Pridigar 4

¹Tako sem se vrnil in preudaril vsa zatiranja, ki so storjena pod soncem in gledal solze tistih, ki so bili zatirani in niso imeli tolažnika in je bila moč na strani njihovih zatiralcev, toda niso imeli nobenega tolažnika.

²Zatorej sem bolj hvalil mrtve, ki so že mrtvi, kakor živeče, ki so še živi.

³Da, kakor oni oboji je boljši tisti, ki še ni bil, ki še ni videl zlobnega dela, ki je storjeno pod soncem.

⁴Ponovno, preudaril sem vso muko in vsako pravilno delo, da zaradi tega človeku zavidajo njegovi sosedi. Tudi to je ničevost in draženje duha.

⁵Bedak drži prekrižane roke in jé svoje lastno meso.

⁶Boljše je prgišče s spokojnostjo, kakor obe roki napolnjeni z muko in draženjem duha.

⁷Potem sem se vrnil in videl ničevost pod soncem.

⁸Tam je nekdo sam in ni drugega, da, nima niti otroka niti brata, vendar ni konca vsemu njegovemu trudu, niti njegovo oko ni nasičeno z bogastvi, niti ne pravi: »Za koga se trudim in svoji duši kratim dobro?« Tudi to je ničevost, da, to je boleča muka.

⁹Dva sta boljša kakor eden, zato ker imata dobro nagrado za svoj trud.

¹⁰Kajti če padeta, bo vsak dvignil svojega tovariša; toda gorje tistemu, ki je sam, ko pade, kajti nima drugega, da mu pomaga pokonci.

¹¹Ponovno, če dva ležita skupaj, potem imata toploto, toda kako se lahko nekdo ogreje sam?

¹²In če eden zoper njega prevlada, se mu bosta zoperstavila dva in trojna vrvica ni hitro pretrgana.

¹³Boljši je ubog in moder otrok, kakor star in nespameten kralj, ki noče biti več opomnjen.

¹⁴Kajti on prihaja iz ječe, da vlada, medtem ko tisti, ki je prav tako rojen v njegovem kraljestvu, postaja ubog.

¹⁵Preudaril sem vse živeče, ki hodijo pod soncem, z drugim otrokom, ki bo vstal namesto njega.

¹⁶Ni konca vsemu ljudstvu, celó vseh, ki so bili pred njimi. Tudi tisti, ki pridejo potem, se ne bodo veselili v njem. Zagotovo je tudi to ničevost in draženje duha.

Pridigar 4

¹In obrnil sem se in sem videl vse stiskanje, kar se ga godi pod solncem; in glej, solze stiskanih, in niso imeli tolažitelja; in na strani njih tlačiteljev je bila moč in ni jim bilo tolažitelja.

²Zato sem blagroval mrtve, ki so bili davno umrli, bolj nego žive, ki so še v življenju;

³in za srečnejšega nego oboje sem štel njega, ki ga še ni bilo, ki še ni videl zlega dejanja, ki se godi pod solncem.

⁴Tedaj sem videl ves trud in ves uspeh v delu, da zaradi tega zavidajo drug drugemu. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra!

⁵Bedak sklepa roke in jé svoje lastno meso.

⁶Boljša je peščica s pokojem nego dve pesti, polni truda in lovljenja vetra.

⁷In obrnil sem se in sem videl ničemurnost pod solncem:

⁸Samec je in nima druga, tudi nima sina, ne brata, a mnogemu trudu njegovemu ni konca; pri vsem tem se ne nasitijo bogastva oči njegove. Ne misli: Za koga se trudim in kratim duši svoji dobro? Tudi to je ničemurnost in prehudo opravilo.

⁹Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud.

¹⁰Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil!

¹¹Tudi kadar dva vkup ležita, se grejeta; a kako se hoče kdo zgreti, ko je sam?

¹²In če enega siloma napadejo, se dva v bran postavita; in trojna vrvica se ne raztrga lahko.

¹³Boljši ubog in moder deček nego star in bedast kralj, ki nima več toliko uma, da bi se dal posvariti.

¹⁴Zakaj iz jetnišnice je prišel deček, da bi kraljeval, čeprav se je ubog rodil v kraljestvu njegovem.

¹⁵Videl sem vse živeče, ki hodijo pod solncem, da so bili pri dečku, drugem, ki je imel stopiti na onega mesto;

¹⁶ni bilo konca vsemu tistemu ljudstvu, ki mu je bil na čelu; a potomci se ga ne bodo veselili. Res, tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.