Psalmi 39 Primerjava: Slovenski KJV vs Chraska

Psalmi 39

¹Rekel sem: »Pazil bom na svoje poti, da ne bom grešil s svojim jezikom. Ko bo zlobni pred menoj, bom svoja usta držal z uzdo.«

²Bil sem nem s tišino, molčal sem, celó pred dobrim in moja bridkost je bila razvneta.

³Moje srce je bilo vroče znotraj mene, medtem ko sem razglabljal, je zagorel ogenj, potem sem spregovoril s svojim jezikom:

⁴»Gospod, daj mi spoznati moj konec in mero mojih dni, kolikšna je, da lahko spoznam, kako slaboten sem.

⁵Glej, moje dneve si naredil kakor dlan in moja starost je kakor nič pred teboj. Resnično, vsak človek v svojem najboljšem stanju je povsem ničevost.« Sela.

⁶Zagotovo vsak človek hodi v prazni podobi, zagotovo so zaman vznemirjeni. Kopiči bogastva, pa ne ve, kdo jih bo pobral.

⁷In sedaj, Gospod, kaj [naj] pričakujem? Moje upanje je v tebi.

⁸Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki. Ne naredi me [za] grajo nespametnim.

⁹Bil sem nem, svojih ust nisem odprl, ker si ti to storil.

¹⁰Umakni svoj udarec proč od mene. Použit sem z zamahom tvoje roke.

¹¹Kadar za krivičnost z grajanjem korigiraš človeka, storiš, da njegova lepota shira kakor molj. Zagotovo je vsak človek ničevost. Sela.

¹²Usliši mojo molitev, oh Gospod in pazljivo prisluhni mojemu vpitju; ob mojih solzah ne molči. Kajti jaz sem tujec s teboj in začasni prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.

¹³Oh prizanesi mi, da lahko obnovim moč, preden grem naprej in ne bom več.

Psalmi 39

¹1{Načelniku godbe, Jedutunu. Psalm Davidov.} Rekel sem: Pazil bom na pota svoja, da ne grešim z jezikom svojim; z uzdo bom čuval usta svoja, dokler bo brezbožnik pred menoj.

²Onemel sem in se vdal tihoti, tih sem bil, ne meneč se niti za dobro; ali hujšala se je bolečina moja.

³Srce moje se je vnemalo v meni, v premišljevanju mojem se je vžgal ogenj; govoril sem z jezikom svojim:

⁴Daj, da zvem, o Gospod, konec svoj in kolika je mera mojih dni, da vem, kako sem minljiv.

⁵Glej, le po dlan dolge si naredil dni moje, in vek moj je kakor nič pred teboj; zares, zgolj ničevost je vsak človek, čeprav stoji trdno. (Sela.)

⁶Zares, kakor senčna podoba hodi človek, res, za nič se toliko vznemirja: kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi.

⁷In sedaj, česa naj pričakujem, o Gospod? Nada moja se ozira v te.

⁸Vseh prestopkov mojih me reši, nespametnežem v zasmeh me ne izpostavi.

⁹Molčim, ne odprem ust svojih, ker ti si vse prav storil.

¹⁰Obrni od mene bič svoj, od udarca roke tvoje omahujem.

¹¹Ko s kaznimi za krivde pokoriš človeka, uničuješ kakor molj sukno lepoto njegovo –zares, zgolj ničevost je sleherni človek. (Sela.)

¹²Čuj molitev mojo, o Gospod, in uho nagni k vpitju mojemu; nikar ne molči solzam mojim, kajti tujec sem pri tebi in naselnik kakor vsi očetje moji.

¹³Prizanesi mi, da se okrepčam, preden odidem in me več ne bo.