Rimljanom 4 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Rimljanom 4

¹Kaj bomo torej rekli, da je našel Abraham, naš oče, kar se nanaša na meso?

²Kajti če bi bil Abraham opravičen po delih, bi se imel s čim ponašati; toda ne pred Bogom.

³Kajti kaj pravi pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto za pravičnost.

⁴Torej tistemu, ki dela, nagrada ni šteta po milosti, temveč po dolgu.

⁵Toda tistemu, ki ne dela, temveč veruje v tistega, ki opravičuje brezbožnega, je njegova vera šteta za pravičnost.

⁶Celo kakor tudi David opisuje blaženost človeka, ki mu Bog pripisuje pravičnost brez del,

⁷rekoč: ›Blagoslovljeni so tisti, katerih krivičnosti so odpuščene in katerih grehi so pokriti.

⁸Blagoslovljen je človek, ki mu Gospod ne bo pripisal greha.‹

⁹Prihaja potem ta blaženost samo na obrezo ali tudi na neobrezo? Kajti pravimo, da je bila vera Abrahamu šteta za pravičnost.

¹⁰Kako je bila potem šteta? Ko je bil v obrezi ali v neobrezi? Ne v obrezi, temveč [ko je bil] v neobrezi.

¹¹In ko je bil še neobrezan, je prejel znamenje obreze, pečat pravičnosti vere, ki jo je imel, da bi bil lahko oče vseh teh, ki verujejo, čeprav niso obrezani, da bi bila lahko tudi njim pripisana pravičnost;

¹²in oče obrezanih, teh, ki niso samo iz obreze, temveč ki tudi hodijo po stopinjah tiste vere našega očeta Abrahama, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan.

¹³§ Kajti obljuba, da naj bi bil dedič sveta, ni bila [dana] Abrahamu ali njegovemu semenu preko postave, temveč preko pravičnosti iz vere.

¹⁴Kajti če bodo dediči tisti, ki so iz postave, je vera ničeva in obljuba brez učinka;

¹⁵zato ker postava povzroča bes; kajti kjer ni nobene postave, tam ni prestopka.

¹⁶Torej je to iz vere, da bi bilo lahko po milosti; z namenom, da bi bila obljuba lahko zanesljiva vsemu semenu; ne samo temu, ki je iz postave, temveč tudi temu, ki je iz Abrahamove vere, ki je oče nas vseh,

¹⁷(kakor je pisano: ›Naredil sem te za očeta mnogih narodov‹) pred njim, ki mu je veroval, celó [pred] Bogom, ki oživlja mrtve in kliče te stvari, ki niso, kakor da bi bile.

¹⁸Ki je proti upanju veroval v upanje, da bi lahko postal oče mnogih narodov; glede na to, kar je bilo spregovorjeno: ›Takšno bo tvoje seme.‹

¹⁹In ker ni bil slaboten v veri, ko je bil star okoli sto let, svojega lastnega telesa torej ni imel za mrtvega niti ne še omrtvelost Sarine maternice.

²⁰Ob Božji obljubi ni okleval zaradi nevere, temveč je bil močan v veri in dal slavo Bogu;

²¹in je bil popolnoma prepričan, da kar je on obljubil, je zmožen tudi izpolniti.

²²Zato mu je bilo to šteto za pravičnost.

²³Torej, da mu je bilo šteto, to ni bilo napisano samo zaradi njega,

²⁴§ temveč tudi zaradi nas, ki nam bo šteto, če verujemo v tistega, ki je obudil našega Gospoda Jezusa od mrtvih;

²⁵ki je bil izročen zaradi naših prestopkov in je bil ponovno obujen zaradi našega opravičenja.

Rimljanom 4

¹Kaj torej porečemo, da je dosegel Abraham, naš prednik, po mesu?

²Kajti če je bil Abraham opravičen iz del, se ima s čim hvaliti, ali ne pri Bogu.

³Ker kaj pravi pismo? „Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunilo se mu je za pravičnost“.

⁴A tistemu, ki opravlja dela, se ne računi plačilo po milosti, temuč po dolžnosti.

⁵Tistemu pa, ki ne opravlja del, a veruje v tega, ki opravičuje brezbožnega, se računi njegova vera za pravičnost.

⁶Kakor tudi David pravi, da je blagor človeku, ki mu Bog računi pravičnost brez del:

⁷„Blagor jim, ki so se jim odpustile nepostavnosti in ki so jim grehi prikriti.

⁸Blagor možu, ki mu Gospod nič več ne računi greha“.

⁹Blagrovanje torej to velja li za obrezo ali tudi za neobrezo? Kajti pravimo: Abrahamu se je vera zaračunila za pravičnost.

¹⁰Kako pa se mu je zaračunila? ko je bil v obrezi ali še v neobrezi? Ne v obrezi, ampak v neobrezi.

¹¹In znamenje obreze je prejel kot pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi, da bi bil oče vsem, ki verujejo v neobrezi, da bi se njim zaračunila pravičnost,

¹²in da bi bil oče obreze tistim, ki so ne samo obrezani, ampak tudi hodijo po stopinjah vere očeta našega Abrahama, ki jo je imel v neobrezi.

¹³Kajti ni se dala po postavi obljuba Abrahamu ali njegovemu semenu, da bode dedič sveta, ampak po pravičnosti vere.

¹⁴Zakaj če so dediči ti, ki se drže postave, ničeva je vera in brez veljave obljuba.

¹⁵Postava namreč napravlja jezo; kjer pa ni postave, tudi ni prestopka.

¹⁶Zato je dediščina iz vere, da bode po milosti, da bi bila obljuba trdna vsemu semenu, ne samo temu, ki je iz postave, ampak tudi temu, ki je iz vere Abrahamove; ta je oče vseh nas

¹⁷(kakor je pisano: „Za očeta mnogih narodov sem te postavil“) pred obličjem Boga, kateremu je veroval, ki oživlja mrtve in kliče to, česar ni, kakor da je.

¹⁸On je veroval v upanje, kjer ni bilo ničesar upati, da postane oče mnogih narodov, kakor mu je bilo rečeno: Tako bode seme tvoje.

¹⁹In ne oslabevši v veri, ni gledal na svoje že omrtvelo telo, ker je imel blizu sto let, niti na odrevenelo maternico Sarino;

²⁰glede na obljubo Božjo pa ni dvomil v nejeveri, temuč ojačil se je v veri, in davši čast Bogu,

²¹je bil popolnoma prepričan, da ima moč tudi storiti, kar je obljubil.

²²Zato se mu je tudi zaračunilo za pravičnost.

²³Ni pa napisano samo zaradi njega, da se mu je zaračunilo,

²⁴ampak tudi zaradi nas, katerim ima biti zaračunjeno, ki verujemo v tistega, ki je obudil Jezusa, Gospoda našega, iz mrtvih;

²⁵ta je bil dan v smrt za grehe naše in je bil obujen za opravičenje naše.