morska obala bodo pašniki in koče za pastirje in staje za trope.

⁷Obala bo za preostanek Judove hiše. Pasli se bodo na njej. V aškelónskih hišah bodo zvečer legli, kajti Gospod, njihov Bog, jih bo obiskal in odvrnil njihovo ujetništvo.

⁸»Slišal sem grajo Moába in zasramovanja Amónovih otrok, s katerimi so grajali moje ljudstvo in se poveličevali zoper njihovo mejo.

⁹Zato kakor jaz živim,« govori Gospod nad bojevniki, Izraelov Bog: »Zagotovo bo Moáb kakor Sódoma in Amónovi otroci kakor Gomóra, celó gojenje kopriv in solne jame in nenehno opustošenje. Preostanek mojega ljudstva jih bo oplenil in preostanek mojega ljudstva jih bo vzel v last.«

¹⁰To bodo imeli zaradi svojega ponosa, ker so grajali in se poveličevali zoper ljudstvo Gospoda nad bojevniki.

¹¹Gospod jim bo strašen, kajti izstradal bo vse bogove zemlje in ljudje ga bodo oboževali, vsak iz svojega kraja, celó vsi otoki poganov.

¹²»Tudi vi Etiopijci boste umorjeni z mojim mečem.«

¹³Svojo roko bo iztegnil zoper sever in uničil Asirijo in Ninive bo naredil opustošenje in suho kakor divjina.

¹⁴Tropi se bodo ulegli v njegovi sredi, vse živali narodov, tako kormoran kot bobnarica bosta prenočevala v njegovih zgornjih prekladah. Njihov glas bo prepeval na oknih, opustošenje bo na pragih, kajti odkril bo cedrovo oblogo.

¹⁵To je veseleče se mesto, ki je brezskrbno prebivalo, ki je v svojem srcu govorilo: ›Jaz sem in poleg mene ni nikogar.‹ Kako je postalo opustošenje, kraj za živali, da se uležejo v njem! Vsak, kdor gre mimo njega, ga bo izžvižgal in zamahnil s svojo roko.«

Sofonija 2

¹Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni,

²preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota srda Gospodovega, preden pride nad vas dan jeze Gospodove!

³Iščite Gospoda, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost, morda doboste skrivališče ob dnevi jeze Gospodove!

⁴Kajti Gaza bo opuščena in Askelon bo puščava, iz Asdoda preženo prebivalce ob belem dne in Ekron bo izruvan.

⁵Gorje prebivalcem v pokrajini ob morju, narodu Keretejcev! Beseda Gospodova je zoper tebe, o Kanaan, dežela Filistejcev! pogubim te, da ne bode prebivalca!

⁶In pokrajina ob morju postane pašnik s kočami za pastirje in z ograjami za drobnico;

⁷in bode pokrajina za ostanek hiše Judove: po njej bodo pasli, v hišah askelonskih bodo zvečer počivali; kajti obišče jih Gospod, njih Bog, in nazaj pripelje njih ujetništvo.

⁸Slišal sem zasmehovanje Moabovo in preklinjanje sinov Amonovih, s katerim so zasmehovali ljudstvo moje in sebe veličili proti njegovemu kraju.

⁹Zatorej, kakor res živim, govori Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gotovo bode Moab kakor Sodoma in sinovi Amonovi kakor Gomora, koprivja posest in solne jame in večna puščava. Ljudstva mojega ostanek jih opleni in preostanek naroda mojega jih dobi v dedno last.

¹⁰To se jim zgodi za njih prevzetnost, ker so zasmehovali ljudstvo Gospoda nad vojskami in se proti njemu veličili.

¹¹Strašen jim bode Gospod, kajti stori, da izginejo vsi bogovi zemlje; in po vseh otokih poganskih narodov ga bodo molili, vsakdo s svojega kraja.

¹²Tudi vi, Etiopci, boste pobiti z mojim mečem.

¹³In on iztegne roko proti severu in uniči Asirijo in Ninive naredi v samoto, suho kakor puščava.

¹⁴In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci.

¹⁵To je tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v srcu svojem: Jaz sem in nobenega ni razen mene! Kako je postalo v puščavo, v ležišče zverini! Vsak, kdor pojde mimo, bo žvižgal, mahal z roko.